Žeblji v ograji
Majhen fant, ki se je večkrat slabo obnašal, se je nekega dne močno
razburil. Njegov oče, ki je bil pameten človek, mu je dal vrečko
polno žebljev ter mu dejal, da naj vedno, ko bo razburjen in se ne bo mogel
obvladati, zabije en žebelj v ograjo. Prvi dan je fant zabil v ograjo kar 37
žebljev.
V naslednjih nekaj mesecih se je naučil obvladovati svoje obnašanje in število
zabitih žebljev v ograjo, se je počasi začelo zmanjševati. Fant je kmalu odkril,
da je lažje obvadovati svoje obnašanje, kot zabijati žeblje v ograjo. In končno je prišel dan, ko se ni nič razburil, in tako tudi ni zabil nobenega žeblja v ograjo. Tako je to povedal očetu, in ta mu je rekel, da naj vsak dan, ko se ne bo razburil potegne en žebelj iz ograje.
Dnevi so minevali, in prišel je dan, ko je fant povedal svojemu očetu, da ni več
žebljev v ograji. Oče je prijel sina za roko in ga peljal do ograje. Tam mu je rekel: “Sin moj, dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več ista.
Ko nekomu rečeš nekatere stvari v besu, te besede pustijo brazgotine, ki so kot te
luknje v ograji.
Človeka lahko zabodeš z nožem, in kasneje nož tudi izvlečeš iz njega. Potem mu
sicer lahko neštetokrat poveš, da ti je žal, vendar rana ostane za vedno.
Besedne rane ravno tako bolijo kot fizične. Pravi prijatelji so tako
redki, kot so redki dragulji. Prijatelji te pripravijo do nasmeha,
prijatelji te poslušajo, prijatelji te opogumljajo, ko ti gre slabo, imajo zate
lepe in spodbudne besede in njihovo srce je tebi vedno odprto. Pokažite svojim
prijateljem, koliko jih imate radi in koliko vam pomenijo. Pošljite to zgodbo
vsakomur, ki ga imate za prijatelja.
Lena
Lena vem kaj čutiš. Imam zelo dobro prijateljico, druga drugi praviva “ušesa” pa veš zakaj, zato ker si vse poveva.Kadar sem žalostna je tam in obratno,Imela sem rojstni dan in prinesla mi je darilo.Besede njenih želja za moj rojstni dan so bile zelo lepe in spontano sem ji rekla:”hvala ti za tebe, tvoja ušesa in tvoje prijateljstvo, brez katerega ne vem kaj bi.” Sama sem bila presenečena, ona je bila presenečena, saj Slovenci nimamo navade, da bi drug drugemu to znali reči,še danes pa sem zadovoljna ,da se ji to rekla in vem ,da je to tudi edino prav.
Glede žebljev, o katerih pišeš, pa “vsaka rana se da na nek način zaceliti ,samo če to hočemo,želimo in na tem tudi delamo.
Lep pozdrav
Lena, hvala ker si mi polepšala že tako lep petek.
Velikokrat si sami povsem po nepotrebnem povzočamo take luknje v ograji.
Naši bližnji, tisti, ki jih najbolj znajo krpati, so vse prevečkrat žrtve naših žebljev, ki so hkrati največji in najbolj boleči. Ali obratno.
Žebelj, ki ga dobimo od tistega ki ga ljubimo, je najbolj krut, je pa tudi res, da edino ta ista oseba poseduje pravo polnilo za tako rano.
Le zakaj je tako?
Zakaj včasih ranimo ljudi ki jih ljubimo?
Skušajmo bit prijazni, simpatični in ljubeznivi drug do drugega.
Skušajmo včasih požreti ponos in se umakniti, ukloniti.
Preživimo teh par dni, uric, ki so nam dane na tem malem planetu, v ljubezni in razumevanju, ker živimo le enkrat, ponovitve ne bo.
Lep dan je za mano, tudi zaradi vas vseh tu gor. LJUBIM VAS. Sašo.
Lep ponedeljkov pozdrav.
Prav razveselila sem se, ko sem prebrala vaše poste. Sicer sem vedela tudi že prej, da v glavnem mislimo enako, sedaj pa sem se samo prepričala, da drži. Dejstvo je, da le malokdo zabija žeblje v ograjo iz hudobije ali zlobe. Smo pač samo ljudje, in včasih delamo tudi stvari, za katere nas je pozneje sram. Verjetno sem tudi sama kdaj komu kakšnega zabila, pa mi je bilo pozneje žal. Sicer pa je res, da se nekatere rane, luknje, zacelijo, žal pa včasih ostanejo tudi ograje.
Lep dan vsem skupaj.
Lena