Že 20 let med zvezdami…
Jutri bo minilo 20 let odkar te ni, moj ata. 20 dolgih let, a zdi se vse tako blizu, kot bi bilo v prejšnjem tednu… Vse slike se tako zelo živo odvijajo pred očmi.
Vidim te, ko si odšel in se na koncu hodnika obrnil in rekel bratu, naj vedno uboga mamo… Čeprav mi je bilo takrat komaj 9 let, se tega tako zelo spominjam in občutka, ki me je ob tem prešel… “le kam greš, zakaj si to rekel, saj se boš vrnil…?!” A ti si vedel, da odhajaš, da odhajaš za vedno stran od nas.
Takrat, boli je 5.1.1985, sem te zadnjič videla. Do 23.1. sta te čakala le bolečina in trpljenje. Usoda je bila premočna… čeprav si bil borec, je bila kruta usoda močnejša od tebe, tvoje volje do življenja, zdravja, naše želje, ljubezni…
Ata, čeprav te že toliko časa ni več med nami, živiš v mojem srcu. Čas ni zacelil rane. Vem, da si tudi ti z mano, da me vedno in povsod spremljaš, vem, da si še vedno moj ati…da bom vedno tvoja mala punčka.
Iskreno rada te imam, ati moj…
Samo tvoja, Tanja