pozdravljeni!
ker sama več nevem kaj naj storim sem se odločila, da pišem vam. moja zgodba je precej zapletena in dolga, vendar bom poskusila čimkrajše opisati…
stara sem 24 let, mož 23, imava sinčka ki bo sedaj dopolnil 3 mesece in sva se razšla. hudo boli!
razlog za razhod je bil ta, da je bilo med nama zadnje čase napeto, veliko kreganja, njegova odsotnost od doma (odprl je s.p. in je cele dneve delal, jaz pa sem želela da se usaj malo ukvarja s sinčkom).. po dobrem mesecu takega življenja in pritiskov nanj mu je prekipelo in rekel naj odidem. to sem tudi storila, vrnila sem se k staršem kjer nimam nobene čustvene podpore, kjer mi je še težje. šla sem z zelo težkim srcem in z upanjem, da bo spredvidel, da mu s sinčkom veliko pomeniva in da bi se vrnila nazaj.
mož pravi da mu še ni do pogovora z mano, naj mu dam čas… čas me ubija… sem mnenja da samo čas ne bo rešil stvari ampak bo potrebna tudi komunikacija med nama, kar pa on noče trenutno. včeraj po 1 tednu ko sva narazen sva se dobila, da sem mu pripeljala sinčka, ki vem kako ga pogreša. videla sem žalost v njegovih očeh, a povedal mi je, da noče še enkrat čez ta pekel, da sva prevečkrat že poskušala, da bi bilo spet 1 teden ok, potem bi pa zašla na stare tire… ne verjame več v to, da se dejansko lahko kaj spremeni.
pred srečanjem je rekel najprej da želi brez debate o nama, potem je pa sam začel, da so čustva še ista kot so bila da me je pogrešal ampak da sva že tolikokrat rekla da se bova spremenila in res ne verjame več, da gleda dolgoročno na vse. umes me je že vprašal kdaj pridem po ostale stvari, potem je govoril da bo šel za pol leta v drugo državo delati tudi (je imel ponudbo ko sva bila skupaj ampak takrat je bil mnenja da samo če ne bi imel družine), sedaj ne vem ali je to rekel da vidi mojo reakcijo ali misli resno?! čez nekaj trenutkov je bilo govora o tem naj se spravim v red, pa se bova potem pogovarjala kako naprej, d dajva času čas pol se je spet full poslavljal od mene na način da naj tamalmu lepe stvari o njemu govorim, naj lepo skrbim zanj itd.. sem mu rekla a mam občutek da se poslavljaš, pa je reku JA ni pustu da ga objamem niti, se je odmaknil… potem sva šla vsak po svoje in sem mu poslala še sms ker sm bla full žalostna če je to potem res slovo pa še cel roman zraven zakaj jst nebi tega, kako se lahko potrudiva itd… je pa napisu da še sam neve če je to res konec, da naj mu dam čas, da na to vprašanje ne more oz. zdaj ne zna odgovorit, da bo čas pokazal svoje in naredil tako kot je najboljše.
najtežje mi je, ker mu ni do tega da bi ga zasipala s smsji – se počuti utesnjenega, pravi da ga s tem še bolj odrivam od sebe.
kako naj mu dokažem, dopovem da samo čas ne bo prinesel svojega pač pa bo potrebna tudi komunikacija? to sem mu napisala pa sem dobila tisti odgovor naj ne rinem vanj…
mene ta čas ubija, boli ko nevem pri čem sem… hudo mi je za sinčka, ki sva si ga oba močno želela, ki je bil ustvarjen iz ljubezni…
obupujem :,(

Spoštovana megan8,

vaša zgodba je res žalostna in polna bolečine ter strahu v zvezi s prihodnostjo. Človek kar ne najde besed, s katerimi bi vas (in moža) potolažil, da bi vama bilo lažje. Razhodi so res nekaj težkega, sploh če gre za občutljiv čas, kot je pri vas sedaj, ko imata čisto majhnega dojenčka, kateremu bi se morala posvetiti, vendar je vajina stiska večja in težja. Kako krivično do vseh.

Kaj je vzrok vajinim konfliktom, niste navedli. Morda se je veliko sprememb v kratkem času zgodilo: poroka, porod, služba, selitev, vse naenkrat in se še nista niti dobro ustalila, ko sta se morala z dogodki že soočati. Morda je teža bremena prišla za vama. Potem je prišel še otrok, ki je tudi velika sprememba v življenju, vendar se sčasoma vse umiri. Morda je razlog še kje drugje ali sploh kak drug. Sta pa še zelo mlada, borita pa se z veliko izzivi življenja, ki so vse prej kot lahki. Skrbeti morata tako za čustveno kot finančno varnost, poleg dojenčka. Imata pa še vsak svoje skrbi, zagotovo tudi že od prej, ki so se z rojstvom otroka le odprle v vsej svoji razsežnosti. Zdaj so neke stiske močno prišle do izraza, čeprav so se verjetno že nekaj časa nabirale.

Tako za otroka kot tudi za vaju oba bi bilo dobro, da se z možem vseskozi dogovarjata, karkoli že. Če on zdaj potrebuje čas zase, da se umiri, se dogovorita, za koliko časa. Dogovorita se tudi, kdaj se boste videvali oz. kako bo ohranjal stik z otrokom, torej sodelujta kot starša. Poskušajte možu prisluhniti in ga začutiti, čeprav vam je marsikdaj težko zdržati (ker v tem sistemu delujete močneje). Delujte po občutku, brez pritiskov in ultimatov, saj se bo sčasoma razkrila rešitev iz še tako obupanega stanja, kot izgleda. Čas res celi rane, čeprav je težko zdržati. Kadar imate možnost govoriti z možem, ga vprašajte, kako lahko ohranita stik, naj pove, kako mu lahko sledite.

Ste kdaj pomislili, da bi si poiskala strokovno pomoč – terapevtsko? Kadar eden v to ne verjame, je vsekakor dobro poskrbeti potem zase. Tudi vi rabite čustveno oporo in v terapijo greste lahko sami, da boste v tem času lažje zdržali zavoljo sebe in otroka. Na voljo imate različne možnosti (tudi brezplačne telefonske pogovore, skupine…). Če imate kakšno prijateljico ali drugo osebo, ki ji lahko povsem zaupate, naj vam prisluhne, da boste lažje zdržali te negotove trenutke.

V tem trenutku vam(a) je zelo težko, ker je občutek, kot da bi se naenkrat sesul svet in vse sanje o prihodnosti. Vendar boste videli, da čez čas ne bo več tega čutiti. Odvisno od vaše vzdržljivosti, razumevanja in potrpežljivosti. Dostikrat so ljudje na začetku povsem sesuti, ko izžalujejo neko izgubo ali dogodek, postanejo tudi jezni in začnejo na dogodek gledati drugače, z več volje in samozavesti ter tudi bolj jasno razmišljati o ostalih možnostih. K vsemu temu veliko prinese čas, saj se življenjske stvari spreminjajo počasi, res počasi, je pa pomembno vztrajati in ne glede na vse posvetiti pozornost sebi. Če ne morete vplivati na moža in njegove odločitve (seveda mu svoje mnenje lahko poveste), lahko vplivate na svoje življenje. Smiselno je v tem času poskrbeti za tisto, kar lahko, torej sebe in otroka.

Želim vam vse dobro in ne izgubite volje. Kar boste lahko naredili, boste, druga polovica je v rokah vašega moža. Če se bo odločil, se lahko spremeni, sicer ne. Vi mu lahko stojite ob strani, kolikor časa boste tako čutili, da mož premosti stiske, ki ga pestijo, sicer boste sčasoma sami uvideli, kako postopati naprej v življenje. Nikar pa ne obupajte, ker se vedno najdejo rešitve, ko se čustvena stiska malo umiri.

Srečno!