ŽELIM SI STARŠEV
…stara sem 26,živim še vedno doma z dvema živalicama in fantom,sva skupaj v moji sobici…
fant ima službo…hvala bogu…jaz jo iščem že nekaj let….poslanih na tisoče prošenj,video prošenj,sestankov,ponudb,truda,…na tisoče kuvert….službe-nobene.
Govorita mi,da sem nesposobna. Da sem smet. Da nikol ne bom nič dosegla. Da sem gnoj.
Odšla sm na šole,katere sta onedva želela. Imela konjičke,katere je oče forsiral. Kar je mene veselio-preprosto ni bilo pomembno,saj v tem ‘ni dnarja’.
Mogoče sem imela kakšne pubertetniške izpade…mi je žal kdaj za njih…ampak kateri odraščajoči najstnik jih pa nima…že nekaj let sem ženska. Mamo prosim,pojdiva kam na sprehod. NE. Pojdiva na kavo in klepet. NE. Imejva skupen večer doma in počniva kaj. NE. Pojdiva skupaj po trgovinah,kot gredo vse mame in hčerke sm pa tja. NE. Pojdiva v park na sprehod. NE.
Vsa ta leta NE. In izgovori,samo da ne gre z mano. In med ljudi.
Zelo je nezadovolja sabo. Nesamozavestna.Oče jo je varal. Ona pa ostajala-ker je bila vedno finančno odvisna od njega. Ni dobila službe zaradi hudih problemov s hrbtenico. Zdravje ji zelo nagaja. Ima še kup ostalih problemov-prekomerna teža,izredno slaba kri,sladkorna bolezen,….Odkar se je spomnim,je njen svet kavč in TV. Nekaj časa je še celo nekaj delala po 3 dni na teden,pa še to ji je bilo včasih muka. Nikamor noče,ker jo takoj boli hrbet,če hodi. NO,ko pa gre za kake ljudi,ki so njej v redu,pa zdrži. Samo z mano nikoli ni šlo. ….Še danes trdi-da sem za vse njene krege z očetom kriva jaz. Za vse. Da sem delala med njima prepreke,iskala kreganje,izkoriščala oba,….čudno,jaz se samo spomnim,da sem želela ljubezen.
Oče večni deloholik. Nikoli ga ni bilo doma,ker je moral delati za dva. Vse si je vedno kupoval. Če ga ni bilo-sm v zameno dobila neko igračo. Oh oče,ljubezni se ne da kupiti. Še danes tega ne razume. Od mene je vedno želel nek ideal. Imam polsestro. Hotel je,da bi ona delala tisto delo,s čimer se on ukvarja. Ampak je šla drugo pot. Še danes ji to zameri in vedno govori,kakšno delo dela. Sramotno. Tudi kar sem jaz delala-je bilo sramotno. Celo življenje že poslušam,da nej že dobim službo,ko pa jo dobim za prodajalko-me napizdeva,kakšna sramota je to,kaj da si upam. Silil me je na šolo,katero je on želel,kjer sm 4 leta trpela dan in noč. Nikoli ni poslušal. Mama pa je samo prikimavala-kaj pa ji je drugega preostalo. Poleg tega je ogromen kolerik. Znori za vse. Tudi tepel je že- mene in mamo. Potem pa pričakoval,da je to nekaj normalnega.
Živim u njini hiši in ne morem nikamor. Sem ujetnica. Službe ne dobim,kar me ubija. Ves stres mi globoko načenja zdravje in živce. S fantovo plačo ne moreva nikamor. K njemu ne moreva. Ko fant gre kam za nekaj dni,se psihično spravljata name. Zdravje se mi slabša-in sedaj še to dobivam pod nos-da sem bolna zato,ker nič ne delam…..
Vsak evro,ki mi ga je četudi kdaj kdo dal,sem dobila prej ali slej pod nos. Vsako plačano stvar. Pa je nisem zahtevala.
Oče se ima za Boga. Ker je medijsko zelo izpostavljen,ima ego nabit do nebes. Zanj je vsak,ki nima parih fakultet za sabo in 2 jurja evra ne mesec v žepu,luzer. Recimo raje 4 jurje,bo bolj realno.
Tudi mamo je veliko žalil. Kakšna je,da naj se pogleda v ogledalo…varal jo je več let. Vem katera ženska je,vem ime,vem naslov…vse sem zvedela,prav tako mama. Gnusi se mi od dna duše njegovo dvojno življenje. Njegova pohota. Verjamem,da je mama izredno trpela v tem. Zato si že od takrat želim še toliko bolj zbližati z njo. Pa me odbija. Vedno. In še bolj žali. In meče naprej-da živim pod njuno streho,da sramota da nič ne prispevam,da me more še vedno na pol fotr žvet….čeprav-njo živi že 20 let. Pa točno ve,kako težko je to poslušat,a ona meni dela isto. Kot da bi hotela,da še jaz trpim.
Oče dela in dela. Živi za svoj šovbiznis. Ne pomnim,kdaj me je nazadnje vprašal ‘kako si’. Zanima ga le,če grem mogoče kdaj do zdravnika (kaj je blo) in pa kdaj mislm začet delat. Vse ostalo…ne vem..mislim,da sploh ne ve,kdo sem.
Želim si samo mame…ki bi rekla da razume,da ji je žal za mojo stisko s službo. Da ne bi poslušala kako sem nesposobna,kakšen gnil pankrt sem,….Da bi me kdaj objela,šla z mano na sprehod,si vzela 5 minut….že 10 let si želim samo tega.
Oče drži zaradi financ in hiše nad mano vrvico in dela z njo,kar hoče. Me žali,ponižuje,…vse se mora odvijati,kakor reče on…samo ON ima vedno prav…ostala mnenja so prizadeta in butasta. Da o vseh manipulacijah ne govorim…
Tudi večina ostalega sorodstva,vključno z edino babico,je podobna. Samo nenehna vprašanja-a maš že kako službo,kaj pa delaš,da je nimaš….ubija me. Ni oglasa,na katerega ne pošljem ponudbe. Pa kaj oni vejo….
Pritisk je ogromem. Niti pikice sočutja ne dobim. Niti pikice časa,pozornosti. Nad mano je le pritisk in obup.
V naši družini se spomnim samo dretja,kreganja,očitanja in poniževanja.
Prav želela bi si imeti ob sebi starejšo žensko,ki bi ji lahko rekla MAMA. Ker moji preprosto ne morem več. Preprosto ne čutim. Preveč me je poteptala do zadnjega koščka.
Fant ne razume. Reče mi le,da naj stvari pozabim in ignoriram. Pač,ne razume,ker ni v tem.
Ne vem več,kaj bo z mano…sem na točki življenja,ko ne znam več ne naprej ne nazaj…včasih imam občutek,da prav uživata,ko kje spet ne dobim za delat,saj to pomeni,da sem še vedno v njunih vajetih in tako lutka za njune manipulacije….enkrat sem že zelo hudo zbolela….čutim,da se spet nekaj dogaja…preprosto,telo mi ne zdrži vse te psihične žalosti in izčrpanosti….
Kako narediti,da bo lažje….?…..
Anja.
Če ima fant službo, potem imata neka vsaj minimalna sredstva, zato si najdita eno sobico nekje, kjer bosta sama. Ti lahko uveljavljaš denarno pomoč na CSD, 260 evrov ni veliko, nekaj pa le je.
NUJNO je, da odideš iz tega strupenega okolja.
Ko boš na svojem pa počasi začni reševati svoje probleme. Upam, da ti bodo drugi napisali, kako in kaj. S starši prekini stike in jih vzpostavi samo do te mere, da ti ne bodo škodovali. če bo to pomenilo nič, pa nič.
Mlada si, vse je pred tabo, samo pogumno naprej. poglej še forum mom – svojci, mislim, da je marsikaj koristnega tam.
lej socialne pomoči ti ni treba vračati. Vračajo tvoji dediči, če si boš ti ustvarila premoženje in bo država pač del vzela kot poplačilo. Pa še tega najbrž ne bo, ker se plomba dela takrat, ko ti že nekaj imaš. Svetujem ti, da greš jutri, ko so uradne ure na CSD, pa ti bodo bolj podrobno razložili kako in kaj. Tam lahko zaprosiš tudi za psihosocialno pomoč, če ne drugega ti dajo naslove, kam se lahko obrneš za psihično podporo.
Če imaš pse je seveda stanovanje težje dobiti, ampak ni nemogoče. Najbrž si nanju izjemno čustveno navezana, saj ti dajeta več topline kot starši (meni so jo mački), zato ju ne zapusti. Obrni se na društvo za zaščito živali, morda tam poznajo ljudi, ki jih živali ne motijo pri oddajanju sob ali stanovanj.
Odmisli, kaj ti pravita ne-starša in začni delati korak za korakom.
stara si 26 let, ne šolaš se, torej te starši niso dolžni preživljati. po telefonu delavke CSD včasih govorijo bedarije, še posebej če so se usrale, ko so slišale, kdo je tvoj foter.
Če imaš slabe izkušnje z njimi pokliči kakšen SOS telefon za ženske ali DNK (to kar počneta tvoja starša je zelo prefinjena oblika nasilja) , pa ti bodo dali več nasvetov. Morda gre lahko kakšna prostovoljka tudi s tabo na CSD ali kam drugam, da ti pomaga pri uveljavljanju tvojih pravic.
Hvala,bom poskusila še enkrat…
Tukaj je še en zelo velik problem, in sicer, da če grem od doma, bo oče takoj iz kljubovanja ker mi je mogoče uspel it na svoje, delal probleme…namreč,je obenem od mojega fanta šef v njegovem podjetju. tukaj se zgodba zaplete,saj se bojim,da bi fant lahko izgubil službo:( kar pa se ne sme zgoditi,saj odplačuje kredit…pa tudi tako ne,saj ne bova preživela. seveda tudi sedaj prispeva nekaj k naemu gospodinjstvu,kar je edino prav. Mi je pa ravno danes mama vrgla pod nos-da kosilo bo kuhala samo mojemu partnerju,ker ON plačuje jaz pa ne. Tako nekako.
se pravi fant dela pri tvojem fotru, če prav razumem. foter pa ni lastnik te firme ali je?
Domnevam, da sta ti in fant čisto sposobna človeka, tvoj foter pa ni lastnik celega planeta, da ne bi mogla najti vidva svojega kotička pod soncem. Ti si sedaj tako pod njunim vplivom, da vidiš zelo zožano polje, ne pa vseh rešitev, ki so na voljo. Resno ti svetujem, da pokličeš kakšen telefon za pomoč v stiski. Upam tudi, da se ti še kdo oglasi,
jaz sedajle moram iti.
Ne obupaj in res začni iskati tudi rešitve.
Anja, očitno je tvoja mama nesrečna, polna kompleksov, ujeta v zvezi, kjer je stalno ponižana zaradi moževih prevar. To ni tvoje breme, to je njena odločitev. In če te zatolče, da ne gre s tabo nikamor, se ti ne oziraj na to in pojdi s fantom. Poskusita s fantom poiskat srečo v tujini, dosti se selijo v Avstralijo, samo čim prej ven iz tega nezdravega okolja.
Da bi šla lahko na svoje bi dala vse…ampak dvomim,da bi nama zneslo z vsemi stroški:( Že dva dni,ko je fant spet na službeni poti,me uničujeta….ker se slabo počutim,počivam v svoji sobi…slabo mi je,boli me v želodcu,boli me glava…nakar se je oče spomnil,da naj grem nekam ven. al pa da naj grem z njim in mamo nekaj-nekej ,kar se je on spomnil in do ničesar mi že v principu ni (seveda se je vedno šlo le tja,kamor se je ON spomnil )Sm mu že trikrat obrazložila da ne morem,ker sem res slaba…pa je zaloputnil vrata in se zadru: KRAVA.
Kako težko je prebrati takšne zgodbe. Pretrpeti si morala veliko in če kmalu ne boš sama naredila koraka naprej, boš tako trpela še naprej. Čimprej si poišči pomoč, sploh če ti stvari že dobro načenjajo zdravje, sicer boš res orng zbolela. Posvetuj se z nekom, zaupaj mu, naj bo to zdravnik, psiholog, psihoterapevt (prosi za napotnico), socialni delavec, SOS telefon. Ne drži tega v sebi, povej nekomu, zjokaj se. Istočasno pa delaj na tem, da se odtrgaš od staršev, tako finančno, fizično, kot predvsem čustveno in psihočno. Sedaj si odvisna od njiju in to moraš pretrgati.
Bistvo, včasih čar, velikokrat pa breme odraslosti je, da smo sami odgovorni za svoja dejanja in njihove posledice. Vsako izgovarjanje na druge, da so krivi, da ni tako in tako, te le zavira pri tvojem napredku. Kot so ti že napisali, se moraš odmakniti od takšnega strupenega okolja. Pa še potem boš potrebovala kar nekaj časa in dela, mogoče tudi pomoči, da se znormaliziraš.
Nisem psiholog, psihoterapevt ali kaj podobnega. Prebrala sem nekaj t.i. samopomoč in tudi duhovna literatura knjig, a ne vse knjižnice. Pri meni nikakor ni bilo tako hudo, a sem tudi sama šla čez določene procese, vzorce, ki jih ti opisuješ. Krivila sem vse okoli sebe, obtoževala, na koncu pa ugotovila, da moram jaz iti čez to in naprej, drugače ne bo nobenih sprememb. Iskanje krivca v odraslih letih ni rešitev. Seveda imamo travme iz preteklosti, otroštva, ampak kot odrasli jih moramo biti sposobni uvideti (če ne drugače, pač s pomočjo), ozavestiti, ter te ljudi, čeprav so nam povzročili toliko hudega, sprejeti, poskusiti razumeti, odpustiti in iti naprej. Istočasno moramo prijeti vajeti svojega življenja v lastne roke, se postaviti na svoje noge in zaživeti kot odrasel človek, z vsemi obveznostmi in odgovornostmi, ki pridejo zraven. Če boš za svoje življenje naprej še vedno krivila starše, potem si še vedno otrok. Če boš naredila korak naprej, boš šele svobodna in boš videla, kako enostavno je to in kako sedaj iščeš izgovore. Le tako boš “normalen” človek brez hudega bremena preteklosti, zlorab, in le tako boš lahko prava mati svojim otrokom, če jih boš kdaj imela. V nasprotnem primeru znaš te vzorce vleči naprej in ponavljati, pa četudi podzavestno.
Jaz sem se počutila se tako grozno, da mi danes ni več jasno, kako je bilo to mogoče. Zato te poskusim razumeti in ti to pišem. Fant te lahko razume, a najbrž nikoli ne bo občutil tako kot ti, zato takšnega razumevanja, kot si ti želiš od njega, ne pričakuj, ker ni mogoče. Tudi ni mogoče spremeniti tvojih staršev, takšni so. Prej ko se boš s tem sprijaznila in prej kot jih boš sprejela takšne, laže bo. Seveda nikoli ni lahko, če se ti kaj takšnega dogaja, ampak oni se ne bodo spremenili. To je na tebi, če seveda želiš spremembe. In verjemi, ko boš spremenila sebe oziroma svoj odnos do njih, se bodo spremenili tudi oni oziroma njun odnos do tebe.
Takšen odnos v družini te naredi prestrašenega, nesamozavestnega, negotovega, skratka eno psihično razvalino. Zdaj si ali odvisna od njih (čustveno) ali prestrašena in se jih bojiš, zato očitno ne moreš iti stran.
Nihče drug kot ti ne more narediti koraka naprej, ki ga želiš. Ti, vidva s fantom sta tista, ki morata prenehati iskati izgovore in najti pot naprej. Poglej – nekdo ti ponudi stanovanje, tvoj prvi odgovor je, da vama ne bo zneslo. Kaj želiš? Želiš stran? Potem boš poiskala vse možnosti, da boš to tudi storila. Ne boš iskala izgovorov, zakaj to ne gre, temveč izgovore, zakaj to moraš storiti in tudi boš storila. Pa četudi boš jedla 1x manj kot danes.
Pišeš, da imaš polsestro. Kje je ona, kako ti lahko ona pomaga? Sta v stikih? Pojdi ven, v družbo, na sprehod, kamorkoli, samo da izgineš iz tega okolja, kadar te mučijo. Poišči zdravniško in drugo pomoč, ker tako bo le še huje in potem bo tudi težje priti iz takšnega. Fant naj prične iskati novo službo, če se bojiš, da bo to izgubil, če bosta šla stran. Ti prični iskati službo. Poglej v tujino, Avstrija ni tako daleč. Če misliš, da boš finančno samostojna laže odšla, potem naredi nekaj na tem.
Pozdravljena šestnajst,
kot sem povedala in še enkrat poudarjam,v iskanju službe delam VSE. Nekaj tisoč prošenj in ponudb se je nabralo v samo zadnjih 6 mesecih. Od čistilke iščem pa vse do moje izobrazbe. A misliš da se ne trudim? Pa še kako se! Preprosto je povsod odgovor NE,oz. odgovora sploh ni povečini…
Res da mi je oseba ponudila stanovanje,ne bi bila bolj srečna kot to..ampak kako naj vzamem nekaj,če si ne morem privoščiti???Nobeno stanovanje ni zastonj…jaz pa ne morem pričakovat,da bo za 100 evrov na mesec skupaj s stroški meni nekdo oddal stanovanje. Ni fer do njega. In ne morem si nabirati dolgov za naprej,saj še sproti nimam/nimava. Jaz gledam stvar zelo objektivno in realno in preprosto-tako je.
Plus tega so mi zabičali doma že 10000x-ko boš enkat šla,glej da se ne vračaš. V smislu-če mislš it,pa ti ne bo znesl,ne misl da se boš vračala domov,ker nismo hotel. To so mi dali že jasno vedeti. Plus tega sta kot sem rekla tukaj dva kužeta-en dost velik in en zlo mali….
Preserečna bi bila za svoj prostor pod soncem,kjer bi s fantom lahko v miru živela in kjer bi bilo okolje spodbudno zame,predvsem pa MIR. Miru se tako želim…in tega,da ne bi bil v meni nenehni strah. Ker dejansko me je cele dneve samo strah. Kaj bom slišala,kaj mi bo očitano,….
Spreminjala sem svoj odnos zelo…bila srčna z obema…razlike ni bilo. Z mamo sem se še posebej tako zelo trudila….da bi vzpostavili iskren,topel odnos. Neštetokrat sem šla čez svoje vzorce vedenja,se ugriznila v jezik in se preprosto le nasmehnila. Ostala sta ista. Ampak jaz preprosto ne zdržim teh besed in ponižanj. Že po naravi sem občutljiva in čutna oseba in me hitro stvari spravijo v žalost…ampak tole…tole je zame kot atomska bomba v srce.
Te razumem. Upam, da boš ti mene tudi lahko enkrat razumela, kaj pišem.
Ne pravim, da ne delaš nič za službo in vem, kako je v teh časih. Napisala sem, poskusi v Avstriji. Zgornja ti ponuja stanovanje, nisi niti vprašala, kako bi se lahko zmenili. Sama se je ponudila, če bi ti ga dala zastonj (oz da seveda kriješ stroške), je ti nikakor ne bi izkoriščala. Tukaj zaznavam vzorec tega, da moraš biti vedno hvaležen in pokoren in da moraš kvečjemu ti kaj narediti za druge in si ne pustiti, da bi drugi kaj zate…
Jaz sem nekaj časa živela nekje, kjer je bilo grozno. In sem, tako kot ti, realno in objektivno ocenila, da se ne morem seliti, ker si ne morem privoščiti, in vseeno ni tako slabo in bi lahko bilo slabše in bla bla. Ko sem se končno opogumila in naredila korak naprej, lahko rečem le – zakaj za vraga nisem šla že prej?! Sama sem bila kriva, da sem tako dolgo trpela in iskala neke izgovore, ker sem se bala narediti spremembo. Enako velja za službo, ko mi je presedlo, sem se tolažila, da pa ni tako slabo. Danes mi je tako žal, da nisem odreagirala pravi čas, ampak iz vsega sem se naučila vsaj to, da moram sama poskrbeti za stvari, ki si jih želim, ne morem le sedeti doma in čakati, da bodo prišle same od sebe. Da seveda vsaka stvar prinese spremembo, negotovost, ampak to ni nujno slabo ali grozno.
Nočem biti groba, ampak pomisli, če ni v mojem pisanju vsaj kanček resnice? Se bojiš sprememb, se bojiš, da bo še slabše, saj sedaj si na to že navajena? Se bojiš, da boš sama in ne boš imela zaslombe (finančne, fizične) pri starših, doma? Se bojiš biti odgovorna zase in svoje življenje, se bojiš prevzeti to odgovornost, ker misliš, da ne zmoreš?
Po drugi strani sama pišeš, da te je strah, kaj bo naslednje, kako te bodo “mučili”. Tega strahu se moraš znebiti, moraš se postaviti zase. Vem, kako težko je to, tudi sama nisem upala nikoli nič reči sebi v bran. Danes pa vidim, da to ni noben bavbav, temveč nekaj popolnoma normalnega. Ne moreš dopuščati, da se do tebe tako obnašajo. Seveda so sedaj navajeni in če se jim upreš, bo ogenj v hiši, ampak enkrat pa menda moraš to narediti. Poznaš tiste zgodbe, ko se en tip recimo totalno spravlja na svojo žensko, potem gresta narazen, pri drugi pa ne upa niti pisniti? To je zato, ker mu druga ne pusti, prva se mu pa ni upala zoperstaviti. In tako, kot ti dve ženski drugače reagirata do tega moškega, je tudi njegov odnos do njiju drugačen. Zato sem napisala, da moraš spremeniti svoj odnos. Če se trudiš sprejeti in odpustiti, ne pomeni, da moraš prenašati to naprej in dovoliti, da se spravljajo nate! Lahko pomisliš tudi, kaj tvoj oče počne z drugimi ljudmi, ali se tudi do njih obnaša tako pokroviteljsko in nesramno ali so ljudje, do katerih je pa on cel ponižen ali ima mogoče probleme z avtoriteto (kao podrejene napada, nadrejenim pa se prilizuje)? To je včasih problem, ko zafrustriranci pridejo do denarja, bogastva, kvazi ugleda in neke moči. Mislijo, da jih to postavlja nad druge in se tako tudi obnašajo do njih. Problem je, ker drugi ljudje tretirajo takšne osebe enako in se sami večkrat obnašajo do njih preveč spoštljivo (predvsem ponižno). Ampak, ne pozabi, vsi smo le ljudje. Čeprav je tvoj oče in premožen, je le človek, očitno bistveno slabši od tebe. Ti pa, četudi njegova hči in brez službe in finančno odvisna od njega, nisi zaradi tega nič manj vredna. Ta denar je en k kaj vreden, če nimaš odnosov, zdravja in čustvene inteligence.
Starši te s svojimi izjavami tudi izsiljujejo. Zakaj točno to počnejo, ne vem – ali želijo obdržati svojo moč nad tabo ali se bojijo, da boš šla…. Če trenutno nočeš iti do zdravnika ali psihologa, pojdi vsaj v knjižnico in si sposodi kakšno knjigo. Vsaj delno bodo pomagale. Veliko boš morala delati na sebi, če boš hotela ven iz tega, okolja, razmišljanja, spominov. Ampak je vredno, verjemi, da je vredno. Četudi na trenutke hudo, potem pa je takooo osvobajajoče. Želim ti, da čimprej prideš do tega. A kot pravim, potrebna bo tvoja akcija, odločitev, da narediš spremembo. Po prvem koraku bo bistveno laže.
Na vse to, kar si napisala ti bom rekla, da mi je žal da moraš skozi take ne ravno prijetne situacije, hkrati bi ti želela povedati, da ne jemlji preresno očitkov staršev, ker glej nimaš samo ti strahu in bolečine, imata tudi starša in še veliko ljudi. morda celo večji strah in bolečino kot mi sami.
Jutri v bližnji ali daljni prihodnjosti boš take morda srečala tudi v službi, čeprav se bo smešno zdelo, ampak skušaj jih razumeti, ker ti bo veliko lažje, ne boš se obremenjevala zakaj to zakaj ono, pač taki so, mogoče so malo več ali celo preveč z prave poti zašli in si tega sami ne priznajo, to priznajo na indirekten način, tako da se na nek nezdrav način spravljajo na najbližje osebe, naj bodo to otroci, žena, mož, sodelavka, sodelavec,soseda mah glej ko jih šiša, samo ne jemlji jih preresno, ker si tisti ta pravi, resnični strahopetci tega ne zaslužijo.
Upam, da kaj kmalu odletiš iz svojega gnezda, do takrat pa svoje srce skrbno čuvaj in ga ne meči nikomur pod nogami.
Lep pozdrav
lep pozdrav iz lj. stanje pravzaprav ni isto, ker si že naredila prvi korak, to je malo pojamrala tukaj gor. Sedaj o tem razmišljaš in ko boš dovolj pogumna, boš naredila naslednji korak. tukaj ti vsi svetujemo akcijo, je pa razumljivo, da si bila 26 let pod hudim pritiskom in nasiljem, zato najbrž kakšnega konkretnega koraka še ne zmoreš. Jaz ti še vedno svetujem, da se obrneš na Društvo za nenasilno komunikacijo, SOS telefon, varno hišo in kakšno drugo institucijo. Najprej, da dobiš koristne informacije, na podlagi katerih boš lahko razmislila, kaj ti je naprej početi. Sedajle se ti zdi, da s fantom nimata nobenih možnosti, vendar ni tako. svoj zožan zorni kot moraš razširiti, da se ti odprejo nove možnosti. Dva mlada človeka sta sredi Evrope. Ljudje so se rešili iz taborišč, pa da vama ne bi uspelo? Čeprav je tudi tvoj dom taborišče, starša sta ječarja, ti pa si si naredila nevidno bodečo žico okrog sebe.
Polnoletna si in zaključila si šolanje. Do tu je bila dolžnost staršev, da te preživljajo, od tu naprej je tvoja dolžnost, da se preživljaš sama.
Ni važno, kakšni so tvoji starši – mimogrede nihče nima idealnih staršev – stara si toliko, da se moraš začeti preživljat sama. Če ni službe, pojdi delat na črno, čistit ali kelnarit. V skrajni sili pa za sobarico v Avstrijo v času smučarske sezone. Skratka prihodnosti nimaš, ker je ne želiš videti in ker kopiraš obnašanje svoje mame, ki je preživela življenje brez službe.
Če bi bila jaz tvoja mama ali oče, bi te prijazno postavila na cesto, dala bi ti rok 6 mesecev, ko ne bi nič težila, samo ti bi v tem času morala iti na svoje.
Vse dobro in prebudi se že enkrat, pa pojdi stran od svojih strupenih staršev!! Ukreni končno že nekaj!