Težko bo oddala živali, ker dejstvo je, da ljudje/otroci, ki nimajo čustvene opore pri starših ali pri kom bližnjem se pogosto navežejo na kako žival, kar je vseeno bolje kot če se ne bi na nikogar.
In te živali so potem nekaj več kot pa le žival…. :/
So ji neka (čustvena) uteha kar je lahko le živo bitje in jo težko nadomesti neka razumska odločitev. Tudi mame, ki oddajo svojega otroka le zaradi materialnih težav si pogosto nikoli ne odpustijo tega.

on…jaz to vse zastopim, ampak
pride čas, ko moraš, moraš
naredit nekaj, da se ti život spremeni.
če bo še naprej požala svojo bolečino, se ne bo nikol rešila krempljev staršev…

ubistvu se tle ne gre za kužke, gre za njene izgovore, ki se njej zdijo na mestu, meni recimo ne…
ker nisem v tem…ampak glih zato, bi si morala dopovedat
da tist, ki ni čustveno vpleten v njeno situacijo, glih tist ji lahko
dobr in predvsem realno svetuje…
recimo Luba Marija, je pametna ženska, pa sem tud opazila, da se je odmaknila, ker ve, da je brez veze ….

pa jaz se tudi odmikam, čeprav mi je je žal….

Ležiš v svoji sobi? Ljubi bog, obleči se in pojdi ven, na zrak, počni kaj, urejaj vrt, pojdi tečt, pojdi v mesto, bilo kaj, samo ne doma ždet. Po vsej verjetnosti si še depresivna. Ti povsem verjamem da imaš slabe razmere doma, ampak k njim tudi sama nekaj prispevaš. Sploh tole samopomilovanje, da ležiš doma,d a te boli trebuh… seveda te dajejo živci, ampak NAREDI KAJ. Ti ostajaš žrtev ker ti tako paše. Na vse predlagane rešitve imaš kontriudarec.

Ja, začni drugače mislit pa ti bo življenje ponudilo drugalno sliko in možnosti.

Še to. Ti ne rabiš mame, da te potolaži, ti rabiš sebe, sebe odraslo, ne da rineš nazaj v otroštvo.

Zberi se, punca!

Ja v bistvu je res, nimamo ji kaj drugega pomagat kot, da ji poizkušamo spremenit način razmišljanja čemur se pa vsak nekako upira, iz preprostega razloga, ker v tem načinu mišljenja, ki ga trenutno ima, mu je vse poznano, domače pa bilo to slabo ali dobro.
Tu mi pride na misel zgodbica kako bogataš sreča razcapanega berača, ga povabi k sebi domov, ga nahrani in za slovo mu podari svoja oblačila, da ne bo razcapan hodil okoli.
Čez nekaj dni ponovno sreča berača, ki enako prosjači spet v svojih starih cotah in ga vpraša zakaj ni vsaj obleke zamenjal in mu berač odvrne:
“Ja kdo mi bo pa kaj dal, če bom beračil oblečen kot gospod…”

Poanta zgodbe je, da če bi berač oblekel lepo obleko bi bil primoran spremenit tudi način svojega življenja, česar pa v resnici ni želel.

Draga Anja s tremi enkami. 😉

Vsak človek mora skozi takšne in drugačne težave, ljudsko rečeno bi rekla, da vsak nosi svoj križ na ramenih.
Veš, pri tvojih starših je nekaj narobe. Z njunim razmišljanjem. Sama veš, da za to nisi kriva ti.

Meni je tudi pogosto hudo, ljudje me hote ali nehote pogosto prizadanejo… Pa sem odkrila nekaj.
Ljudje imajo napake. Vsak bije svojo bitko, vsak razmišlja po svoje. Nekateri sploh ne razmišljajo.
To ni tvoj problem. Ti se ukvarjaj sama s sabo, dovolj si stara. Ni važno kaj sedaj s tabo počneta tvoja starša, važno je kako ti to doživljaš. Rešitve so v tebi.

Izpovedala si se. Pogrešaš ljubezen. P ane kakršnekoli, ampak njuno. Pri tem ti nihče ne more pomagat. Sprejmi ju takšna kot sta. Nič drugega ti ne preostane.

Ker nimaš službe, si obsojena živet doma. Žal… ampak glede službe ne obupaj. Celo življenje je še pred tabo, lepo življenje!
Rada imej življenje!

Vse bo ok

anja o kateri bolezni govoriš depresija,bipolarna motnja,anksioznost

Pozdravljena Anja,

ja, sem napisala da je treba nest ponudbe ali prijave osebno. To drži. Ker je prijav v nekaj dneh preveč po mailih se je najboljše vse zmenit osebno. Če se oglasiš osebno, te spoznajo, začutijo.. imaš več možnosti in tudi ti dobiš občutek za to, za kakšne ljudi/firmo se gre. Itd.. Imaš več možnosti. In ja, gospodarstvo v Sloveniji je na psu in dela je zelo malo. To je dejstvo. Zaradi tega trpi ogromno mladih ljudi oz. cele družine, cela družba.

Jst te nič ne silim, veš, povem svoje mnenje. Nihče te ne more prisilit v karkoli.

Tudi jaz sem se v enem obdobju zelo navezala na psa, ko so mi ga nekako podtaknili in sem morala skrbeti zanjo. Priznam da me je kuža prislila da sem šla z njo ven na sprehode, najprej mi je bilo težko, dolgočasno.. potem pa sem se pa vsakem sprehodu bolj sprostila, opazovala kaj počne kuža, kako neverjetno se zabava na sprehodu in to je začelo zabavat tudi mene 🙂 In to mi je zelo zelo pomagalo.

Verjamem, da ti bosta tudi tvoja psa hvaležna za daljše sprehode, divjanje po travniku, metanje palice, otročjost.

Anja, doma si žrtev nasilja : tvojo osebnost so spremenili v nemočno otročjo osebo, kvaliteto življenja pa ti očitno krojita dva psa, saj samo aradi ljubezni do njiju ostajaš v tem nasilnem okolju.To jim je uspelo z napačno vzgojo, nasiljem in s pomanjkanjem opore. Na napačnem koncu jo iščeš : pri mami je ne boš nikoli dobila, zato se loči od nje! Naj njeno ležanje ne postane glavni zgled zate, očitno pa jo žal že posnemaš, kar je zaskrbljujoče. Prav je tudi, da če doma tako grdo s tabo govorijo, potem se z njimi raje sploh ne ukvarjaj več, ogibaj se jim raje. Tvoj fant si naj začne službo iskati drugje, ti pa se pripravi na odhod v novo življenje z njim, pa s psi ali brez psov! Morda pa se preseliš v bližino njunega novega doma? Mogoče pa bi ti kje dovolili imet pse. Naloga vsakega živega bitja je samostojno skrbeti zase, enako se tudi živali v naravi ločijo od staršev in začnejo neodvisno življenje. Glede stiske zaradi službe ti verjamem, ker ima danes malokdo službo, 24 % brezposelnih je med mladimi. Ne obupuj. Ne pusti se staršem pa tudi ne zahtevaj njune pozornosti, samo jezi ju to, ker imata lastne probleme. Tvoj fant bi mogoče lahko več razmišljal o prihodnosti, verjetno hoce kdaj živeti samostojno, ker zdaj ni videti, kaj pa pravi on.

Anja, jaz bi bla z veseljem tvoja mama.
Da bi se šli kam potepat, na kavico, po trgovinah.
Na sprehod z psom . Pri men je pa obratno, mam sina istih let pa z mano nikamor noče.
Vidiš sem mama pa si želim otrok !
lepo bodi

Draga Mia111,

hvala za tako prijeten odgovor….vesela bom Vašega pisma na [email protected]

Lep dan,kljub dežnim kapljicam….!

Torej…
pojokcala si… in mi te tolažimo, svetujemo, krcamo, opogumljamo!!!!

Mama ti ne bo kuhala!!!!???
Ker ne prispevaš???
a ti kdaj skuhaš
pospraviš
kaj zlikaš
aLI SAMO POLEŽAVAŠ, pa psa na sprehod?!

Če si v depresiji in živiš tako depresivno, a SE TVOJA DEPRESIJA ŽE ODRAŽA NA “TVOJIH KUŽOTIH”?

In iskanje dela:
Mogoče pa delodajalci začutijo tvojo nemoč, zbeganost, depresivnost?
In ko si šla prositi kmete za delo – kako si pa bila “uštimana”?

In ja… KAJ PA TERAPEVTSKA POMOČ?

Da bi se kakšna TRETJA OSEBA pogovorila s tvojo mamo? Ji pojasnila, da si TUDI TI V STISKI, TAKO KOT ONA? Ki je pač svoje bolečine, moževo prevaro, ipd… znesla nad tabo?

Nefunkcionalna družina… polna denarja a praznih ljudi, telesnih lupin!!

Kjer vsi trpite na svoj način. skrivate svojo prizadetost za žaljivkami, brezobzirnostjo!!
Tudi tvoj oče, ki se je zatekel v svoj ego, delo..-

Kaj pa tvoj fant, a stanuje pri vas?

Obišči to žensko, meni je rešla življenje, imela sem podobne težave. Zdaj gre vse samo navzgor. Vredna je vsakega € ! LP
http://www.zdravje-biore.si/bioresonanca.php

IN ne trudi se razumeti odgovorov oseb ki ti hočejo pomagati, ker jih itak ne boš razumela. Žal smo na drugi valovni dolžini. Sicer ti hočejo vsi dobro ampak ko je nekdo tako na dnu sliši vse to kot nemogočo misijo in rabiš nekoga ki se bo v tebe poglobil in ti globoko pomagal. To govorim iz lastnih izkušenj. Ampak vse se da, verjemi, kjer je volja je moč.

Tisti hip, ko nekdo napiše, da je “poslal na tisoče prošenj” v šestih mesecih, mi je postalo jasno, da niti ene ni poslal-a z namenom, da bi pridobil zaposlitev. Amen!

Se čisto strinjam.

Anja11 verjetno zdaj jamra drugod in ko bo tudi tam dobila podobne odgovore kot tukaj, se bo preselila drugam, misleč da je nihče ne razume, ne opazi pa kako je otročja v svoji ihti pokazat na krivce za svojo mizerijo.

Nehaj že živet za življenje svojih staršev. Toliko kritik čez njih… na koncu si pa še vedno ravno pod njuno streho. In ne le ti, še tvoj fant! Če bi obstajala prava volja interes, da se to spremeni, vaju dveh že zdavnaj ne bi bilo tam.
Koliko tolerance pa misliš, da imajo starši? Verjetno si edinka in te vsaka njuna beseda tako zelo zaboli. A ti nekaj povem, če bi imela moje starše, pa sploh niso slabi, meni se zdijo čudoviti, bi te že zdavnaj nagnala iz hiše, s fantom vred!

Ti se zavedaš, da tvoja družina ni idealna, vseeno pa se ne želiš za lastno samostojnost in svobodo odpovedat (finančni) komoditeti življenja doma. Najhujše pa se mi zdi, da svojo “nesposobnost” opravičuješ z napakami svojih staršev. Onadva sta živela kakor sta živela in ustvarila življenej kakršno pač sta. Nisi kompetentna, da jima sodiš. Rajši začni urejat svoje življenje. Pri 26 bi bil že čas. In z eno plačo, tudi če slabo, se da preživet. Seveda ne v luksuzu. Ti pa bi tudi lahko vsaj kaj honorarno delala, če že redne službe ne dobiš. Variante se vedno najdejo, če jih človek išče. Če išče samo izgovore, se pa stanje ne spremeni.
Celo življenje se tudi ne boš mogla skrivat za hrbtom svojih staršev.

glej, Anja, mislim, da si s stanjem, ki ga imaš kar zadovoljna.
če bi si res želela asprememb, potem bi za seboj pustila vse- tudi pse. Kaj boš pa potem, ko bosta sotarela? Šla pod vlak?!
Žal ti moram reči, da mi deluješ zelo nezrelo in otročje, podobno kot otrok, ki mu namesto kosila nočejo dati bonbona.
medtem časom, ko četaš, bi lahko že zdavnaj naredila kaj zase.
Moja hči je doma pustila otroka, dela v Avstriji, vrača se konec tedna. A mora, ker trenutno ni drugega izhoda. Druga, ki ima diplomo na turistični, organizira kuharske tečaje in se nekako preživi.
v našem predmestju je kar nekaj mladih, ki počnejo vsemogoče, da živijo samostojno. Seveda je nekaj takih kot ti, ki jamrajo in se sami sebi smilijo.
To, da imaš pse za izgovor, je pa res bosa.