Pozdravljeni.

Pri naslavljanju teme sem skušal ujeti najbolj splošen okvir, ki ne bi izdal preveč informacij o avtorju – meni – in me pri bralcih takoj uokviril. Torej, kdo sem jaz in zakaj sem tu?

Sem svetlolas, modrooki, postaven mlad moški, ki je z nasprotnim spolom vedno imel zanimivo, moram povdariti, nevsakdanjo relacijo. Že v šolskih letih sem se raje pogovarjal s puncami in ne dvomim da sem drugim fantom zaradi tega šel v nos; na faksu so me prevzeli akti in sem začel risati ta božanska bitja in končana risba mi je dala občutek dosežka, uspeha. Po faksu, vedno ko sem odprl usta, na primer na blagajni v trgovini, so me bližnji takoj označili, da flirtram. Zavestno sem treniral globoke poglede v ženske oči in sem nemalokrat izbranki postal zanimiv še preden sem sploh spregovoril z njo. Po mnenju večine moja hoja zahteva pozornost in poglede. Po mnenju večine, moj način komunikacije ženskam dá vedet, da so zaželjene, kar potem želijo povrnit. Po mnenju večine pravzaprav lahko rečem, da sem bil vsepovsod in poiskusil vse. V tem perfektno zastavljenem svetu je najlažje povedat, da pravzaprav inačim James Bonda – pač nisem tall, dark and handsome, sem pa očiten, rahlo skrivnosten unikat.

Po mnenju večine…

Pravzaprav pa me spremlja grozen občutek nevrednosti oziroma nezaželjenosti pri nasprotnem spolu, katerega se ne moram otresiti že nekaj let in katerega ne vidi nihče. Včasih postaja boljše, včasih slabše, nikoli pa ne izgine kljub različnim prijemom. O osvajanju sem prebral ogromno materiala, seveda, prav iz tega razloga nevrednosti. Včasih, ko sem zaradi tega bil strt, sem se takoj zagnal v svet – trgovino, gostilno – in začel flirtat; ali pa sem po mnenjih spraševal prijateljice in prijatelje kaj si mislijo o mojem ljubezenskem svetu samo zaradi tega, da sem dobil potešitev in potrditev, ki sem jo tisti trenutek potreboval. Da ne povem, da je to vse bila samo prazna hrana, ki me nikoli ni nasilita. V teoriji ni več ničesar, kar bi se lahko naučil, pa tudi če bi bilo, bi tudi to veljalo samo za začasno rešitev. Zdi se mi, da, morda na videz vse stvari obvladam, a globje v meni pa domuje ta občutek nevrednosti, ki nastopi relativno hitro po predstavitvenem stavku in mi dejansko uničuje vse šanse pri kateri koli simpatiji. Ko se to zgodi se začnem zelo trudit, da bi jo očaral (pravzaprav mi je že to malo sporno, da bi moral nekaj narediti, da bi bil nekomu všeč; večina, pravzaprav vsi razen mene, preprosto obstajajo in so za to ljubljeni in zaželjeni. Zakaj bi se jaz moral za to trudit?) a večkrat je pritisk prevelik in se moram umaknit (včasih se nisem umaknil, nakar je sledil čustven izbruh “ti pa si taka in taka in taka, zavajaš me in nočeš me; zakaj me nočeš”). Mislil sem da pač, ko se začneš zgledovati po lastnih občutkih misliš, da moraš poslušati vsakega. Sedaj mi je jasno, da tega ne smem poslušat in se lahko umeknem preden je prepozno. O tem sem skušal spregovoriti nemalo krat, vendar me prijatelji niso razumeli, ali pa me niso sploh poslušali. Vedno sem naletel na klišeje kot “Preveč se sekiraš”. Mislim, pa saj se ne bi če ne bi imel nezavedne potrebe po tem.
Smešno je to, da, najverjetneje ženska s katero želim ustvariti nek odnos po mojem sploh ne ve da me zavrača, oziroma, po mojem jim to sploh ni namen. Torej ne glede na to kako socialno in jezikovno sem spreten, kako lahko nasmejem celotno družbo in sem središče dogajanja, se mi vedno dogaja isto – zakaj bi se ženska odločila zame, če se lahko odloči za nekoga drugega? Prav te dni doživljam neaj podobnega – kljub spretni in izkušeni komunikaciji, se mi zdi, ji nisem toliko priljubljen kot moj prijatelj, ki ni sramežljiv a spregovori redkeje iz razloga ker jaz toliko bolj dominiram pogovor. Pa ni nič narobe s tem da ji je on bolj všeč, ampak to da me to boli in mi ne da miru. In od tu – zakaj bi se odločila za mene, če se lahko odloči za nekoga drugega. Zdi se mi, da smer imam pravo, vendar imam premehko jedro. V jedru namreč še domuje nevrednost, nezaželjenost,… saj, pomojem je prav to jedro razlog, da nisem izbran jaz; sicer nevem za 100%. Ampak – kako naj natreniram jedro, da bo stabilno? Kako premagati napad panike “hitre prehrane”, da se ne bom zatekal k drugim po to kar momentalno rabim? Mislim, saj zdaj mi je že jasno, da ta problem lahko rešim le znotraj sebe. Vendar kako? Kako se lahko vsakodnevno zaposlim, da natreniram svoje jedro?
Prav tako imam občutek, da tudi akti služijo kot ena vrsta hitre potešitve. V realnosti me ženska lahko zavrne, vendar akt me nikoli ne bo – ker ga lahko tako narišem, da ne bo. Resnično si želim to poglavje za vselej zakljčit…

Torej, posplošen naslov… Zdi se mi, da če začneš s težavo in jo tudi tako nasloviš, ljudje avtorja takoj označijo kot nesamozavestnega, morda tudi vsiljivega slinavca ali kaj podobnega preden sploh preberejo celotno dogajanje – zaradi prvega vtisa.

Hvala za vaše branje.

Spoštovani Silversun!

Čestitam, ker ste zbrali pogum in najprej sami sebi priznali, da kljub temu, da po mnenju večine živite pravzaprav idealno življenje in uspešno »žonglirate« v odnosih in še kje (no, dejansko izvajate prave »cirkuške predstave«), imate tudi veliko težavo. Tvegali ste celo toliko, da ste jo premišljeno izpostavili na forumu. Čeprav »previdno« – s premišljenim naslovom, v strahu pred prenaglimi obsodbami bralcev. Kot bi se bali, kakšen bo odziv na še en vaš »nastop« … Kot da čakate »kritiške ocene« in kot da imajo te kaj povedati o vas (no, približno toliko, kot gledališki kritik lahko pove v svoji kritiški oceni nastopa o intimnem doživljanju kritiziranega igralca – skoraj nič). Vsi naši odzivi (strokovni ali laiški, tu na forumu ali v resničnem življenju) so le odzivi na tisti del vaše »resnice«, ki smo jo mi sposobno zaznati. Ključni akter vašega življenja ste vi, le vaše mnenje v resnici šteje (oz. bi moralo šteti največ). Mi vam lahko le nastavimo ogledalo, a odzivi drugih so vedno malo popačeni, ker vedno vsak gleda skozi svojo prizmo, in poleg tega – papir/računalnik nista isto kot osebni stik.

V šarmantnem, markantnem in zgovornem ter uspešnem moškem se skriva mali, prestrašen in negotov deček, ki si želi, da bi ga nekdo enkrat imel rad in sprejel takega, kot je. Da mu ne bi bilo se več treba naprezati, ne več »študirati« tehnik in taktik, kako osvojiti dekle, kako biti prepričljiv, kako uspevati v odnosih. Da mu več ne bilo potrebno »igrati«. Srčno upam, da sami pri sebi sploh še znate ločiti, kaj je res pristno vaše (ker ste naučeno že toliko ponotranjili, je postalo del vas)? Kaj pa obstaja oz. je vsaj prvotno bilo zato, da bi na druge ob sebi ali samega nase naredili nek vtis, pustili pečat? Kaj pa je resnično vaše pristno občutenje, počutje, kako vi v resnici doživljate, kaj si v resnici želite? Ali si upate to tudi živeti, pokazati, preprosto biti, kar ste, in preprosto tudi drugim ob vas dovoliti, da so, kar so, da ob vas čutijo, kar čutijo? Si predstavljam, da je vaše življenje dokaj naporno – pa ne zato, ker toliko vlagate v svoj nastop (to verjamem, da danes počnete že bolj kot ne avtomatsko, samodejno), ampak zato, ker »trepetate«, kakšen bo odziv drugih na neko vašo gesto ali besedo… Verjamem, da ljudje povečini uživajo v vaši družbi, ker znate poskrbeti za dobro vzdušje. Vendar se zdi, da le do točke, dokler stvari ne začnejo segati globlje: ko se konča »nastop« (in izgubijo uporabno vrednost tudi vse tiste veščine in znanja, ki ste jih naštudirali za uspeh v medosebnih odnosih) in se ključni poudarki komunikacije preselijo na tisto raven, ki je več ne vodi razum (in njegove »manipulacije«), pač pa nekontrolirani čustveni vzgibi.

Da se razumemo, vse pridobljene veščine vam sicer pri prvem stiku lahko resnično pomagajo, če jih vodijo pristno vzgibi v ozadju (da npr. skušate šarmirati le dekle, ki vam je resnično všeč in imate z njo resen namen, ne le željo narediti vtis in se poigrati… Oz. če je namen »igrivost«, da je to narejeno tako, da je jasno obema stranema, kaj je cilj). Zloraba teh veščin je, kadar je edini namen »manipulacija«, zgolj narediti vtis in vzbujati upe, ki niso iskreni. Hkrati pa so vse »naučene« veščine lahko breme, če izpadete preveč »popolni in s tem izumetničeni«, hkrati pa lahko predstavljajo obrambni zid, preko katerega je težko prebiti luknjo – najti stik. Globlji stiki v naših medosebnih odnosih so možni le v naši pristnosti, ranljivosti, nepopolnosti, sproščenosti, v tveganju in odprtosti za novo, neznano, igrivo, kjer ni »nadzora« in »samonadzora«, ampak spontanost.

Podobno je z vašo umetnostjo aktov – so ti morda le nadomestek za resnično bližino in stik s pristno, živo žensko?

Sami ste zase najbolje zapisali – kaj je resnično notranje jedro vašega slabega počutja in tudi neuspeha v medsebnih odnosih: občutki nevrednosti in nezaželjenosti, ki so del vas in jih noben kompliment in zunanja potrditev ne more zbrisati, dokler vi v sebi ne boste »obrnili stare plošče«. Sprašujete, kako naj rešite ta problem »znotraj sebe«. Vendar mislim, da je ključ v tem, da za rešitev tega problema znotraj sebe (nov pogled nase) potrebujete odnos. Vsaj 1 zdrav, pristen, iskren odnos, v katerem boste lahko to »ploščo« obrnili. Ki vam bo se trudil dajati kar se da »objektivno« povratno informacijo. Ki bo zmogel v vas videti vse vaše pluse, ki vam bo pošteno povedal tudi, kje ga »biksate«. Naša samopodoba se je ključno oblikovala v odnosih in tudi ključni premiki se zato dogajajo le v odnosih.
Mislim, da vam v tem primeru študij priročnikov in podobnega čtiva ne bo prinesel zadosti. Ker vašo težavo bi lahko poimenovali tudi z izrazom »strah pred intimo«, strah pred bližino, pred ranljivostjo, varno navezanostjo … vse te strahove pa se da »zdraviti« izključno v odnosih. V pristnih in varnih odnosih. Očitno je na tej točki nekje vašim staršem spodletelo oz. »ste se zgrešili«, da ste razvili tako potrebo po ugajanju drugim. A s tem ste izgubili sebe, svojo pristnost in občutek zase. Na podlagi vašega opisa težav bi vam zato prej kot knjigo priporočila vključitev v terapijo, v eno od bolj poglobljenih oblik, ne le na kognitivno-vedenjski ravni (to že obvladate!), kjer boste lahko v odnosu s terapevtom najlažje predelovali vaše težave in strahove. In ugotovili, da ste čisto O.K. in vredni pristnega in iskrenega odnosa, v katerem boste lahko to, kar ste.

Glede na to, da ste se pogumno soočili s samoanalizo, verjamem, da se boste zmogli tudi s terapijo! Pogumno naprej!

Pozdravljeni,

najlepše se vam zahvaljujem za vaš odgovor. Stvari, o katerih govorite so mi poznane in netuje. A pri branju izključnega zdravljena se mi je takoj prižgala rdeča luč. Dočim mi ni povsem jasno, kako bi dober odnos, razmerje, lahko zdravil mojo težavo, problem nastane malenkost prej, kjer jaz odnosa – zveze, razmerja – nočem. Seveda dobim nasvete, da še nisem spoznal prave. A pravzaprav, jaz vem da se ne bom mogel 100% posvetiti zvezi, prav iz tega razloga ker iščem neke potrditve da sem vredu, vreden, zaželjen. Če bom v zvezi, potem ne bom mogel to potrditev iskat drugje in s tem se težko sprijaznim.
Ker pa je bilo tako, da sem vedno delal isto – se pravi, imel zveze ki niso bile resne (oziroma ki naj ne bi, v resnici pa seveda so) – in se težava ni odpravila, sem pri zadnji zvezi to naredil drugače. Če bom vedno delal isto ne moram pričakovati drugačnega rezultata. torej sem šel v resno zvezo, ki se je končala bolj dramatično kot vse ostale skupaj. Stalno vloga žrtve, vsi moji nasveti so ostali neslišani, zdi se mi da sploh spremembe ni hotela, ampak je hotela samo se pritoževati nad tem kako ji ni lepo, kar je mene posledično gnalo v jezo. Vedno sem poslušal kako ji ne pokažem koliko mi pomeni; očitno dejstvo, da je praktično bila prva s katero sem imel zvezo kateri sem lahko rekel resna zveza (pa nismo stari dvajset), nič ne pomeni; tudi besede kot so rad te imam pa pgrešam te sem izrekel, čeprav mi gredo strašno težko iz jezika. V vsem tem procesu se mi je zdelo, da sem čist pozabil nase z iz zveze prišel še bolj izgubljen kot prej.
Poteka tudi dva mesca odkar sem odslovil simpatijo, s katero sem doživel najbolj filmsko-epski poljub v življenju. pri njej se mi ni bilo potrebno pretvarjati in pregovarjati – ali bi ali ne bi – pri njej sem vedel da želim razmerje z njo. Vendar… s časoma od nje kaj dosti drugega nisem dobil kot zavrnitev brez nekega razloga zakaj in brez interesa po spravi. Torej, kar se tiče zdravljenje tega v zdraven odnosu, raje bi jaz to pozdravil prej kot grem v zvezo. mislim, da bo izbira moje partnerice s tem tudi dosti drugačna. Lahko bom odmislil faktor “Ona mi podaja neko pozornost, moram se je držat” in se preprosto odločil za nekoga zato, ker mi je preprosto všeč. Malo je težko ločit občutke ki so tam zaradi okoliščin in občutke, ki so tam zaradi vzgoje.

Resnično si ne želim brati še ene knjige. Ker pa rad treniram sem si predstavljal, da so kakšne vaje ali načini, ki jih lahko delam vsak dan da malo umirim to nevihtvo v sebi, vsaj do te mere, da si bom lahko našel primerno partnerico s katero bom potem lahko to pozdravil, kot ste napisali vi.

Pravzaprav, ker ste tako izpostavili (oziroma, sem to tako opazil) da trepetam – jaz ne poznam sveta, kjer to ne bi bilo normalno. Meni se to zdi normalno in da mi nekdo predstavi svet, kjer tega ni in ni potrebno tako čutit, se lahko samo odzovem “What kinda sorcery is this?!”. Prav tako kot se mi zdi normalno, da se držim tega, česa se dogovorim, pa da sem prijazen, ponižen in skromen. In mi je zares čudno, ko na to dobim pohvalo, ker se mi zdi samoumnevno. Pa glede na dane situacije po mojem dobim dosti pohval, ampak mi nobena ne pomeni nič kaj dosti.

Glede terapije – ali mi lahko koga predlagate? V lj ali, morda še bolj v mb.

Zahvaljujem se vam za vaš čas in odgovor.

Spoštovani g. Silversun!

Se opravičujem, če je moj odgovor zvenel, kot da vas »rinem« v partnersko zvezo, ki je, kot pravite, nočete, ker se zavedate, da bi se (trenutno) težko resno zavezali eni osebi na dolgi rok. Moj poudarek je (bil) res na tem, da pot naprej je rast v odnosu, vendar nisem mislila, da je edina alternativa partnerstvo, ker se zavedam, da ni tako enostaven tak korak. In bilo krivično, če bi vas kdorkoli silil vanj. Mišljeno je bilo, da imate vsaj 1 vzajemno pristen, iskren, globok, prijateljski in varen odnos. To je odnos, v katerem ste lahko, kar ste, v katerem lahko tvegate biti ranljivi, pokazati šibke točke, v katerem dobite iskreno pohvalo, pa tudi soočenje z grenko resnico. Tak odnos je lahko partnerski, lahko gre za prijateljski odnos, včasih tudi odnos s starši/sem ali pa če nič od omenjenega ni možno, je nekako začasno nadomestilo terapevtski odnos, ki postane »učna baza« za nadaljnje oz. druge odnose.

Seveda je strah normalno čustvo, s svojo življenjsko funkcijo, ko se srečamo z nečem novim, neznanim, nevarnim … In ni cilj, da bi ga odpravili ali potlačili, ampak zmogli z njim čimlažje živeti, ga obvladati. Tisto, kar sem jaz začutila ob vaši zgodbi, je ena globoka žalost ob tem, da vas lahko strah ustavi (ali pa požene naprej) v enih stvareh bolj, kot bi bilo potrebno. Zato sem načela to temo… Hkrati pa je to tudi točka, v katero se steka vaša neskončna potreba po novih in novih potrditvah – ob novih ljudeh… Čutim jo že kot eno obliko notranje prisile, skoraj odvisnosti po novih in novih potrditvah. Kot da v sebi nosite brezno notranje negotovosti brez dna, ki ga nobena zunanja potrditev ne more zapolniti. Ker boste dejansko morali sprejeti, da tega nihče ne more popolnoma zapolniti, ljudje od zunaj vam »lepimo« le obliže. In kaj bi se zgodilo, če bi takrat, ko pride »panika« in vas zgrabi, da bi šli iskati nove potrditve, preprosto ostali na mestu, zdržali – bodisi sami, bodisi z osebo, s katero ste takrat? Ali zmorete sami poiskati pot pomiritve in tolaženja malega preplašenega, paničnega fantka (pa ne s hrano, alkoholom, samozadovoljevanje, pornografijo, hitrim seksom, hitro vožnjo, igricami ipd., ker to so le stranpoti!!), ki se v vas takrat prebudi in nori od groze, ker se počuti sam in nesposoben zdržati to samoto? Kaj bi se zgodilo, če bi enkrat vztrajali do konca? Zmorete morda takrat komu o teh groznih občutkih povedati? Ali pa si vsaj zapisati svoje doživljanje? Ja, mislim, da so to prave vaje za vas … Ker vas soočajo s tem, pred čemer skušate ubežati… in ker boste samo tako prišli do samega sebe in enkrat videli, da zmorete zdržati sami s seboj in s težkimi občutji, ki se prebujajo v odnosih. Potem vas ne bo več tako strah “vezanosti” v odnosu, da bi potrebovali odprte izhode, skozi katere bi ušli, ko nastopi panika.

Glede predloga za vključitev v terapijo lahko nekaj predlogov najdete kar med moderatorji tega foruma, dodatne poiščete na http://www.zdt.si ali po kaki drugi poti. Mislim, da je najbolje, če pri izboru zaupate svoji intuiciji, občutkom ob prvem stiku s terapevtom/ko. Če se ob nekom počutite varni in lahko zaupate, potem se »spustite« v terapevtski odnos in v njem vztrajajte tudi, ko vam bo težko, ko pridejo težki trenutki. Je pa v terapiji pomembno, da si upate o teh občutkih – lepih in včasih težkih, strašljivih iskreno govoriti s svojim terapevtom. Le tako lahko terapija postaja šola varnih in zdravih odnosov – le tako »prakso« boste kasneje lahko uporabili v svojih vsakdanjih odnosih/življenju. To je druga vaja, ki bi vam jo predlagala – da trenirate v vsakdanjih prijateljskih odnosih (ali za začetek 1) iskrenost, pristnost, odkrito govorjenje o svojem doživljanju …

Vse dobro!