Zadeva je takšna: s prvim partnerjem sem si želo želela otroka, tako, da me je vse bolelo. Še bolj me je bolelo, ko mi je povedal, da noče otrok z mano. Razšla sva se zaradi drugih vzrokov in bilo je zelo stresno. Obupno. Otroka sem si takrat preprosto želela, nič nisem razmišljala o ničemer, – samo o tem kako lepo je imeti otroka.

Danes imam drugega partnerja, situacija je čisto drugačna, najim odnos je drugačen, dober, pogovor teče – razen o tem, da me je strah pomisliti na otroka. … Ne vem, najbrž je kaj narobe z mano, ker me je groza zanosit, pred očmi se mi pojavijo vse mogoče zdravstvene komplikacije, ki se lahko zgodijo, pa težave s službo, vzgojo…. Mojemu kar bojim povedat, da me je strah tega.

Bega me ta razlika… Kako se lahko to tako spremeni?

Spoštovana »Fruit of Love«,

verjamem, da vas razlika v vaših občutjih ob tej isti, sicer že sami po sebi zelo ranljivi temi, preprosto rečeno bega in se zato sprašujete, kaj se dogaja oz. se je dogajalo. Kakšen je pravi razlog, mislim, da boste najbolje vedeli vi, jaz bom samo skušala razmišljati z vami, vam dati nekaj iztočnic za razmislek, a to ne bo končni odgovor, saj ga poznate samo vi (in vaš partner – da ne pozabimo nanj!).

Želja po otroku, ki se sicer ponavadi čisto naravno prebudi v nas, ima kljub vsemu v nas lahko zelo različne »korenine« oz. motive, ki so odvisni od naše osebne zrelosti, pa tudi vseh drugih življenjskih izkušenj in partnerskega odnosa. Tisto, kar si ponavadi predstavljamo, da naj bi bilo povezano z rojstvom in še prej spočetjem otroka je, da naj bo otrok »sad partnerske ljubezni« (kot ste si vi pomenljivo dali vzdevek). To je možno le, če je odnos med partnerjema zadosti dozorel in »čustveno varen in trden«, prav tako vsak od partnerjev. Taka (bodoča) starša se zavedata tako radosti in vsega ostalega bogastva, ki jih bo prinesel otrok, kot tudi pričakujeta, da jima bo starševstvo tudi prineslo kak »izziv«, ki ga bo potrebno malo bolj poglobljeno reševati (kar pa ne pomeni nobene katastrofe, niti ne bo pogubno vplivalo na njuno samopodobo, prav ju ne bo »razklalo« kot partnerja). Skratka, (bodoča) starša zmoreta ohraniti realističen pogled nase in na prihod otroka in se zmorete tudi že pred prihodom otroka soočiti z nekaterim lastnimi strahovi in stiskami, ki se ob tej temi lahko prebudijo (še posebej, če so na tem področju že imeli kako »travmatično« izkušnjo iz preteklosti ali pa je bilo njihovo lastno spočetje in odraščanje povezano s kako podobno »travmo« njihovih staršev).

V nekaterih primerih pa si partner (ali celo oba partnerja) želi(ta) otroka (predvsem) zato, da bi zadovoljil(a) svoje osebne potrebe in želje (po ljubezni, sprejetosti, potrditvi ipd) ter predstave, kaj naj bi ta otrok prinesel njemu in odnosu – otroka bi preprosto imel/a (skoraj) izključno v svoje lastno zadovoljstvo oz. da bi zapolnil neko praznino v življenju tega starša oz. v partnerskem odnosu (ali celo »ohranil/izboljšal odnos«). Dal naj bi jima potrditev, ki si je sama in drug drugemu ne zmoreta dati. Otrok sicer vedno prinese potrditev staršem, kar je normalno in se zgodi »spotoma« (je dodana vrednost, ne osnovno pričakovanje). A če je otrok načrtovan in spočet zato, da bo potrdil svoje starše, je to že začetek »zlorabe« otroka. V takem okviru namreč ni na prvem mestu otrok in njegovo dobro, ampak je bil otrok spočet z namenom, da v prvi vrsti »razveseljuje«, »nesebično ljubi« in tako in drugače »potrjuje« svoje starše (ali vsaj enega od njiju) ali pa celo zato, da bodo starši »imeli naslednika ali dediča ali nekoga, ki bo prevzel kmetijo/obrt ali nekoga, ki bo preprosto poskrbel zanje, ko bodo oni onemogli« ipd. Otrok se v takem primeru smatra skoraj kot »sredstvo za dosego cilja«, »igrača«, »medalja« oz. »nekaj koristnega« za starše. Taki »motivi« so pogosti pri parih, ki (še) niso razvili dovolj čustveno »varnega« (=stabilnega, zrelega) medsebojnega odnosa, niti osebnostno niso dovolj dozoreli, da bi se zmogli zares vživeti v to, kaj otrok res potrebuje in kaj njihova osebna pričakovanja do otroka zanj in njegov razvoj pomenijo. (Četudi se jih pogosto niti ne zavedajo v polnosti in jih morda otroku ne bodo nikoli na glas izgovorili, otrok pa jih bo vedno podzavestno čutil in morda celo izrekel svojim staršem kot očitek, ki ga bodo oni zanikali).

Včasih se otrok tudi preprosto »zgodi«, kot radi rečemo v pogovornem jeziku – torej starše preseneti nepripravljene in jih morda spravi s svojim prihodom v stisko, saj morajo hitro »razčistiti« svoje želje in poglede na starševstvo in prihod otroka. Verjetno bi lahko našteli še kaj oz. našli še kak motiv… (npr. včasih želje po otroku ni, ker je preprosto preveč “strahu” in nepredelanih travmatičnih izkušenj iz otroštva). Ne glede na vse napisano, IMATA STARŠA VEDNO MOŽNOST »RASTI« OZ. ZORENJA in popravljanja »napak« (Idealnih staršev pa itak ni!). Otrok ju »vabi« v to oz. skoraj »sili« – ko jima ponuja tisoč priložnosti, da se soočita s svojimi strahovi, stiskami, tudi že davno pozabljenimi. Zato se »motivi« za »imeti otroka« in načini obravnave otrok lahko oz. skoraj nujno tudi spreminjajo in dozorevajo skupaj z družino in vsemi njihovimi člani, zato ni nič »nepopravljivega«. Otrok namreč staršema vedno ponuja možnost rasti ob njem, saj vsak starš raste in se razvija v svojem starševstvu le ob konkretnem otroku (saj je vsak otrok drugačen in zahteva od vsakega starša čisto svojski »pristop«).

Vi sami najbolje veste, kje »koreninijo« oz. so »koreninili« vaši motivi za otroka. Kakor lahko jaz vidim s tako omejenih, a hkrati po svoje »zgovornih« podatkov, ki ste jih zapisali, bi rekla (pa dopuščam, da se morda tudi motim), da v vašem prejšnjem odnosu preprosto še ni bil čas (beri: partnerski odnos oz. partner) zrel za imeti otroka in je vaš partner to (hote ali nehote) tudi jasno povedal. Verjamem pa, da ste vi imeli globoko željo imeti otroka, saj ste si želeli, da otrok v odnos in vam/a prinese »nekaj lepega«, ker ste čutili, da se po naravi to zgodi. Hkrati pa ste morda tudi pogrešali v polnosti vse to lepo v samem vajinem odnosu: ljubezen, potrditev, sprejemanje, občutek potrebnosti in varnosti ipd. In verjamem, da vas je verjeto še bolj bolelo hkrati tudi spoznanje, da ste v tej želji ostajali sami – da ste v želji, za katero ste slutili, da bi naj paru spontano prinesla vse to, po čemer ste hrepeneli in bi vam/a »pripadalo«, ostajali sami in tako prikrajšani za to možnost. Da tu ni bilo možnosti, da bi skupaj drug ob drugem rasla tudi kot starša. Ne vem, koliko ste takrat še bolj začeli v otroku videti, kaj vse naj bi prinesel vam in vajinemu odnosu in za kar vse ste potem še bolj polno začutili občutke »prikrajšanosti in bolečine«. Ki so bili seveda čisto na mestu – ta čutenja so »pasala« v odnos s takratnim partnerjem.

Zdaj ste v novem odnosu, kjer čutite, da imata drugačen odnos in bi bila odprtost tudi za to temo in otroke, ki bi lahko dobili »varno gnezdo«, pa se o tem kar ne da spregovoriti. Prebudil se je strah, ki ga vi čutite in vas »ustavlja«. In je prav, da mu prisluhnete, ga vzamete zares – pomeni, da začnete o njem govoriti s partnerjem. (Ne vem, koliko ga čuti tudi on – nisem razbrala, kakšno je v tem trenutku njegovo »stališče« do otrok – ali bi jih imel, zakaj in kdaj bi jih imel, ali čutite, da je za morebitno njegovo željo tudi pripravljenost konkretno in aktivno sodelovanje pri starševskih skrbeh za otroka, ali morda čutite pritisk glede tega z njegove strani, kaj vam to pomeni, koliko je pa njega strah se spustiti v »avanturo starševstva« ipd… ) V vsakem primeru je ta strah nekaj, kar se vam je prebudilo v tem odnosu (torej ob tem partnerju) in to ni naključje. Treba ga je torej tudi »razrešiti« v tem odnosu – skupaj s partnerjem. Ne gre namreč za to, da bi bilo z vami nekaj narobe in bi bili »čudni«. Stvari, počutje in spremembe, ki se nam dogajajo, imajo ponavadi kar eno globljo notranjo logiko, ki jo morda v prvem trenutku niti ne vidimo. A jo lahko poiščemo in si olajšamo stisko (kolikor se da).
Sprašujem se, česa se bojite, da o tem strahu ne spregovorite s sedanjim partnerjem? Kot da bi bila to neka sramota oz. nekaj »norega« in bi bil to en madež na vas (in ste tako nehote partnerja »odvezali« vsake (so)odgovornosti za aktivno sodelovanje pri procesu odločanja za otroka – to je vendar vajino skupno veselje, pa tudi skrb! Tudi to, da je mama lahko sproščena mama ob otroku je vsaj delno lahko tudi prispevek očeta.). Vaša občutja in strahovi samo normalen odziv na »nekaj« – kaj pa je ta »nekaj«, pa boste morali najti vi – ob partnerju. Verjamem, da boste v pogovoru z njim lahko tudi »predelali« ta strah in dobili dovolj čustvene varnosti in podpore, da se boste zmogli soočiti s svojimi strahovi (in partner s svojimi).

Naštevam samo nekaj možnih »virov« strahov: Potem ko se je vaš prvi odnos končal, kot pravite precej »stresno« in »obupno«, se sprašujem tudi, koliko (skritega) strahu vam je ostalo po tem odnosu, ki se je prebudil, ko ste začneli razmišljati o otroku, saj se je prvi odnos po takem razmišljanju (četudi »formalno« iz drugih razlogov) končal, hkrati pa vam je že prej prinesel toliko bolečine, osamljenosti, razdeljenosti ipd., povezane s tem razmišljanjem oz. željo? Koliko je teh občutkov čisto nepredelanih še ostalo v vas in ste jih morali kar »pokopati«, a še vedno živijo in iščejo svojo pot na plano? Koliko vas je morda strah, da se tudi druga »pravljica« ne konča »tragično«, pa bi ta strah le morali ubesediti in ga »preveriti« v odnosu in bi se vsaj del razrešil? Po drugi strani se lahko včasih nekje globoko v sebi »bojimo«, da bo otrok v nekem odnosu pa res prinesel vse to, kar smo si v prvem odnosu želeli, pa ni bilo možno oz. – da se nam bodo želje uresničile (čeprav se sliši noro, se tudi tega lahko po kakih »travmatičnih« izkušnjah bojimo tudi »uspeha« in uresničitve želja, saj je »spodaj« lahko še veliko nepredelanih bolečin in strahov, ki »priplavajo na površje« v taki obliki)?
Koliko so te strahovi in dileme morda tudi nekaj, s čimer se je (pa morda nikoli do konca) soočala tudi vaša mama ob odločanju za otroke (vaše življenje) – ali pa morda celo njena mama (čutenja – tudi strahovi – ne poznajo časa in se »prenašajo«, dokler jih ne »razrešimo«)? Kako se je ona odločala za spočetja svojih otrok? Koliko se je ona soočala s skrbjo za vaše zdravje, svojo službo in različne komplikacije, pa je to kar »junaško« zmogla, strahovi pa so ostali nepredelani v vas? Koliko se v vas prebujajo torej tudi »njeni strahovi in stiske«? (Kar je normalno – ob odločanju za otroke in materinstvu se mama in hči najbolj »povežeta« – najgloblje začutita (lahko pa tudi najgloblje ranita).) Spregovorite kdaj o tem kak stavek tudi z mamo, če je možno.

Razlika se verjetno da vsaj delno pojasniti tudi s tem, da ste vi v teh letih in izkušnjah dozoreli, prišli »globlje« in tudi materinstvo in skrb za otroka začutili globlje – ne vidite več samo lepo, idealistično sliko (kot ste jo v prvem odnosu), marveč ste se realno ustavili tudi ob možnih zapletih, ob katerih se vam zdaj prebujajo strahovi (ki imajo sicer lahko takšne ali drugačne »vzroke«). In ne vem, koliko ste se ustrašili ravno tega »razkoraka«. A bistveno sporočilo je, da o teh strahovih zdaj lahko (oz. »morate«) spregovorite s svojim partnerjem in jih razrešite v odnosu z njim. Sicer se lahko samo sami »vrtite« v njih in se vedno bolj »zapletate« v ta strah, iz katerega boste sami težko izstopili. Kot rečeno – ni naključje, da so se prebudili ravno ob njem. In zato verjamem, da ima tudi vaš partner vsaj kakega od pomembnih odgovorov in stavkov pomiritve za vas. Če pa bosta videla, da se o teh stvareh težko pogovorita sama, pa si poiščita »strokovno spremstvo«.

Spoštovana »Fruit of Love«, torej kar pogumno v boj s temi strahovi – premagali jih boste tako, da se boste soočili z njimi ob partnerjevi podpori in razumevanju – z vednostjo, da ni z vami nič narobe, ste čisto normalna ženska, le čutenja se prebujajo. In verjamem, da bosta zmogla s partnerjem o njih spregovoriti in jih tako razrešiti in se sprostiti – ter tako tudi pripraviti res varno čustveno gnezdece za novo življenje.
Pogumno naprej!

PS: za spodbudo za sproščeno materinstvo in soočanje z vsemi vprašanji, ki se vam prebujajo ob njem, pa vam priporočam v branje knjigo »Rahločutnost do otrok« avtoric Katarine Kompan Erzar in Andreje Poljanec, ki je napisana tudi z rahločutnostjo do staršev. 😉