Poslusam izjave ob tednu boja proti raku. O “zdravem nacinu zivljenja” – brez cigaret in alkohola, pa rekreacija … Ja, saj verjamem, da v marsikaterih primerih je pomembno. Ampak zakaj ne povedo, da nekateri kljub temu zbolijo. Da vzroka zelo pogosto ni mogoce pripisati “nezdravemu nacinu zivljenja”. Kot da bi si bili sami krivi?! On je kljub temu zbolel. In kljub temu, da je ves cas gledal na svojo bolezen in zdravljenje zelo pozitivno, je umrl. Zakaj ob takih pogovorih ne recejo tudi tega, da pravzaprav nihce ne ve, zakaj???
Ne vem, kaksne so vase izkusnje z odnosom zdravnikov. Ko je J. po treh letih boja dva dni umiral v bolnisnici, drugi dan nikogar ni bilo na vizito. So ze na zacetku povedali, da drugega ne morejo, kot da mu lajsajo bolecine – a lahko bi kdo od zdravnikov prisel vsaj pogledat, vprasat, ce ga boli. Lahko bi vsaj dali obcutek, da jim je mar … Sestre imajo ocitno drugacen odnos. Pokazejo skrb in socutje. Medicinski tehnik, ki je bil takrat v sluzbi takrat, ko je J. umrl, je imel tudi solzne oci. njim, ki so takrat delali, bi se rada zahvalila. vseeno je drugace, ce cutis socutje …
Danes sem morala to zapisati. Saj verjamem, da obstajajo tudi zdravniki z drugacnim odnosom. Takrat jih ni bilo tam.

Zanimivo pismo Špela.Jaz imam zelo lepe izkušnje z zdravniki,ko se je moj oče boril z rakom.Dajali so mi vse odgovore,mi poskušali čim bolje in čim manj boleče povedati kaj je “rak”,mi dovolili,da sem ga sama dvakrat dnevno hodila hraniti v bolnico in mi ga na koncu zaupali domov,ker mi je bilo lažje.
Špela sama sem opazila,da je osebje zelo obremenjeno in vsem naenkrat ne morejo pomagati.Sicer pa ima skoraj vsak kakega svojca,ki lahko pokaže skrb in priskoči na pomoč pri tem.Mislim,da je lepo od svojcev,da bodrijo bolnika…..saj jim to pomeni več,kot če nek tujec…čeprav zdravnik kaže še večjo skrb.
Ni mi žal niti za eno minuto,ki sem jo posvetila skrbi za očeta,kljub vsem obveznostim v ozadju.Lahko rečem HVALA očetovemu in zdravnikom na Golniku,ki so mi omogočili preživeti čim več….čeprav zame noro bolečih minut ob očetu.
Špela tudi zdravniki so samo ljudje in ne morejo čutiti z vsakim pacientom posebej,če so ljudje,ki niso sposobni čutiti…niti z najbližjim

Najbrz je tudi pri zdravnikih odvisno od izkusenj. Najbrz je tam, kjer se bolj ukvarjajo z bolniki z rakom, drugace. Tu so nekako “tehnicno” gledali na njegovo bolezen, ga posiljali na kemoterapije takrat, ko so ravno nasli “luknjo” – vsaj tak obcutek sem imela. O zadnjih dneh pa …. mogoce so mislili, da bi nas njihova navzocnost na viziti “zmotila”, ceprav smo pricakovali, da bo vsaj kdo prisel pogledat, ze zaradi nasega obcutka … Po eni strani jih skorajda razumem, po drugi strani vendarle cutim, da bi morali ravnati drugace – in potem si spet recem, da jim tega ne smem zameriti. Mogoce mi je zdaj glede tega lazje, ker sem to vseeno zapisala.
Res pa, da so bile sestre zelo v redu, veliko so pomagale, in vseeno je drugace, ce vidis, da je tudi njim, ceprav je bil zanje eden izmed pacientov, hudo. Tudi fant, ki je delal tisto noc (se jim rece “medicinski tehnik” ali “bolnicar”?) ni mogel zadrzati solz … in njim bi se rada zahvalila.

J. vsaj ni bil dolgo v bolnisnici. Pravzaprav je bilo zelo nenadno. naenkrat so ga zagrabile neznosne bolecine in dva dni kasneje je umrl … Prej se je se zdelo, da bo vendar vse v redu, da bo cez nekaj tednov povsem zdrav … Doma, brez tistih mocnih protibolecninskih sredstev, ki so mu jih dajali (potem ko druga niso zalegla) bi bile te njegove bolecine prehude. A ni bil sam v teh dveh dneh, niti za minuto ni bil sam. In to na nek nacin je neka tolazba. Bi se mi zmesalo, ce bi takrat bila kje drugje kot ob njem … vseeno se se vedno sprasujem, zakaj se je moralo tako koncati – zakaj vendarle ni vstal, odsel domov … Ne vem, koliko casa si clovek postavlja ta vprasanja. ne vem, kdaj lahko sprejmes bolecino in zivis z njo. Ponoci sem imela hude sanje – da se nisem mogla spomniti neke sicer cisto majhne podrobnosti o necem, kar sva pocela skupaj. V sanjah me je bilo groza pred tem, da bi nekoc pozabila tudi njegov obraz, njegove geste, njegov nasmeh … Grozne sanje …

Ja, ta zdravi načini življenja! Nič ne verjamem v to. Umrla je babica za pljučnim rakom (nikoli kadila), umrla teta za pljučnim rakom (nikoli kadila), umrla druga teta za rakom na jetrih (zelo zdravo živela), umrl moj dedek z rakom na želodcu… Bull šit pa zdrav način življenja. Če imaš to zapisano že v genih, ne pomaga nič.

spela*, vedno me pretresejo vesti o tako mladih ljudeh, pa čeprav jih nisem nikoli spoznala. Zakaj so odšli? Na višku življenja?

Reče se jim “tehnik zdravstvene nege”, tisti ki imajo končano vidoko šolo so pa “diplomirane med. sestre” ali za moške “diplomirani zdravstvenik”.

No ampak konec dneva nima veze kak naziv ima kdo, ampak koliko je sposoben narediti za človeka v poklicu za katerega se je izobraževal. Se najde tudi kak TZN ali MS, ki ni sposoben bit poleg umirajočega človeka. Šola te ne pripravi na kaj takega, vse je odvisno od posameznika, koliko sam predela kako knjigo, ki vsaj namigne ali vsaj malo olajša delo s takimi bolniki. Ne da bi zdravnike zagovarjala, vem, da so včasih “vredni svojga denarja”, ampak jih je treba razumet. To da izgubijo boj z boleznijo tudi njih prizadane in včasih enostavno ne vejo, kako bi se s tem spopadli. Lahko pa da jim enostavno manjka izkušenj, ker veliko več kontakta z ljudmi ima negovalni tim, ampak samo sporočilo o smrti ali neuspešnosti zdravljenja, je vedno na zdravniku in včasih ne morejo več.

Razumem, da je za ljudi, ki imajo radi tega človeka to šok, tudi oni bi želeli, da se še nekaj naredi, še nekaj poskusi in tudi s tem imajo zdravniki težave. Težko je. Tako svojcem, kot vsem ki delajo v bolnišnicah. Nimamo še nekega izobraževanja v sklopu študija, ki bi vsaj malo pripravil ljudi na to. Žal.

Upam, da sem vsaj malce pomagala razumet tudi osebje, ki dela z umirajočimi pacienti.

POzdrav..

Ko je umirala moja mami, sem imela samo z enim zdravnikom (njenim sobnim) zelo slabo izkušnjo… Ker je imela neznosne bolečine in zastajanje vode v trebušni votlini, sem hotela vprašati, če lahko zopet izpumpajo vodo, ker je bilo, ko so to že enkrat naredili potem bolje. Sploh nisem uspela nič vprašat, ker me je odslovil, kaj sploh pričakujem, pa da tako brezupnega primera še ni imel v 20 letih, pa da naj bo čim prej vsega konc….
Si morete misliti, kako sem se počutila? Ne upam si predstavljat, da je najbrž kaj podobnega rekel tudi mami.
Na srečo ga ni bilo v službi na dan, ko je mami umrla. Takrat so bili vsi zelo sočutni (sestre, zdr.tehnik, dežurni zdravnik…)

Tudi mene to moti. Najprej mi je dajalo upanje. Moja mama ni nikoli kadila, nikoli pila; rekreirala se je. In zato sem mislila, da bo njej uspelo. In tudi pozitivna je bila. Pa ni pomagalo, rak nam jo je vzel.
Mama je vedno hvalila sestre na onkološkem inštitutu. Tudi sama se jih spoznala nekaj in sicer iz oddelka C 2. Zelo sem jim hvaležna za lep odnos. Če katera od njih kdaj to prebere – HVALA VAM! Tudi zdravnik, ki je bil dežuren tisto noč, ko je mama odšla, je bil nekako sočuten. Za vse zdravnike tega nikakor ne bi mogla reči.