Zdravljenje moske neplodnosti?
Lep pozdrav !
Zasledil sem zanimiv forum in v njem nastopajoče samo ženske. Ali lahko podam tudi kakšno moško mnenje, kot edini moški tukaj, glede na to da sem eden izmed tistih moških ki, žal ne morem “dati” otrok in ki je posledično ostal tudi brez ljubljene osebe, s katero sva dala skozi tudi že štiri poskuse IVF ?
Zaenkrat toliko, seveda pa lahko dam tudi kakšen odgovor, če bo le v moji moči..
Mitja
Pozdravljen Mitja,
Moram reči,da sem prav vesela,da sem zasledila en moški post na tem forumu.Sama imam neplodnega moža in greva zdaj petič na IVF-ICSI.
Pred nekaj dnevi sem ravno razmišljala,kako to,da se moški nič ne oglašajo,saj je njim še težje govoriti o problemu v svoji okolici kot nam,pa bi se vsaj tukaj malo izpovedali,ne?Za mojega vem,da ni črhnil niti besedice nobenemu,razen na kliniki s svijimi sotrpini.
Pred četrtim postopkom,sem imela tako krizo,da ga nisem mogla več pogledat v oči,bila sem skoraj na tem,da ga zapustim.razmišlala se o tem,da mu končno ne bo hudega,če si bo našel mamico z otroki…itd….Mislim,da je to začutil.Torej poleg tega,da se počuti krivega,je bil še v strahu,da ga bom zapustila.Nekako sva začela globlje in daljše debate kot ponavadi,glede vsega.Takrat sem ugotovila,da tega ne bom nikoli zmožna storiti, ne njemu,saj ga vendar ljubim.Od takrat se zelo trudim,da mu nebi vžagala niti najmanjšega občutka krivde.Če ni dialoga ni NIČ.
Mislim,da ženske premalo vemo,kaj čutite v teh situacijah.Spovejte se vsaj na tem forumu se spovejte,tudi mojega prepričujem v to (zaenkrat ne pali).
Če nisem preveč nesramna,ali si je tvoja bivša našla novega partnerja?Kako je pa sedaj s tabo ? Prepričana sem,da te je močno strlo,ker n eupam niti mislit ,kako bi mojega.Javi se še kaj.Katja.
Mitja najprej tole zelo mi je hudo za tebe in za vse ostale s podobnimi problemi, tudi moj mož je eden izmed vas. Pa čeprav se mi zdi, da najbolj trpim jaz, še vedno vztrajam z njim, pa čeprav bi ga marsikatera že zapustila predvsem zaradi svojega odnosa do mene. On je prej pripravljen zapustiti mene, saj ve da so otroci smisel mojega življenja in on mi jih ne more dati, ne želi pa sprejeti otroka od darovalca in ne posvojiti. Kako si pa moški tole razlagate, da zaradi vašega ega ste pripravljeni zavrčti več let zakona in osebo, ki bi jo naj ljubili. Vesela bom kakršnega koli mnenja. Lep pozdrav.
Ker vidim, da imate veliko izkušenj, me zanima, kaj pomeni to, če pri možu ugotovijo, da so spermiji mrtvi? Kako naprej? Saj mi je posredno nekaj odgovarjal dr. Pušenjak, ampak vse na splošno. Ima katera izkušnje s tem?
Še to: na spermiogramu še nisva bila, redke mrtve spermije je ginekolog opazil po PCT pregledu.
Hojla !!
Joj nekaj dni človek ne pogleda maila, potem pa toliko naenkrat. Spet se oglašam na vašo-našo temo.
Sploh ne vem kje naj začnem. Vidim, da je nekje rdeča nit vseh, da vas zanima kako se počutimo in kaj čutimo moški. Naj opišem moje občutke, kar pa ne pomeni, da je pri vseh enako.
Najprej vsem, da zadeva še daleč ni enostavna in lahko pride tudi do najslabšega, recimo to, da te partnerica zapusti. In potem je to dvojni šok. Nekaterim moškim bi bilo vseeno, meni pa se je podrl svet, zaradi treh stvari. Najprej zaradi tega, ker me je zapustila oseba, ki sem jo resnično ljubil. Potem razlog zaradi katerega me je zapustila, torej ker ji nisem mogel dati otrok. Še danes mi malokdo verjame da je šla zaradi tega, in hkrati vsi ti isti ljudje so bili popolnoma šokirani, ko so zvedeli, da sva šla narazen. Resnično sva bila zgled popolnega para, pri vseh znancih in sorodnikih – to so zopet njihove besede, da ne bo pomote. In potem še tretji razlog, da se mi je podrl svet: ostal sem sam z VEDNOSTJO, da ne morem dati otrok tudi nobeni drugi ženski. In s tako popotnico naj si začnem ustvarjati novo življenje…… Ja spotoma odgovor Katji, seveda ima moja bivša drugega partnerja saj se je k njemu preselila direktno od mene. In spet šok, takoj z njim tudi zanosila….raje ne govorim o mojih občutkih…
No in zdaj k občutkom. Še dobro, da mi res ne piše na čelu – Mitja je neploden, ko se recimo sprehodim po cesti. Kajti tako sem se počutil. Vsakega človeka, ki sem ga zagledal, sem imel občutek da ve in da sem zaradi tega manjvreden. Ne boste verjele dame in dekleta, predvsem sem gledal moške in jim zavidal, pač tisto česar jaz nimam…. Najbolj me je razjedalo dejstvo, da se nekateri včasih samo pogledajo in mogoče še za pet kratkih minut skočijo med rjuhe in že je deklica noseča ( o starosti ne bi). Tisti pa ki si močno želimo otročka, ki bi bil samo potrditev dolge in močne ljubezni in ne iskanje izhoda v sili da obdržim partnerico, tistim pač ni namenjeno. In spet smo pri občutku manjvrednosti. Pa da spet ne bo pomote, drugače sem vesel in samozavesten moški, uspešen v službi in se ne rabim postavljati z ničemer da bi se dokazal (recimo cigarete, avtomobili…). Visok sem skoraj 2 metra in prej je bil problem preveč, predolgo, kot premalo. Od kje potem občutek manjvrednosti ? Drage moje koliko od vas bi vzelo moškega, če bi že v naprej vedele, da ne morem imeti otrok? In seveda govorim o mladosti, namreč nismo še v zlatih letih… Takrat se ljubezen postavi na vago, ja. In nikoli ne bom razumel ženske, ki je pripravljena zapustiti nekaj dobrega in lepega kar ima v roki (partnerja), zaradi nečesa “na strehi”, kar še niti ni začelo živeti (otroka). Vprašajte se vsaka zase kakšno krivico delate takrat nam moškim. Dejstvo je, da če ženska hoče imeti otroka, tudi sama, ji to ni ravno odkritje Amerike… vedno se najde nekdo ki ti je všeč in moški ne rabi niti vedeti… Kaj pa moški?
Govoriti o neplodnosti v zunanjem svetu, je še vedno tabu. Zato tudi jaz nisem ravno na široko razlagal. Do trenutka, ko sva šla narazen z ženo, še moji starši niso vedeli da sem neploden… skoraj gotovo pa so slutili, da mora biti nekaj takega. Veste vse je po načelu, dokler jaz nisem prizadet, se me ne tiče in marsikdo takoj drugače gleda name potem ko zve… žal, taki ljudje so zame majhni in nezreli….
To so nekako misli, ki mi niso dale miru kar nekaj časa. In vse to in še marsikaj se je pletlo po moji glavi. In zaključek !? Da ne bo katera mislila, da sem sedaj čez vse ženske in o njih samo slabo. Daleč od tega. Zame je ženska še vedno simbol lepote in nekaj najlepša kar se lahko zgodi v življenju. Jaz brez ženske ne bi mogel biti nikoli. In ravno zato sem bil takrat preveč prizadet.
In ravno zato sem na neki novoletni zabavi stopil v nov dan. V enem stavku sva si povedala vse, nič ali pa zelo veliko. Ta stavek je bil: No jaz sem _____ , star(a) sem ___ , sem ločen(a) (in imam 9 letno hčerko). Zdel se mi je zelo zanimiv začetek novega življenja. Nisem se zmotil… še danes smo skupaj….
Pa še drugič… že tako je tole ful predolgo…
Mitja