Že vnaprej obsojena
Varaš me, lažeš mi, malomarna si, nisi normalna, tega ne počne nihče, znaš poskrbeti le zase, za druge ti ni mar…
Čutim, kot da se pogrezam v jamo brez dna, v naprej obsojena in za leta nazaj obdolžena za stvari, ki se niso zgodile, ne vem več, ne znam več in ne upam več izraziti svojih misli in čustev. Zakaj vendar, če jih ne želi videti in sprejeti. Boli me, ne samo v srcu, temveč po vsem telesu, nimam več moči in ne energije…Poskušam misliti pozitivno, vem da sem dober človek, spoštujem svojega moža in ga imam zelo rada. Želim si le njegovega razumevanja in spoštovanja…Želim si,da bi me ljubil takšno kakršna sem,ker nikoli ne bom tkašna, kot si v mislih on predstavlja idealno žensko.
Ko dovolj verjameš vase in ko točno veš, kaj je res in kaj ni, te obtožujoče bosede bližnjih ne morejo raniti. Čim pa nisi v sebe 100% gotova, potem te življenje oskrbi s primernimi izkušnjami, da se boš znala postaviti zase in tudi na ves glas povedati, kaj je res in kaj ni. Pravkar te življenje nekaj takega uči…
…že vnaprej si lahko obsojena samo v svojih mislih…Torej ne v njegovih. Razen, ko njegove misli postanejo tvoje misli.
Menda ne boš dopustila tega? Če boš poskušala misliti pozitivno, ne bo šlo. Ni dovolj. Žal.
Enostavno – misli pozitivno: odganjaj negativne misli toliko časa stran, da bodo ostale le pozitivne. Naporno delo, vem.
Srečno, Mojca33
Ponavadi ne odgovarjam tistim, ki nič ne vprašajo. Kdo ve, če si odgovora sploh želijo? Morda želijo samo nekomu povedati. Tokrat me je pa pritegnila dobra družba vas, ki ste odgovorili – sami kvalitetni odgovori.
Sončni žarek, kako misliš, da jastreb zagleda miš, ki je kakšnih 200 do 300 metrov pod njim? Zelo dobro vidi, vendar miške skrite pod kakšnim listom ne bi nikoli zagledal. Miš zagleda jastreba, se ustraši in začne preplašena tekati sem ter tja. Jastreb opazi to nenaravno gibanje in miš je njegova.
Jastreb in miš živita svoje življenje. Vidva z možem pa namesto, da bi živela vsak svoje življenje – se igrata miš in jastreba. Tvoj mož nosi masko plenilca, ti pa masko žrtve. Če želita, da bo predstava dobra, morata oba odigrati svojo vlogo. Vsak dobita nekaj malega pozornosti, zares napredovati pa se pri takšni igri ne da. Če bi se eden od vaju naveličal igranja, bi bila vloga drugega naravnost smešna in usmiljenja vredna in drugi bi po nekaj časa sam uvidel, da je brez smisla igrati vlogo še naprej. Kdo je začel z igro ni pomembno, dobro bi bilo vedeti zakaj je začel, morda so to igrali že njegovi starši, morda je ne siguren vase in ga je strah, da ga nihče ne bi opazil, če bi se normalno obnašal – kdo ve – pa tudi to ni nujno potrebno odkriti.
Nujno potrebno pa je zavedati se, kaj se dogaja. Kadar se dva ulovita v igro, se o tem ne dogovorita in se ne zavedata vlog, ki jih igrata – niti mask, ki jih nosita. Vse to se dogaja podzavestno, nezavedno, glavni namen pa je pridobiti nekaj pozornosti (energije) od drugega.
Iz tvojega sporočila je razvidno, da trpiš. Ravno to trpljenje je tisto, ki je v tebi začelo prebujati zavedanje, da je nekaj narobe. Od velikosti trpljenja in od tvoje tenkočutnosti pa zavisi, koliko in kdaj boš pripravljena storiti, da igro prenehaš igrati.
Vitomir
Škoda, da tvoj ni nasprotnega spola, ker bi v mojem dobil dušo dvojčico. Tako dobro me je “zrihtal” in prebudil, da me zdaj kar groza moje modrosti. Naredila sem si prioritete, vse še niso izpolnjene.Predolgo sem odlašala z odločnostjo in samozavestjo. In kot je Vitomir rekel, veliko je na vzorcu iz primarne družine, iz mladosti.
Ne boj se tudi najbolj odločnih potez, kajti potem, ko se mlakuža umiri, se pokaže bistra voda na belih kamenčkih. Nikoli ne sprejmi tega, kar ti kdo podtika, naredi red! Srečno!
Ljubi sončni žaredk samo trpiš in tvoj mož v tem uživa. Daj se postavi zase in mu dokaži, da znaš živeti življenje tudi brez njegovih opazk. Sprva bo hudo, ker bo to njegova reakcija – moški pač. Jaz sem mojega najbolj razkurila pri obtožbah s tem, da em enostavno bila tiho, drugače bibil ogenj v strehi. Pa je hodil za menoj kot cucek.
Hočem ti povedati, da najprej in predvsem imej najbolj rada sama sebe, svoje otroke in šele na tretje mesto postavi svojega dragega. Dvigni in pokaži svojo samozavest in se postavi zase. Samo to te bo rešilo trpljenja.
pa lep dan ti želim
Ljubezen ima več stopenj. Najprej je na bazi simpatije dveh ali logos, kako se dva razumeta. Potem sledi (vsaj naj bi) telesna osvojitev ali eros. Telesna osvojitev na nivoju zadovoljevanja lastnih spolnih potreb. Ta naj bi se sprevgla v psihološko osvojitev, ki je lahko še bolj kruta, kot telesna.
Zakaj? Zaljubimo se vedno v projecirano podobo osebe, tako, kot si želimo, da bi bila, ne pa tako, kot je v resnici. Ko jo spoznamo v resnici, pa odkrijemo, da je v biti človek s svojimi slabostmi in vrlinami. Od nas je odvisno ali tako osebo, kot je v resnici, sprejmemo ali ne. Potem nastopi šele patos. Tista popolna, brezpogojna ljubezen, ki je redka:
Jaz te ljubim, takšno KOT SI, ne pa takšnko, kot bi MORALA BITI. Ljubim te z vsemi Tvojimi vrlinami in slabostmi, kot človeka, žensko in kot bitje. Brezpogojno. Zame ni ljubezen postavljenje pogojev: Ljubil te bom, ko boš.. Ne, prava ljubezen je popolna, brezpogojna in enkratna. Zato je tako redka. MENE boli isto kot TEBE. MENE osrečujejo podobne stvari in dogodki, KOT TEBE. JAZ bi bil TI in TI naj bi bila JAZ. Brezpogojno je lahko tudi karitativno. Vsi vemo, kaj je karitas. To je teorija.
Praksa. Ah, ljudje, ko bi vi vedeli kako težko je ljubiti brez, da bi pri tem izničili SEBE. Kako težjko je tuje želje in hotenja postavljati pred svoje. Kako v biti je težko osrečevati ljubljeno osebo in jo ljubiti tako, kot je v resnici. Mar nam je usojeno na vekov vek iskanje tiste popolnosti, ki je ni. JE NI. Zakaj težko priznamo sebi in drugim, da NE MOREMO biti popolni? Ne moremo biti nekaj, kar nismo, še pričakovanja drugih ne moremo usesničiti, da bi vedno bili taki, kot si drugi želijo. Smo kar smo. Ranljivi. Nepopolni.
Kako dopovedati partnerju, naj v nas ne išče ideala, ker tudi on ni popolen? Zakaj žaljivke, očitki? Čemu? Ne vem.
Nasveta ni. Nekdo, ki te ustrajno žali, vedno uničuje v želji, da bi bil drugačen, je bolnik, ker NE RAZUME. Zakaj pričakuje od nas nekaj nemogočega? Čemu? Se gre za nadvlado ali podrejnost? Ne? Za princip? Ne vem.
Jaz se na žaljivke ne odzovem več, ne burno, pa ne užaljeno. Sprejmem jih v zakup, tako kot kritiko. Drugo pa je, ali sem jih sposobna prenašat v nedogled ali ne. Jaz ne. Je ni ljubljene obsebe na svetu, ki bi smela očitat ljubljeni osebi naj se spremeni, ali pa naj poje žalijivke. JE NI. Takega človeka jaz ne bi bila sposobna ljubiti. Pišem JAZ NE.
Samo od tebe je odvisno, kaj boš storila. Trpela ali ponorela. Jaz bi ZBLAZNELA ob takem “ljubljenem bitju”.
Zelo sem vesela vašega odziva in prav vsakemu od vas se iz srca zahvaljujem za vaša mnenja in odgovore. Večkrat sem jih prebrala in si jih bom kar na računalnik prekopirala.
Zavedam se, da bom morala veliko postoriti v zvezi s svojo samopodobo in razčistiti z nekaterimi dogodki iz svojega otroštva, saj bom le tako lažje razumela sebe in svoje občutke, poleg tega pa bom lažje razumela svojega moža in to igro “miši in jastreba”.
Ne želim biti več žrtev in razumem, da je samo od mene odvisno, ali bom to igro še dopustila ali ne.
Sončni žarek. S tvojo samopodobo ni nič narobej. Tebi se ni potrebno spremeniti, tudi si ne očitaj, da je s teboj karkoli narobj. Si uredu, enkratna in čustvena oseba.
Narobej pa je nekaj s tvojim možem. Ni te sposoben sprejeti take, kot si.
Ker taka kot si, si popolnoma uredu, enkratna in sebi zadostna oseba. Tvojemu fali nekaj: Empatije=vživlanja v druge (tebe), sposobnosti sprejti te, tako kot si, sposobnosti razumeti te, tako kot si in te LJUBITI, tako kot si.
Ke ti si Čisto uredu. Enkratna in samozadostna.
Razumeš?