Za čistilko sem poslala vsaj 100 prošenj,v strežbi me NIKJER nočejo ker nimam izkušenj iz strežbe,pošiljam ponudbe tudi vsem ki na študentu ponujajo delo študentom pa prosim če se da kaj zmenit-pa je vedno NE. Šla sem tudi do več kmetov,če rabijo pomoč pri obiranju česa,delu na kmetiji…so me samo lepo odslovili.

Boli me,ker me obsojate kot da ničesar ne storim…moje borbe ne poznate,žal….praktično ne vem več,česa nisem poiskusila.

Nikoli ne bi gledala tako na svojo družino. Vidim,da ste ista kot moji starši. Če bi bil moj otrok v takem stanju,kot sem jaz,bi mu kvečjem pomagala do službe in ga spodbujala,ne pa žalila in obsojala. Enkrat sem dobila delo za prodajalko,pa je fotr reku da se mi odpove za vedno,če to sprejmem,ker take sramote ne bo v družini. No,saj potem so drugo vzeli,čeprav so obljubili,da je delo moje. Pa ne zaradi tega,ampak zato,ker je bila druga bližje doma delovnemu mestu.

Da ne omenjam mesecev po bolniščnicah,…ko me niti niti lastna mama enkrat vprašala,kako mi je.
No,zaradi mene podpirajte njuno stališče,imate vso to pravico,vendar mi je žač takih ljudi.

In ne,ne more v Avstrijo,ker mi doma ne pustijo nikamor,če ne vzamem seboj svojih živali. Jaz pa jih ne morem kar vlačiti po svetu,kdo me bo pa gledal…plus tega kot sem povedala,imam pogoj,da ko enkrat grem,naj se ne vračam nikoli več.

Hej, 26 let imaš, ni treba staršev spraševat, če greš lahko lulat!

Začni že enkrat sama živeti svoje življenje. Nauči se samostojno razmišljati in odločati.

Da to lahko storiš, moraš stran od staršev. Lahko greš tudi na prostovoljno delo nekam v tujino.

Še vsak, ki je hotel delati, je delo našel. Za tujino so spletne strani z veliko ponudbami za delo.

Psa sta samo izgovor – če zaradi njih ne moreš skrbeti zase, se jima boš pač odpovedala. Zdaj je na prvem mestu, da se začneš sama preživljati.

Psom,mojim edinim prijateljem,se ne odpovem za NIČ na tem svetu.
Verjetno nikoli niste vzpostavili nobene tesne veze s živaljo,da lahko tako govorite.
Pes ni plišasta igračka,da se ji lahko kar odpoveš,ko rabiš urejat svoje lastne interese.

In ja,potem raje trpim,kot da zavržem dve živi bitji,ki sta v moje življenje prinesle toliko lepega,kot nobena oseba in zaradi njih dveh imam vsaj še malenkost volje in poguma.

Zame sta del družine oz. sta moja družina,pa vi zavrzite svoje otroke (če jih sploh imate),če lahko.
Zame imata isti pomen.

Pa srečno

Nimam občutka, da kdo podpira tvoje starše, skušajo ti le dopovedat, da si že zdavnaj polnoletna in sama odgovorna zase, ne moreš vedno videt krivca v starših. Tudi na vse možnosti odgovoriš, da to ni možno, torej ti ta položaj odgovarja, si prevzela vzorec mame in še malo pa boš na istem kot ona, ker leta bežijo.

Fant je s tabo verjetno zaradi slave očeta in ker mu nudi eksistenco, torej dejansko nimaš nobenega, razen živalic, tu te razumem, da jih ne daš stran. Ampak sigurno bi te kje vzeli tudi z njima- Če boš ostala doma boš sužnja staršev, fanta in počasi boš notranje propadala, do 30 leta še imaš kanček upanja, da se osvobodiš, potem boš vedno bolj otopela.

Nočem bit nesramna, probam te razumeti, ker tudi jaz nisem imela rožnatega življenja.

Mama mi je umrla pri 16ih, od očeta nisem od takrat naprej dobila niti 1€, kvečjemu me je on mene spraševal po denarju. Ampak sem takoj ko sem dopolnila 18 let odšla stran, ker me je zaviral, ker me ni spodbujal in sem sedaj samostojna oz. sem od takrat samostojna in ponosna, da mi je uspelo. Lahko sama skrbim zase. Borila sem se in tako bi tudi ti morala storiti s svojim življenjem.

Na VSAKO rešitev najdeš izgovor, da to pa NE….. Čisto nobena rešitev ti ne ustreza. Pa ne jemlji spet tega, kot napad ali obsojanje. Očitno ti ljudje želijo pomagat in ti želijo dobro, vendar se ti upiraš, ker ti tako ugaja in si se na nek način udala usodi in ti paše stanje, ko se sama sebi smiliš in jamraš drugim. Razmisli in zamisli se nad tem. Samo dobro ti želimo. Nehaj iskati izgovorov ampak rešitve. To še ne pomeni, da te ne razumemo in te obsojamo, nasprotno. Spodbujamo te.

Še imaš čas….dolgo pa ne več, če boš s takim razmišljanjem nadaljevala. Verjemi, da lahko najdeš službo, verjemi vase. Tudi s tvojo energijo, ki jo kažeš navzven te lahko ljudje zavračajo. Daj vsaj malo bolj pozitivno začni gledat na vse skupaj, ker z negativnim pristopom do vsega ne boš nič dosegla.

Res si dovolj stara, da začneš delat naprej korake. Ne verjamem, da se čisto NIČ ne da narediti….
Srečno…..

Anja, vse izgovore, ki jih tukaj pišeš, govoriš oziroma iščeš zase. Mi jih ne potrebujemo. Skušamo ti pomagati, ampak to ni vredno nič, če ne boš sama vzela svojega življenja v roke in naredila koraka naprej.

Vem, da se sedaj počutiš kot ptica v kletki, kot objeta z verigo in ne moreš niti razpreti rok. Ampak vedi, da so te verige in ta nezmožnost iti iz te situacije predvsem v tvoji glavi in ko boš tam naredila premik, se bo začelo spreminjati tudi vse drugo. Šele takrat boš ugotovila, kako zlahka razpreš roke in kako enostavno je lahko življenje.

Lahko ti napišemo še milijon predlogov, pa boš najbrž vsakega zavrnila s protiargumentom. Dokler ne boš vsaj poskusila poslušati, je to odveč. Trenutno si žrtev svojih vzorcev. Tvoja odločitev je, ali boš žrtev še naprej ali boš to spremenila.

Na MONU sta še vsaj dva foruma, kjer ti bodo morda lahko bolje pomagali:
http://med.over.net/forum5/list.php?520
http://med.over.net/forum5/list.php?50

V knjižnici imaš polno literature na to temo. Nekdo je napisal, da poišči pomoč pri za to pristojnih institucijah. Si naredila kaj na tem?

Pozdravljena,

rahlo sva si podobni. Vem, kako grozno je, ko si želiš bit samostojen, pa dobivaš samo polena pod noge. Kar se tiče iskanja dela, je tako, da je treba ponudbe in prijave (ne reče se več prošnje!) nesti osebno, pokazati nekaj elana in volje do dela, tudi če se gre za delo v proizvodnji ali za čistilko.
Predlagam ti, da si čim manj doma, pelješ psa na sprehod v gozd, vsak dan narediš drugačno pot. Nosiš naokrog ponudbe za delo brez obremenjevanja s tem, kdo je tvoj fotr in brez kakršnekoli fantazije, da ti bo on nekoč zrihtal delo.
Iz sprehoda lahko mami prineseš kak šopek, rožo, nekaj majhnega. Mogoče se ji pa nekoč na stara leta odprejo oči, zaenkrat pa nima smisla čakat na to.

Drži se!

p.s.

Izposodiš si lahko tudi knjigo Strupeni starši

moja in tvoja zgodba sta si podobni.

zate si želim, da končno najdeš pot iz tega. jaz sem jo. brez službe je pa težko res.

pri tebi čutim pomanjkanje motivacije, tiste resnične iz globin, ne zaznam, da si dovolj na dnu, da bi se rešila. zato ne boš naredila nič.

kje je tvoj plan? kje dejanja, same besede so te.

zakaj ti foter ne da službe? če ma veze? ker mu paše, da ni ničla in odvisna od njega? kje se bo pa spljuval, če te ne bo več?

zakaj mater poveličuješ? zakaj iščeš izgovore zanjo? enako ali še več je kriva kot pa tvoj foter. samo ti nisi več 12letna punca, ampak velika baba.

tudi jaz sem se šolala po željah staršev, nikol dovolj dobra, nikoli niso bili zadovoljni, ampak sem prišla do poklica in na srečo našla službo. pa misliš, da je bilo potem bolje? ne. še vedno ni blo dovolj dobro. pri tebi bo enako, ko najdeš službo, a ne. zakaj nimaš realnega načrta, da pobegneš od doma? zakaj ne greš na terapijo? si prebrala kakšne knige?

na tvojem mestu bi naredila sledeče:
– v največji meri se distanciraj od svojih, izogibaj se prepirom in nasploh stikom, nauči se, da se njihove besede odbijajo od tebe
– delaj si rezervo za hude dni, ko le moreš, 1€ na dan, je že začetek
– zakaj potrebuješ dve živali. to tudi stane? kdo je bolj važen tvoja psiha ali živali? potem pa sami izgovori, kako te nočejo za podnajemnico- če bi si to tako želela, bi živali oddala
– vedno imej v mislih ali ti tvoja dejanja danes koristijo pri odhodu od doma
– terapija nujno! da končno začneš razmišljat o sebi in svojih potrebah, ne pa primarni družini. vse se vrti okoli njih, kaj bodo rekli, kako bodo rekli, zakaj bodo rekli ali ne rekli.
pa ti veš, da si zaslužiš kaj boljšega? da imaš do tega pravico. da to kar je doma, ni normalno? ko boš to dojela, ti ne bo problem jest suh kruh 14 dni in oddati 100 živali, da rešiš sebe, svoje dostojanstvo.

napisane besede so malce grobe, ampak samo zato, ker vidim, da je vsak izgovor dober, da se ne premikaš naprej. zdaj se vrtiš v krogu in z vsakim dnem te uničujejo!

a ni tvoja želja, da za VEDNO pobegneš od doma? zakaj bi se vračala? kdo bi si pa želel nazaj?

Hvala za mnenja,vendar se vidi,da ste slišali le povzetek,grob povzetek moje zgodbe.
Sem se obrnila na inštitucije-do ničesar nisem upravičena,ker NISEM samska.
Glede tega kaj čuti moj fant do mene in zakaj je z mano,pa lepo prosim,ne sodite,ker nimate pravice govoriti tega,zakaj je on z mano. A ga kdo pozna?

…
in ne,ni z mano zaradi slave. ker on je nima,ker dela v proizvodnem sektorju,ne pa tam,kjer moj foter.
poleg tega moj fotr ne odloča sam, a bo on delal pri njem ali ne…je še eden nad njima obema in on odloča.
lahko bi le podal svoje mnjenje…to je vse.

U glavnem,lahko je govoriti samo to bom rekla. In ja,raje trpim kot oddam živali. Zdej mi pa še to vržite pod nos…ker vem,da ne boste mogli prek tega.
Res da trpim. Ampak svojega bistva ne bom odvrgla. Če bi bili lahko tok brezrčni do živega bitja,ki vam je zadnjih 5 let podarilo največ iskrenosti,nasmehov in ljubezni…potem…me vaša mnenja sploh ne zanimajo,ker kdor ne ljubi živali,ne zmore ljubiti sočloveka.

Ampak očitno ste vi vsi pretrpeli hujše muke (govorim o tistih,ki tako pametujete kako kdo čuti do mene,kaj sem nardila in kaj ne) in js samo jamram. Se opravičujem.

Nobenemu se pa niti sanja ne,da je tu vmes še hujša bolezen…ne…ker nisem tega poudarjala….
Skratka,ne obsojajte in ne sodite kaj kdo čuti. Sploh pa ne,kaj sem delala in kaj nisem,ker nihče NE VE kaj sem in kaj nisem. In una gospa ,ki je rekla da naj grem do delodajalcev osebno-šla sem točno 15x. Vedno so me le čudno gledali,kaj delam tam,če so napisali,da hočejo pisno prošnjo. Evo,tok.

pa lep dan….

Tudi živalice bi lahko peljala s sabo. Vse se da rešiti in urediti, če imaš voljo.

Boš že nekako, ti najbolje veš in najbolj čutiš kaj je zate prav.

Želimo ti le lahko, da ti uspe….

vse nasvete tukaj si dojela kot napad nase, saj si tega navajena. Pa mislim, da pri večini ni bilo tako, samo malo so te hoteli potisnit naprej. Kar pa je pri takih motnjah, kot jih imaš ti, povsem neproduktivno.
Večkrat preberi kar so ti napisali, morda nekega dne zbereš pogum, da narediš kaj v smeri reševanja svojih težav.

Kot je napisala že luba marija, ti priporočam, da se odločiš in vse odgovore še enkrat prebereš, ampak objektivno, brez vnaprejšnjega obrambnega položaja. Poskusi jih brati, kot da bereš odgovore nekomu drugemu in ne išči že vmes izgovorov, zakaj se nekaj ne da. Potem poskusi dobro premisliti, kaj smo ti odgovorili in zakaj ti to ter tako odgovarjamo.

Druga možnost je, da si poskusiš predstavljati, da tebe nekdo sprašuje za nasvete o svojih problemih, in ti problemi so enaki tvojim. Premisli, kakšen objektiven nasvet bi dala tej osebi. Nato primerjaj te svoje nasvete z našimi. In s svojimi dejanji.

Naši odgovori so bili vse kaj drugega kot napad nate. Upam, da boš to čimprej uvidela.

Pošiljamo te na institucije, s tem ne mislimo CSD za socialno pomoč, temveč nekoga, ki ti bo lahko pomagal prebroditi te probleme.

Kaj pa, če bi oddala vsaj tavelikega psa…

pa ne se jezit, nič hudga ti niso hotle, če te mal kregajo
to delajo zato, ker jim ni vseen
je pa res, da si sita in naveličana in potem vse kar ti ne paše
prebereš kot očitek…

če bi rada kaj počvekala pusti mail
pa ti kera piše, pa mogoče celo lahko kako pomaga.
fotra pa , ko jebe …

Ne morem verjet,da obstajajo ljudje,ki tako razmišlajo o živalih…..sploh..ne morem dojet.
Zame so kot moji otroci. Pa oddaj ti svojega otroka,če lahko.

ne obremenjuj se s tem, če bi imela normalne starše, potem bi znala ločiti med ljudmi in živalmi. Pri tebi gre za to, ali boš rešila svoje življenje ali ga ne boš. sedaj si stara 26 let, če boš žrtvovala še 10 let za svoja psa boš pri 36 letih najbrž redna obiskovalka psihiatrične bolnišnice. Tudi s psmi se lahko najde stanovanje, torej se ne obremenjuj s tem, da nekdo misli drugače kot ti.
Pri svojih letih imaš že hude posledice zlorabe, jaz ti sicer želim, da boš kdaj uspela živeti človeka vredno življenje, ampak malo dvomim. Glede na to, da so pa starši očitno kar premožni, ti vsaj po tej strani ne bo hudega.

Anja, a si že kdaj slišala, da so
se tudi mame že odpovedale otrokom ,v dobro otroka…če niso mogle skrbet zanj itd…

pa boš morala začet verjet, da nekdo lahko razmišlja o živalih
tako, da ti predlaga, da ju oddaj…

zakaj…zato, ker si boš lažje brez njih uredila stanovanje, zato, ker se boš lažje znašla, zato, ker
roko na srce, nam je več, do tebe, kot do tvojih psov…in tud zato, ker jih bodo ljudje lahko preživljali…sami…

ti jih ne moreš

vem, da se grdo bere…ampak to so dejstva

za kuže finančno skrbi moj fant. to zmoreva. ne zmoreva pa najemnine. je kar precejšna razlika v ceni.