Pozdravljeni, imam 33 let in z ženo sva skupaj 17 let, od tega sva 12 let poročena. Imava tri čudovite hčerke. Pred približno štirinajstimi dnevi sva se razšla. Vse skupaj se je zame odvilo precej na hitro, pri njej pa se je, kot sem ugotovil kasneje, kuhalo že kar precej časa. Mogoče leto ali dve. Težava je, da je žena na ven izredno močna ženska, ki ne bo nikoli pokazala, da jo nekaj žre, nikoli ne bo povedala, da ji nekaj ne ustreza. V resnici pa je izredno nežno in občutljivo bitje. In tako je precej dolgo obdobje stvari držala v sebi, dokler ni bilo vsega preveč in je ugotovila, da tako ne more več živeti.

Sprva niti nisem vedel kaj se je zgodilo oz. kaj me je doletelo. Razmišljal sem o vseh možnih variantah, od tega, da ima drugega moškega, do tega, da so ji prijateljice zmešale glavo, pa še kakšen razlog bi se našel. Kasneje sem ugotovil, da je glavni razlog za njeno odločitev, da ji ni ustrezal kompleten način življenja v zadnjem obdobju. Saj sem tudi jaz opazil, da ni vse tako kot bi moralo biti, ampak sem temu posvečal premalo pozornosti oz. sem si zatiskal oči. Nekako sva pozabila en na drugega, premalo sva se posvečala drug drugemu ter se predvsem premalo pogovarjala. Drugače sva se sijajno razumela in skupaj z otroki smo bili resnično prava družina. Kar koli smo počeli, kamor koli smo šli smo se zabavali, smejali, ustvarjali prelepe spomine. Vendar sva pozabila na tiste drobne malenkosti, tiste drobne pozornosti, ki morajo biti prisotne v vsaki zvezi. Jaz se, priznam, nisem kaj dosti obremenjeval s tem, ženo pa je izredno motilo, vendar mi je to zelo redko povedala in raje držala v sebi, na ven pa kazala kot, da ni nič narobe. Dokler ni bilo vsega preveč.

Razlog za njeno odločitev je tudi, da ji nisem zagotavljal takšne finančne varnosti kot bi si jo želela in ne nazadnje tudi zaslužila. V želji po boljšem finančnem stanju sem pred približno štirimi leti pustil redno zaposlitev ter se podal na samostojno poslovno pot. Mogoče sem se za to potezo odločil preveč nepripravljen, malo pa je vplivala tudi recesija, da vse skupaj ni potekalo tako kot sem si želel. Vendar sem stalno delal in se trudil ter vztrajal. Bili so uspešni meseci in bili so zelo slabi meseci. Prav ta nekonstantnost pa je njo motila, saj je želela ob sebi moškega, ki bo lahko njej in družini nudil finančno sigurnost. Zdaj, ko razmišljam za nazaj, bi marsikatero zadevo speljal drugače. Pa da ne bo pomote, vedno sva lahko nudila otrokom vse kar so potrebovali, vedno smo si lahko privoščili počitnice, nikoli nismo imeli res hudih finančnih težav. Ni pa bilo rednega mesečnega zagotovila in to je njo žrlo kar nekaj časa. Seveda tudi meni ni bilo vseeno glede tega, vendar sem jaz na vse skupaj gledal nekoliko drugače.

Še ena zadeva je, ki mi jo je navedla kot razlog za njeno odločitev. In sicer, moti jo, da sem precej nedružaben oz. zadržan. Ona pa se izredno rada druži z drugimi ljudmi. Tudi jaz se rad pozabavam s prijatelji, rad sem v dobri družbi, uživam na družinskih piknikih, na prijetnih večerjah,… Je pa res, da nisem nikoli dajal pobude za to. Enostavno ne potrebujem tega toliko kot ona. Nekajkrat mi je omenila, da jo to moti, vendar tega nisem preveč resno jemal, nisem se zavedal, da zaradi tega dejansko trpi in da lahko to privede do te situacije v kateri sva se znašla.

Razlogi za njeno odločitev se meni zdijo popolnoma popravljivi oz. rešljivi. Jaz sem absolutno pripravljen narediti vse in zadevo rešiti, oz. stvari pri sebi že počasi spreminjam. Težava pa je v tem, da se je žena tako odločila in od svoje odločitve ne odstopa. Ne želi rešiti zadeve na način, da bo družina zopet skupaj in srečna, ampak misli, da je v tem trenutku ločitev najbolj primerna rešitev. Po eni strani jo razumem oz. poskušam razumeti. Če je tako dolgo trpela in zbirala pogum za to odločitev, si verjetno ne bo čez noč premislila. Razumem tudi, da se boji, da bo vse enako, če bova zopet skupaj. Da ne bova uspela ničesar spremeniti.

Svojo ženo resnično ljubim in vem, da ima tudi ona mene še vedno rada. Vem tudi, da trenutno trpi, vidim ji v očeh, vidim, da je nasmeh na njenem obrazu izredno redek pojav. Pove mi, da skoraj ničesar ne je, da je izgubila 5, 6 kg. Skratka, trpi. In tukaj se moje razumevanje njenega razmišljanja konča. Nikakor ne morem razumeti, da ne dopušča niti najmanjše možnosti, da zadevo rešiva. Po vsem kar sva preživela, po vseh bojih, ki sva jih skozi življenje zmagovala. Po vsem kar sva do sedaj ustvarila. Skupaj! Začela sva zelo zgodaj, zelo mlada in se skupaj prebijala skozi pasti življenja, učila sva se en od drugega, spodbujala sva en drugega, si pomagala, učila sva se živeti, skupaj. Ne razumem zakaj se sedaj, v tem primeru ni pripravljena boriti za nekaj kar v življenju pomeni največ – družino.

Pravi, da ji je sedaj bolje. Nima pa nobenega načrta, nobene izdelane vizije za prihodnost. Jaz si nikakor ne morem predstavljati kako bo izgledalo naše življenje čez leto, dve, če bo pri tej njeni odločitvi ostalo. Pravi, da otroci ne bojo trpeli, če bova midva ostala prijatelja in si ne bova nagajala. Zagotovo ne mislim nagajat, saj jo imam rad, prav tako otroke. Ampak otroci bodo trpeli, že sedaj trpijo. Jaz svojega očeta ne poznam, živel sem samo z mamo. In zaradi tega se verjetno toliko bolj zavedam kaj pomeni, če otrok med odraščanjem ob sebi nima očeta.

Vsekakor bom naredil vse, da zadevo urediva, nikakor ne mislim dvigniti rok. Mi preveč pomeni, ona in otroci. Družina. Žal pa ne vem kako. Kako naj se zadeve lotim. Težava je tudi, da se stalno v meni prepletajo različna čustva, od žalosti, prizadetosti do jeze. Pride dan, ko bi cel dan preživel zaprt v stanovanju in jokal, pride dan, ko si želim, da bi me na cesti tovornjak povozil, pride pa tudi dan, ko se sestavim in živim dalje. Ne vem ali je najbolje, da jo pustim popolnoma pri miru, da uredi svoje misli. Da ji dam čas. Da se umaknem. V tem primeru me je strah, da ne bo tega narobe razumela in mislila, da sem si uredil življenje in da sem pripravljen za ločitev. Vem, da ne smem jokat pred njo in se smilit samemu sebi, ker s tem ne bom rešil ničesar. Pa vendar sem tudi to že naredil v preteklih dneh, ko enostavno nisem videl izhoda in sem padel v neko depresijo. Resnično ne vem kaj naj naredim! Vem pa, da ne bom kar tako pustil, da najina družina razpade. Poznam rešitve za najine probleme, zavedam se svojih napak. Rad bi stvari spremenil, vendar je postavila okoli sebe zid in mi ne pusti blizu, ne pusti mi, da zadeve rešim, da jih rešiva skupaj. In ta nemoč me ubija!

Že vnaprej hvala za pomoč in nasvete!

Spoštovani Atama,

kot moškemu, sploh pa podjetnemu moškemu, vam mora biti izredno težko prenašati situacijo, v kateri se počutite tako nemočni. Je pa del vašega zorenja prav grajenje tistih delov vaše osebnosti, ki jim doslej ni bilo treba (oziroma ste imeli občutek, da vam ni bilo treba) posvečati prav veliko pozornosti. V tej luči je tudi depresivnost, ki ste jo izkusili, zdravilna. Trenutna situacija vas uči zdržati, prenesti občutke, ki so vam najtežji, so pa v tem položaju nekaj najbolj normalnega: žalost, prizadetost, jeza; še posebej zdravo pa se jih je zavedati. Celo če bosta ostala skupaj, se je neko vsaj na prvi pogled monolitno obdobje vašega življenja nepreklicno končalo. In: že razhod je težak, vam pa se ob tem prebujajo še rane iz otroštva, ki ste ga preživeli brez očeta. Zdaj se vam zdi, da bi storili prav vse, samo da se to ne bi ponovilo vašim otrokom. Vendar naj vas opozorim na razliko, ki je v svoji bolečini morda niste zmožni jasno videti. Vi očeta sploh niste poznali. Vaše hčerke pa vas ne samo poznajo, ampak ste jim že veliko dali: in videti je, da vama je obema veliko do tega, da bi jih čim manj prizadelo, če ne boste stanovali skupaj. Potem pa so omejitve v resnici zelo majhne – ogromno jim lahko daste, morda celo več kot tedaj, ko živi družina neko rutino in jemlje skupno bivanje kot samoumevno. Boste navzoči v njihovem osebnem in šolskem življenju, da bodo čutile vašo skrbnost, požrtvovalnost in ljubezen, da bodo lahko ponosne na vas in se bodo veselile, ker boste vi ponosni nanje? Pri tem ne zanikam, da otroci zdaj ne trpijo, jasno, da jim je hudo. Toda trpijo bolj zaradi tega, ker trpita vidva. Ko se bosta tako ali drugače uravnovesila, pobrala in začela živeti naprej, bo laže tudi njim. Torej že zaradi otrok ste dolžni storiti čim več.

Toda kaj bi to sploh bilo? To je vaše (osrednje) retorično vprašanje. Ne vem, kako si očitate, česa v zadnjih dveh letih niste »slišali«, »videli«, začutili. Svoj odnos sta začela že kot otroka in poročila sta se precej mlada. Skupaj sta preživela leta, ko se vsak človek intenzivno razvija, zori in s tem seveda tudi spreminja. Poroka ni samo globoko čustven obred; je kompleksna pogodba, pri kateri podpišemo marsikaj, o čemer nimamo pojma in za kar ne moremo jamčiti – pa tudi če si to v tistem trenutku iskreno in močno želimo. Vaše pismo zbuja čudne, mešane občutke, da svojo ženo po eni strani zelo dobro poznate, po drugi pa se vam tudi sanja ne, kaj se dogaja v njenem notranjem svetu, kakšne so njene sanje, potrebe, strahovi, kako je v teh letih ob vas zorela ne le kot mama, ampak kot ženska, kot posameznica, kot človek, ki ni samo del družine in zakona. Kako bridko vam je, da tega niste izvedeli (ali pa niste želeli izvedeti) prej. Manjkal je pogovor; dovolj odprtega, zaupnega pogovarjanja, ko se partnerju zares zaupaš in s tem tvegaš vse, a tudi »vse« (pristen stik v odnosu) dobiš. To je umetnost, alkimija, in če vama ni uspela, nista kriva; sta pa soodgovorna za to, kaj bo iz odnosa nastalo, pa če ostaneta skupaj ali ne.

Če boste ženo pustili pri miru, da bi ji dali čas, tvegate – čeprav tega ne trdim z gotovostjo – da bo še bolj prizadeta, ker bo razumela, da vam je res vseeno za njene občutke, tako kot vas je v zadnjem času že doživljala (»drobne pozornosti, ki morajo biti prisotne v vsaki zvezi. Jaz se, priznam, nisem kaj dosti obremenjeval s tem, ženo pa je izredno motilo, vendar mi je to zelo redko povedala« – ampak povedala vam je pa!). Pravite, da poznate rešitve za vajine probleme, a očitno jim ona ne zaupa, žal. Ni vam treba samemu zmoči in znati vsega – morda se boste zmogli opreti na strokovno pomoč.

Da bi prepoznali in razumeli lučko na koncu predora, vam želim,