Ojla, imam problem, ki mu ni in ni videt konca. Traja že od začetka odkra sem z možem, čeprav se takrat sploh nisem zavedala tega. Problem tiči tu, da živim pri možu (njegovih starših) v mansardnem stanovanju, saj naj bi hišo dobila midva oz. mi trije (imava hčerko), ko se oni odselijo. Ampak dokler si nisva uredila svojega stanovanja je še bilo kolk tolk vzržno. sem mislila da bo boljše ko bomo na svojem, ampak šele zaj se je začela veselica. Izmišljujejo si stvari o meni, ki nimajo ne repa ne glave, samo da bi me očrnili in odgnali. Hvala bogu, je mož spregledal, kam pes tačo tišči, čeprav še vedno dosti krat zagovarja svoje starše. Lani so mi celo rekli, da naj pobašem svoje stvari in grem, seveda da hčerko pustim pri njih!! Kar pa se seveda ni zgodilo, sem le mati s srcem. Želijo na vsak način vsilit svoj slog življenja v nas, imam občutek, da mislijo da ne znam vzgajat otroka, zato me sploh ne poslušajo, ko jih na res lep način prosim, da naj me poslušajo in naj ne delajo na svojo roko. En teden sem jih lepo prosila, pa ni pomagalo. Pol pa pridejo z izjavo, da jim otroka trgam iz rok. HAALOOOO!!! Pa kaj vam je. otrok je najin in bo živel tako kot boma midva rekla! In seveda je spokalo, smo že dva tedna v tišini. Kar sicer meni na ljubo zelo ustreza. Kar pa mi ne ustreza, da me spet blati okol pri znancih. Spet sem jaz tisto “tele”, ki želi imet komando nad vsem in ki sem se sem preselila, da jim bom vse pobrala, vlagam pa nič. Že res, da sem študentka, ampak študentka z veliko prihranki (dok niso pošli za stanovanje). Sem vložila ravno tolk kot mož ampak oni bodo seveda trdili, da nisem dala niti centa. čeprav vejo, da sem imela kr nekaj prihrankov in da so šli v stanovanje. Zelo rada bi se odselila, ampak mož noče. Kaj lahko naredim, saj sva resnično vse, vse prihranke vložila v stanovanje. Rada bi, da bi naju izplačali ampak vem, da tega ne bo brez sodnih postopkov, to pa traja in traja (nimava nič pisano na sebe, imava samo račune). Ja tu smo malo zajeb***. Enostavno se mi več ne da tega prenašat in gledat, ampak se bojim da druge ni. Rada bi zaživela svoje irno življenje, saj mi pri 25.ih res tega ni treba. Prosim za kak nasvet, pa se opravičujem za celoten spis, ampak materiala je še tolk, da lahko do večera sedim tu in tipkam.. 🙁

Mož ti bo znal pomagat. Točno to kar si tle napisala povej njemu. Mislim da ti bo podprl pa ti bo lažje

Saj je bil poleg ko so me spet napadli in ve kak je, ampak se ni pripravljen odselit. Pravi, da bo drugače, ko oni gredo, ampak vem da nebo, ker bomo sosedje in še delavnica ostane v tej hiši. Jaz samo upam, da se mi enkrat odpre in pokaže prava pot, ker če bo tko kot je zdaj, mi bodo prej kot slej poknili živci

Poskusi se izučiti da te ne bodo tako prizadeli. Oziroma da ne bodo imeli takega vpliva nate. Preprosto bodi egoist in se ne sekiraj. Po občutku bi rekel da je tvoj mož racionalen in da noče razmetavati denarja v brezveze. To da imaš podporo v njem je pa tudi lepo.

ni tko lahko, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Saj se poskusim čim manj sekirat, samo ko pa pomislim, da bom jih celo življenje mogla gledat in poslušat mi pa tud mine. Moževa podpora je pa tud včeraj šla po gobe. Že vleče bolj na mamico kot na naju

Ona se gre čustveno izsiljevanje. Nimajo njihove izjave nobene veze z realnim svetom, so le odsev praznine v njihovih življenjih, ki je nastala, ko si ti prišla v sinovo življenje.
Mama (tašča) je čustveno navezana na svojega sina, ker s svojim možem nima zadovoljujočega odnosa. Ta manjko izživi ob sinu, ki pa si je ustvaril svojo družino in to jo (mamo) ogroža. Sedaj bo naredila vse, da dobi sina nazaj…. od tod tudi vsa obrekovanja in nasprotovanja tebi.
To zadevo lahko reši le njen sin, tvoj partner, seveda, če je dovolj močan in če se zaveda kam ta patološki odnos njegove mame vodi.

Če želiš vedet še kaj več o tem si preberi knjigo “Ne boj se ljubiti”, Marjan Košiček ,v kateri je ravno ta tematika obširno opisana.

Hvala On_, ob prvi priliki si jo grem izposodit 🙂 In hvala za odgovor. resnično upam,da se bo umirila, le ne se bojim, da se bom odselila in to kr sama s hčerko (mož verjetno nebo pripravljen zapustit gnezdeca)

on ti je že lepo svetoval in povedal, kje je problem.
ti pa povem, da je že fajn imeti privatnika, samo nobena stvar v življenju ni zastonj. tole mansardo boš krepko preplačala, pa ne v denarju, ampak z živci, odnosi in čustvi.
Vaju z možem čaka ogromno dela, če bosta seveda pripravljena vlagati v odnos.

Čisto ista zgodba kot pri nas, le, da se jih je moj tako bal, da ni upal potegniti z mano, govoril je, da kaj bi rada, saj je prav povsod tako… Delavnica je bila izgovor, da so ga zadrževali 24 ur na dan… Potem mi je orekipelo in, ko sem sama spakirala, da grem, je šel z mano. Smo pa živeli pri njih več let in sedaj cela moja družina obiskuje psihoterapevta, ker imata otroka kup težav, ki po mnenju strokovnjakov izvirajo iz tega obdobja (tudi zarad zdrah med mojo nosečnostjo). Tako, da pot pod noge!

No, ne dela doma, je dobil odpoved, Pot pod noge je pa tud bolj tak, jaz brezposelna, imamo eno plačo in kr velik kredita (stanovanje, avto,…). joj, bolj kot razmišljam bolj se mi zdi, da sem se zataknila v času in ni izhoda

Ja, itak, tipična slovenska kolobocija z tamladimi, tastarimi, mansardo in maminim sinkom.
Aja, pa s krediti in brezposelnostjo…
Ja nič, tvojega bo težko spraviti od tam, z eno plačo in krediti pa še sploh…
Kaj ti preostane?
Edino, kar je možno, je da daš tastare na ignore – se obnašaš, kot da jih ni. Kaj govorijo o tebi – pa kaj
te to briga, nihče v vasi, ki jih kao posluša, ti ne plačuje računov in ti ne dela uslug – torej nisi odvosna od
njih in ti lahko dol visi, kaj si kdo misli. Nikoli ne bom razumela, kaj te tako moti, kaj govorijo. Pa naj, kaj
te briga…
Torej delaš po svoje, če ti najdeajo, skozi eno uho notri,, drugo ven, niti ozreš se ne, niti ne reagiraš,
pač živiš svoje življenje mimo njih in so zate zrak.
Sploh se ne krefat in ne prosit, samo naredi, kot se tebi zdi. Finta je v tem, da si mirna in hladna kot
špricer….to jih še najbolj zadane, boš videla. Vzameš jim orožje.
Pa še občutek je fajn….

Skela.. to že tak prakticiramo in zaenkrat je to res najboljša odločitev (seveda bi blo idealno da spokamo). Pa saj kaj se po vasi govori mi je vseeno, samo kaj ko pol žlahti to govori in še miljon stvari doda. pol pa prideš k njim na obisk in te gledajo ko tele v nova vrata in se z raznimi vprašanji hočejo dokopat, da bi še jaz svojo plat povedla. Lani ko je tud spokalo, so se z raznimi vprašanji sukali okol mene ko mačka okol vrele kaše. Sam men se ne da z drugimi debatirat in sem tiho al pa premenjam temo. Si mislim, ko bo čas bo že vse prišlo na dan in da ima Bog za vsako rit svojo šibo. Glede maminega sinčka pa ne vem če je glih sinček, ker ima še enega in ga dobesedno ujčka. Gre proti 30im in ko pride iz šihta pusti vse delo, da mu pripravi kosilo, ko gre s partnetico npr. na kak izlet, jima pripravi sendviče, za šiht mu tud ona nardi malco – je pa res, da s partnerko ne živita skupaj in verjetno partnerke to tolk ne moti, se le vrne domov, če ji kaj ni všeč.

Zaenkrat bomo menda kr ostali na tem, me pa prav zanima kako bo ko bo prevzem hiše, hihi 🙂