pozdravljeni!
ker sama več nevem kaj naj storim sem se odločila, da pišem vam. moja zgodba je precej zapletena in dolga, vendar bom poskusila čimkrajše opisati…
stara sem 24 let, mož 23, imava sinčka ki bo sedaj dopolnil 3 mesece in sva se razšla. hudo boli!
razlog za razhod je bil ta, da je bilo med nama zadnje čase napeto, veliko kreganja, njegova odsotnost od doma (odprl je s.p. in je cele dneve delal, jaz pa sem želela da se usaj malo ukvarja s sinčkom).. po dobrem mesecu takega življenja in pritiskov nanj mu je prekipelo in rekel naj odidem. to sem tudi storila, vrnila sem se k staršem kjer nimam nobene čustvene podpore, kjer mi je še težje. šla sem z zelo težkim srcem in z upanjem, da bo spredvidel, da mu s sinčkom veliko pomeniva in da bi se vrnila nazaj.
mož pravi da mu še ni do pogovora z mano, naj mu dam čas… čas me ubija… sem mnenja da samo čas ne bo rešil stvari ampak bo potrebna tudi komunikacija med nama, kar pa on noče trenutno. včeraj po 1 tednu ko sva narazen sva se dobila, da sem mu pripeljala sinčka, ki vem kako ga pogreša. videla sem žalost v njegovih očeh, a povedal mi je, da noče še enkrat čez ta pekel, da sva prevečkrat že poskušala, da bi bilo spet 1 teden ok, potem bi pa zašla na stare tire… ne verjame več v to, da se dejansko lahko kaj spremeni.
pred srečanjem je rekel najprej da želi brez debate o nama, potem je pa sam začel, da so čustva še ista kot so bila da me je pogrešal ampak da sva že tolikokrat rekla da se bova spremenila in res ne verjame več, da gleda dolgoročno na vse. umes me je že vprašal kdaj pridem po ostale stvari, potem je govoril da bo šel za pol leta v drugo državo delati tudi (je imel ponudbo ko sva bila skupaj ampak takrat je bil mnenja da samo če ne bi imel družine), sedaj ne vem ali je to rekel da vidi mojo reakcijo ali misli resno?! čez nekaj trenutkov je bilo govora o tem naj se spravim v red, pa se bova potem pogovarjala kako naprej, d dajva času čas pol se je spet full poslavljal od mene na način da naj tamalmu lepe stvari o njemu govorim, naj lepo skrbim zanj itd.. sem mu rekla a mam občutek da se poslavljaš, pa je reku JA ni pustu da ga objamem niti, se je odmaknil… potem sva šla vsak po svoje in sem mu poslala še sms ker sm bla full žalostna če je to potem res slovo pa še cel roman zraven zakaj jst nebi tega, kako se lahko potrudiva itd… je pa napisu da še sam neve če je to res konec, da naj mu dam čas, da na to vprašanje ne more oz. zdaj ne zna odgovorit, da bo čas pokazal svoje in naredil tako kot je najboljše.
najtežje mi je, ker mu ni do tega da bi ga zasipala s smsji – se počuti utesnjenega, pravi da ga s tem še bolj odrivam od sebe.
kako naj mu dokažem, dopovem da samo čas ne bo prinesel svojega pač pa bo potrebna tudi komunikacija? to sem mu napisala pa sem dobila tisti odgovor naj ne rinem vanj…
mene ta čas ubija, boli ko nevem pri čem sem… hudo mi je za sinčka, ki sva si ga oba močno želela, ki je bil ustvarjen iz ljubezni…
obupujem :,(

oba sta še zelo mlada. saj je priden, če je delal za svojo družinico. tu ne bi smela težiti. morda bi ga morala bolj spodbujati, kako je sinček lep in pameten kot očka, da napreduje itd… s tem bi mu spodbudila očetovski nagon, da bi postal oče kot zgled in opora otroku. tako pa si vsa nejevoljna tečnarila, on pa kot ti, ves izmučen po šihtu.

zanj bi se morala urediti, biti prijetna, prijazna, dobra mamica, imeti pospravljeno in kaj skuhanega in počasi bi uvidel, da družinsko življenje le ni takšna štala.

naj se on pobere iz te utesnjenosti ven, ti pa kljub knedlom v grlu deluj lahkotno, sproščeno, urejeno in ne govori oz. tečnari preveč. veliko je na tebi…srečno!!!

bojim se da nama ne bo dal še ene priložnosti… sedaj sva vsak na svojem koncu… ne znam opisati kako mi je hudo, kako boli…
rada bi vedela s čim ga lahko pripravim do pogovora? ne želi da mi sms-am, ker se počuti utesnjenega.. pravi da želi sam pri sebi razmisliti kaj in kako, pravi da si ne želi več biti z mano, ker bo spet isto, ker sva se že pogovorila pa je spet prišlo do krega… da nima več smisla, četudi me ima rad..

Hm mogoče so se čustva tvojega moža do tebe spremenila.Če je temu tako ga boš težko vrnila nazaj.Sicer pa ne vem kako ti je lahko rekel,da lahko kar odideš?Poskusi se še enkrat resno pogovoriti in naj ti pove kaj čuti in,da si želiš nazaj k njemu ampak to stori samo še enkrat in nikoli več, vsekakor ti svetujem,da se ne ponižuješ.

Nič mu ne očitaj. Počakaj, da on pokliče. Potem lepo skopaj sinčka in maksimalno uredi sebe in za začetek govori le o otroku, kako je priden in lep, čisto kot očka. V nadaljevanju boš pa videla, kako bo. Pa takoj pojdi nazaj, ko se ti pokaže možnost. Do takrat ga pa pusti pri miru. Vsekakor ne očitaj in ne tečnari.

Na izgubi je tudi on, ker ne bo v družini vzgajal otroka, če se bo tako odločil. Če je neizživet in ga vleče ven, kjer je sproščen in nasmejan, bo težka. Vsekakor imej potrpljenje do vrnitve. Pa kot je rekla predhodnica, daš še 1 možnost in nič več poniževanja. Delaj na tem, da boš tudi sama v službi in otrok v vrtcu, potem bo življenje bolj realno.

moski…cim rata njim prevec skrb za druzino..novorojenca…rep med noge.1000 izgovorov…punce patiste ki se sekirajo in naj cakajo da se on spametuje?! halooo.lahko je narest otroka potem pa ajde jz.ne zmorem…

Če pogovor odklanja, mu napiši mail. Večkrat se to bolje odnese kot pogovor, saj so pri pogovoru čustva preveč nabita in včasih sploh ne veš kaj reči ob določenem trenutku. Ne kritiziraj za nazaj, napiši kako se počutiš, kaj želiš ter predlagaj rešitev. Ničesar ne obljubljaj! Izpostavi njegove vrline oz. kaj ti je na njemu všeč in kaj ceniš pri njem. Potrudi se, ni še vse izgubljeno.

zdaj mora samo počakati, da pride nazaj. potem pa mu mora obvezno na prijazen način pustiti otročka čimbolj redno, da ga sam malo varuje, da se igrata in vzpostavita vez. tako bosta izmenjevala občutke in izkušnje ter iskala najboljšo rešitev.

sicer se mi zdi on zelo nesramen, da jo vrže ven, samo če ima ona še interes je lepo, da mu da 2. priložnost in se spopadeta skupaj s starševstvom in življenjem. še pomislil ni, kaj bo z otrokom, ko ju je malo odrezal. mu pa ne zamerim, ker je mlad, zelen in njegove misli še niso osredotočene na družinske ovire. po moje sta kar v redu, je le kriza. ona je bila pa tudi tečna in je počilo. zakaj je tečna, se njemu še sanja ne.

Moj stric je enkrat po zakonskem prepiru prišel s kufrčkom nazaj k mamici kakor, pa ga je ta na vratih obrnila, češ, tvoja družina je zdaj tam in imaš, da rešuješ probleme, ne da bežiš od njih.

Tvoj mož je tudi tak. Nima te kaj pošiljati proč. Odločil se je za družino, zate, za otroka. Pridejo problemi in se je treba z njimi ukvarjat, ne pa podit ljudi ven iz stanovanja. To je naredil zelo podlo. Takšno ravnanje ni zrelo in odgovorno, kot pritiče odraslemu človeku z resnimi obveznostmi. Če ne more več shajati s teboj, morata to razčistit drugače.

Ja, Megan, iz stanovanja te je vrgel, z otrokom vred. Kaj to pomeni? Če še nisi razumela, to pomeni to, da noče več živeti s tabo.
Nehaj se utapljati v praznem upanju, soliden mož in oče ne bo vrgel mame z otrokom na cesto, se bo rajši odselil sam. Če se noče pogovarjati, to pomeni, da je zakon zanj že zaključen.

Vse kaže, da boš morala organizirati sama svoje življenje – torej naredi inventuro – imaš lastne dohodke, kje boš živela in take zadeve.

Z bivšim bo treba urediti stike z otrokom pa plačevanje preživnine. Vložiti boš morala za ločitev, če sta fomralno poročena. Vsekakor te zdaj čaka obiks csd-ja in tam boš dobila nasvete, kako ravnati.

Tvoj mož je nezrel in neodgovoren, kar je za njegova leta pravzaprav razumljivo, ni pa zato opravičljivo.
Očitno so se njegova čustva do tebe ohladila, vendar tu nimaš kaj. Edino kar lahko in pravzaprav moraš storiti je, da ga prisiliš, da bo opravljal svojo očetovsko nalogo.

No v takšnih primerih mi je povsem razumljivo, zakaj se dandanašnji ljudje poročajo in imajo otroke šele po tridesetem letu. Ker so prej še popolnoma nezreli, otročji, nesposobni prenesti konflikte in sklepati kompromise, sebični… znajo pa seksati, se poročiti in imeti otroke.
Potem pa nastane takšnale šlamastika – tale dva sta se celo poročila preden sta smrknila otročka, ki bo zdaj celo življenje revež. Odrastita že no.. ti malo manj beri forume v katerih raznorazne prepotentne češplje pisarijo o tem, kako mora tudi moški sodelovati pri vzgoji in negi otroka, pa kako si je treba vzeti čas zase. Vse lepo in prav ampak reala je malo drugačna.

Dečko ima pri 23 letih svoj s.p., švic mu kaplja od riti da vas preskrbi in preživi, cel dan leta okoli, ne ve kje se ga glava drži in ko pride domov, dobi “jezikovo župo”, najedanje in porivanje trimesečnega dojenčka v naročje, s katerim crknjen kot je tudi ne ve kaj početi. Nič čudnega, da te je z veseljem spodil in tudi zdaj ne kaže kakšnega posebnega razumevanja za tvoja opravičila – očitno rada najedaš za vsako stvar pa ima tega dosti.
Seveda si ob malem otročku tudi ti vsa utrujena, neprespana in zdelana, seveda ne moreš vse sama… ampak a res ne bi šlo brez sikanja in najedanja. Nihče od tebe ne pričakuješ da boš idealna mama, ti pa od svojega tudi ne pričakuj, da bo idealni očka. Ker takih ni. Praviš, da doma nimaš čustvene podpore – najbrž si jo predstavljaš tako, da ti bosta starša dala v vsem prav in šimfala ravnanje tvojega moža. To da tega nisi dočakala, bi ti moralo dati misliti, pa ti očitno ni.

Počakaj malo, umiri se, ker tole tvoje smsjanje mu je kot brenčanje sršena okoli glave. On bi si rad samo odpočil, ti bi se pa pogovarjala, razčiščevala .. bla bla bla bla…. polna glava parlamentiranja, razlaganja kaj bi on moral, ja pa kaj bi ti tudi morala…. aaaaaa nič čudnega, da želi pobegniti.

Daj sebe in njega na hladno, pa naj te ta čas še tako ubija kakor praviš. Morda boš v tem času spoznala, da ne gre vedno vse na prvo žogo in tako kot si ti želiš. Le s časovne distance bosta sposobna kakšne solidne komunikacije. Ti ga (baje) pogrešaš, on tebe (še) ne. Ima revež že polno glavo.
Strinjam se, da bi se človek moral obnašati odgovorno, ko ima enkrat svojo družino, ampak tega se naučiš počasi in vzajemno. Pri vama se mi zdi, da vama še veliko manjka. Kaj vraga sta rinila v zakon in otroka, oba nezrela in nesposobna. Aja zaljubljena sta bila. Ma nemoj.
Kje za vraga se je pa vse sfižilo potem?

Že prej sta se kregala, zdaj pa še bolj. Meni se zdi, da si ti tista, ki je rinila vanj. Potem se je zgodil otrok. Morda si mislila, da ko boš imela z njim otroka, ga boš za vedno priklenila nase. Pa se je mulcu posvetilo, da če zdaj ne naredi konca, ga ne bo nikoli. Čez celo tvoje pisanje veje iz tebe želja po izsiliti iz bralcev prepričanje o tvojem ubogem stanju žrtve. Tudi doma nimaš ćustvene podpore? Kaj bi pa rada od njih? Da jočejo s teboj in tolčejo po njemu in ga izsiljujejo? Draga moja, saj so te sprejeli nazaj. Če si bila dovolj velika za otroka spočet, potem prevzemi odgovornost in skrbi zanj. Z možem ali brez. Se mi zdi, da si močno egoistična. Že sam naslov, tako egoističen in patetičen pove dosti o tebi. Samo svoje trpljenje vidiš, svoje želje daješ v ospredje, svojo ljubezen poveličuješ, sebe daješ na prvo mesto. Kje je pa on? On te ne ljubi več, noče te več ob sebi, ga je groza ostanek življenja preživeti s teboj, noče niti govoriti s teboj ker se boji, da ti bo ponovno popustil. A on in njegove želje tu v tej tvoji zgodbi ne štejejo?
Izsiljevati nekoga z otrokom je nizkotno kot vsako drugo izsiljevanje. Če se “obnese” potem pozneje to vodi v bežanje od doma, iskanje ljubic itd.
Morda bi bilo kaj upanja, če bi sprejela in spoštovala njegovo odločitev. Morda bi si rekel, da pa le nisi tako napačna. Premisli in se spremeni. Ne spreminjaj njega, ne sili vanj, ne izsiljuj z jokom, otrokom, žalostjo, ker ga boš odgnala še dlje.
Nisem te tolažila in ti dajala lažnega upanja. Sedaj trpiš, vendar, če si tako močno želiš komunikacije, jo najprej vzpostavi sama s sabo.
Kakorkoli se bo razpletlo, želim ti vse dobro.

nekam znano se mi zdi vse skupaj. mislim, da se enih stvari ne da izsiliti in da rineš nekam, kjer so že in še bodo problemi. Načrtno naskrivaj zanositi zato, da boš kao priklenila nekega moškega nase, ponavadi ni dobra taktika. Ne vem kaj te vodi v to vedenje, ampak res ni dobro. Najbolje bi bilo, da ostaneš pri starših, ki ti bodo pomagali, potem pa počasi odrasteš in šele nato vidiš, kaj bo z neko zvezo.

Pri teh letih (v današnjih časih!!) dva res še nista za poroko in otroka… V teh časih se je vse pomaknilo za par let naprej, očitno ne brez razloga, saj današnji 23 in 24 letniki razmišljajo še kot otroci.

Sicer se bo grdo slišalo, ampak – veš, kako so včasih rekli takemu fantu kot je tvoj mož? Da se je revež zakavsal. Točno tako. In morda imaš pri tem tudi ti prste vmes, čeprav je zanositev stvar in odgovornost obeh, ne samo dekleta. Tvojemu možu je žal, da se je tako mlad moral privezati za vse večne čase, zato je izkoristil priliko in te načevljal. OK, glej, te zadeve se dnevno dogajajo, nimaš kaj.

Imaš več stvari na izbiro: lahko mu res daš mir, tako kot tudi on hoče, pa boš videla, če bo kaj pokazal, da pogreša tebe in malega. Lahko ga ignoriraš in mu sporočiš: OK, dala ti bom mir, s svojim življenjem grem naprej, našla si bom drugega, ampak ti pa vzdržuj stike s sinom in zanj tudi plačuj alimente. Boš videla, kaj bo porekel na to.

Lahko pa sediš v enem kotu in se malo smiliš sama sebi še naprej. Tudi ti si po eni strani zapečatena, veš. Tako mlada, pa že poročena in že mamica. Kam hudiča se ti je tako mudilo?

mogoče ste nekateri malo narobe dojeli mojo zgodbo – nobenega ne obsojam! glede otroka – nisem imela namena da ga z dojenčkom priklenem nase, niti najmanj… želja po naraščaju je bila njegova, seveda sem si tudi jaz želela dojenčka, vendar niti približno ne tako močno kakor on, zato mi pa ni jasno, kako naju lahko zapušča :/
trenutno imava stike samo glede otroka kako je, pravi da ga pogreša… ni pa toliko da bi ga prišel pogledat… pravi da pogreša tudi mene, da so čustva še vedno, vendar se boji da če prideva skupaj da bo spet kreg in ne želi tega da bi otročiček to spremljal, kar seveda ima prav… rada vbi mu dokazala, da sem pripravljena da se spremenim, da sem pripravljena marsikaj… res ga imam rada in ne želim si ostati brez njega 🙁 kako naj mu dokažem, da se lahko use uredi?
ne težim mu z nobenimi smsji, pustim da mi sam piše (če mi je itak samo kako se ima otrok

Verjamem, da je zelo boleče, kar doživljaš, sploh če še doma nimaš nobene čustvene podpore. Želela bi ti reči, da ne čakaj s spremembo pri sebi. Začni takoj. Seveda če veš, da je potrebna. Ne čakaj, da prideta skupaj in potem začneš s tem, ker bo spet preveč drugih stvari in bo spet kreg. Prečisti se, utrdi in boš lažje zadihala. Če ne za njega, boš potem vsaj za drugega pripravljena kot je treba.
Težko je preusmeriti misli v takšni situaciji, ampak morala jih boš in to na SEBE. Njemu si dala možnost za vaju, on tega noče ali pa res ne upa trenutno. Če se boš predala samo mislim o njem, se boš izgubila.
Vem, da je lažje govorit kot naredit, ampak zavedaj se, ko bo prišel trenutek, da boš sama sebi rekla, da moraš nekaj spremeniti v sebi brez prisotnosti njega, si na zelo dobri poti, da se odvije vse kot se mora najboljše za tebe in tvojega sineka.

Pa vso srečo ti želim! *

in kaj je tisto, kar naj bi ti delala narobe? zdi se mi da bistvo manjka. fant, ki si pri 22 ful želi otroka, kao si živela pri njem (ali v bistvu pri njegovih starših), potem vaju pa ven vrže pri 2 mesecih, pa v bistvu načrtuje odhod v tujino, meni to ne gre skupaj. nekaj manjka. Bolj si predstavljam, da sta se kregala, on je hotel v tujino, ti pa si mislila, da ga boš z otrokom privezala nase. Če se motim, se ti opravičujem…

ubistvu je blo tko da sem mu preveč težila… da med nama zadnji mesec ni bilo popolnoma nobene komunikacije – on je delal od 7h pa do polnoči ali še dalj, ko je prišel domov je bil zmatran in šel takoj spat in seveda ni blo časa za kakršenkoli pogovor, potem sem mu pa čez dan z smsji težila pa skos pisarila da ga pogrešam, da si želim da bi bil več z nama…bla bla bla.. on je imel polno glavo vsega (tečne stranke,iskanje dela,kako bo s financami čez pršu, pa še ženo ki mu ni dala miru, ki sem mu med rugimi tudi pisarila z obtožbami da če bi me mel rad bi se mi bolj osvetil)… sedaj ga razumem! prej priznam ga nisem…ampak je moglo do tega prit očitno da sem dojela da mu pa le mogoče preveč težim, da preveč samo nase gledam, da je on tut psihično in fizično utrujen od vsega!
to z tujino je začel šele potem ko sva šla že naraznen, prej ni načrtoval tega… rekel je da rabi čas in da bo šel (ampak sem bila že odseljena od njega), pa še tole se je izkazalo sedaj, da me je le sprobal kako bom odreagirala!
imela sva svoje stanovanje (v hiši staršev), veliko več kot on sem jaz vložila vanj kot on, no to nima veze!
sedaj (še vedno) pravi da rabi čas,
nekaj časa govori rabi čas da premisli o svojih napakah, jaz o svojih in bova potem videla kako naprej, čez sekundo pa da tole ne bo šlo in da je konec.. fant je zelo zmeden… mene pa boli ker dejansko ne vem pri čem se, ampak mi on tut ne more na to odgovorit ker še sam ne ve kaj bi naredil… ah ja cela zmešnjava :/

megan8

milim, da ti nisi nič kriva, katera pa je rada sama z otročkom cele dneve jasno, da si hotela, da ste kot družinica več skupaj, dobro neki časa vsak tolerira nekoga, ko veliko dela oz. išče delo ampak vsega je enkrat dosti in te ne more zanemarjati toliko časa sploh, ker imata otroka. Z njem se nekaj dogaja ali ni pripravljen na družino ali je prišla katera vmes, ker kar tako stisniti rep med noge, meni ne gre v glavo, če vaju ima seveda rad tega ne more kar tako narediti. Moje mnenje je da ga pusti pri miru nekaj časa jasno odgovarjaj mu ne mu pa težit pa boš vidla kaj storiti čez čas potem se pa le pogovorita in ga nič ne sili v nič, malo se obnašaj kokr da ti je trenutno vseeno in itak sama skrbiš za otroka boš pa tako delala tudi v bodoče, če se tako odloči, ni zdaj konec sveta ane, itak na silo ga ne moreš zadržati.