zdravljenje v tujini
Helena,
živjo! Glede zdravljenja v tujini ti lahko povem sledeče: na OI imamo limfomčkarji 3 odlične strokovnjakinje, ki nas zdravijo, dobro ekipo ostalega medicinskega osebja, zato ne vidim potrebe po iskanju pomoči zunaj SLO. V to sem prepričana po mojih izkušnjah in informacijah, ki sem si jih pridobila v zadnjih 6 mesecih.
Mogoče je edina prednost zdravljenja v tujini ta, da tam nova zdravila pridejo veliko prej v dejansko uporabo in so zato kar se tiče novih zdravil pred nami. In mogoče je to upanje za katerega od bolnikov – uporaba novega zdravila.
Sama sem vzpostavila kontakt z univ. prof. dr.-jem z avstrijske univerzitetne hematološke klinike, kjer sem se zanimala za cene samoplač. zdravljenja z biološkimi zdravili v primeru, da se mi bolezen ponovi (kajti po zdajšnjih pravilih igre na OI do biol. zdravil nisem več upravičena do konca mojega življenja – do njih si upravičen samo 1x). Ta kontakt sem vzpostavila samo zato, da sem si zagotovila možnost sampolač. zdravljenja v primeru, da se mi bolezen ponovi. Sicer pa nimam niti najmanjšega namena “zapustiti” OI, ker imam tam enkratno onkologinjo dr. Tanjo Južnič Šetina, ki se je maksimalno angažirala pri mojem zdravljenju in ki ji povsem zaupam. Vem tudi, da sta tudi ostali dve zdravnici, ki zdravita limfomčkarje mega, zato mislim, da ni potrebe po iskanju in plačevanju zdravljenja v tujini. Sploh za Hodgkina, saj ga pri nas zdravijo povsem sodobno.
Poleg vsega pa… zdravljenje v tujini ni poceni. Vem sicer samo za cene bioloških zdravil.
Helena, mislim, da je tvoj možiček v enkratnih rokah (dr. Jezerškove, kajne?), zato kar pogumno udrihajta po kemoterapijah, in boš videla, da bo spomladanski izlet društva že veselo obarvan…. Kar nekako ob ugodnih izvidih limfomčkarji v društvu malo popraznujemo, da bi takšni izvidi čim dlje držali. 🙂
Čau!
Helena,
jaz pa poznam par ljudi, ki so se zdravili v tujini (ali pa so vsaj del zdravljenja) preživeli v tujini. Vsi pravijo, da je zunaj popolna drugačen sistem (pa to toliko samo zdravljenje) kot odnos do pacienta in pogled na samo bolezen.
lp, petra
Petra, malo bolj opiši te prednosti. Je pa tako… če sam plačaš, je skoraj normalno, da te nosijo po rokah, sploh, če se odločiš za privatne klinike.
Kar pa se tiče mojega občutka zdravljenja na OI – odnos do mene je bil tako s strani dr. Južničeve, kot ostalega medicinskega osebja maksimalen in ne morem se načuditi njihovi strokovnosti, hitrosti, človečnosti, toplini, pozitivnemu odnosu do nas pacientov, …. Ponujena mi je bila vsa strokovna podpora, raje kakšen pregled več kot manj, skratka počutila sem se povsem varno. 13.12.2004 mi je bil postavljen prvi sum na limfom in 4.1. sem že prejela prvo kemoterapijo. V tem času je bila speljana vsa diagnostika, vključno z bronhoskopijo, punkcijo in operacijo. Na OI mi je bila omogočena psihoterapija, posvet glede prehrane… sestra Brigita mi je sama od sebe uredila, da sem bila 4x (od 6) v svoji sobi, v laboratoriju so bile krasne laborantke, da o osebju z obsevalca št. 5 ne govorim…. vsi super. Na splošno sem imela na Onko opravka s hitrimi, ekspeditivnimi ljudmi, ki ti vlivajo pogum, če vidijo, da prestrašeno gledaš…. Ne vem, kaj bi si lahko želela še več?
Še vedno trdim, da imamo pri nas krasne strokovnjake, manjka edino sredstev za zagotovitev dovoljšnjih količin najsodobnejših zdravil in manjkajo najnovejše diganostilčne naprave, ki bi olajšale delo našim zdravnikom. Ampak tu se trudimo stvari premakniti na bolje.
Jaz bi na primer odšla na zdravljenje v tujino edino, če mi doma ne bi mogli zagotoviti najsodbnejših zdravil. Pa še to bi verjetno odšla v tujino kupiti zdravilo in ga “pod pajsko” prinesla na OI. Tukaj sem, vaša sem, aplicirajte mi ga. 🙂
Me pa zanima še kakšno mnenje, predvsem izkušnja. Kajti v društvu je večkrat postavlejnih kar nekaj vprašanj glede zdravljenja v tujini, vendar več kot izkušnje, ki jo imam sama (pa še to informativna), nimamo. Ljudje pa so ozaveščeni, se zanimajo in želijo vedeti o zdravljenju svoje blezni včasih že kar preveč. Sicer pa sem bila tudi sama takšna, zato jih razumem.
Se strinjam s teboj, da se vse zaplete pri denarju. In da so tudi pri nas strokovnjaki. Tudi mi smo hitro začeli s terapijo.
Zadnjič sem ravno prebrala članek v delu, da smo slovenci premalo seznanjeni in tudi premalo koristimo tuje zdravstvene storitve (vprašanje pa je kako do njih priti – običajno te v tujino mora nekdo napotiti, potem pa to zavarovanica potrdi).
Vem le, kaj so mi povedli drugi – lastne izkušnje nimam – čeprav sem na začetku premišljevala o tujini.
Znanec si je kemoterapijo (levkemijo s transplantacijo) plačal v Švici sam, ker je bil pač pri nas bil prestar. Prodal je stanovanje, vikend, avto in šel na zdravljenje. Mogoče je v superlativih govoril zato, ker je tam imel omogočeno zdravljenje- ker je pač plačal.
Nekaj so mi povedale tudi mamice, ki so bile z otroki v tujini.
lp, petra
Ta zgodba s tvojim znancem je tista, o kateri tudi sama večkrat govorim, oz. jo poudarjam kot nedopustno – lahko prodaš vse in to še vedno ni zagotovilo za brezskrbno življenje do zavidljive starosti. In do tega ne bi smelo prihajati. Zakaj starejšim odvzeti pravico do določenih oblik zdravljenja? Samo zato, ker so pač prestari??? Zakaj niso potem prestari, ko gre za samoplačništvo v tujini?
Upam, da je tvoj znanec dokazal, da se je splačalo zdravlejnje tudi v njegovem primeru!!!! Kako se počuti sedaj? Kako mu gre?
Kar pa se tiče napotitve na zdravlejnje v tujino. Pri nas te napotijo le v primeru, ko gre za kakšno preiskavo ali poseg, ki bi bistveno pomagal pri diagnostiki ali ozdravitvi in ga pri nas ne delajo. V primerih, ko pa pacient sam želi neko storitev v tujini, je to seveda samoplačniško. Tako, da ima za enkrat Zzzs še vedno vse v rokah.