Drage žene (o)zdravljenih alkoholikov,

tudi sama sem žena alkoholika, ki se je po dveh letih alkoholizma odločil za zdravljenje. Zdaj je preteklo že dva tedna odkar je prišel iz zdravljenja in nobenega alkohola do zdaj. Kako lepše je življenje brez alkohola za najino mlado družinico!!

Zdaj me pa zanimajo vaše izkušnje glede zdravljenih alkoholikov. Rada bi namreč izvedela kako ste naprej ravnale s svojimi možovi ki so prišli iz zdravljenja in če mi lahko poveste vaše izkušnje koliko od takiih zdravljenih alkoholikov je zopet začelo piti – veliko, da so zopet postali alkoholiki, koliko zdravljenih alkoholikov pije normalno, brez pretiravanja in takih ki niso nikoli niti kozarčka več popili.

Zelo bom hvaležna da boste delile vaše izkušnje z mano.

Za izkušnje prosim, če pove kdo, ki jih ima, sicer pa je na spletu nekaj informacij o tem, med drugim tudi članek USPEŠNOST ZDRAVLJENJA ALKOHOLIZMA, avtorjev: TONE KUSTEC, PRIMOŽ MIKLAVŽIN, IVAN PETRIČ.
 
Povzetek
 
Na osnovi intervjujev na priročnem vzorcu (n = 132, kasneje zaradi pomanjkljivih podatkov reducirano na n = 90 in po izločitvi primerov s kombinirano motivacijo na n = 53) članov klubov zdravljenih alkoholikov, razpršenih po področju R Slovenije, v letih 1995/96 in 1996/97 je bilo ugotovljeno, da osebe, predvsem moški, ki so se za urejanje alkoholizma odločile same (notranja motivacija) abstinirajo nekaj dalj kot osebe, ki so jih k urejanju prisilili drugi (zunanja motivacija). Osebe z notranjo motivacijo imajo v povprečju tudi manjše število recidivov, tudi v podskupinah glede na spol; je pa med njimi več oseb, ki recidivirajo. Vse te razlike so premajhne, da bi bile statistično pomembne.
 
 
1 PREGLED PROBLEMATIKE
 
V evropski kulturi je pitje alkoholnih pijač splošno razširjeno, pijanost in težave ki spremljajo zapitega človeka in njegove svojce, so vsakdanji pojav. Slovenija je v tem povsem podobna sosednjim evropskim deželam. Vsakdanje življenje kulture je prepleteno z navadami, kjer je pitje samoumevno, mnogo Ijudi pa živi od pridelovanja in prodajanja alkoholnih pijač. Med Ijudmi velja prepričanje, da je pitje primerno za veselje in žalost, za mraz in vročino, za žejo in bolezen, za jezo in navdušenje, za praznik in delavnik, za samoto in družbo.
​V teh razmerah povzroča pitje pri sorazmerno velikem delu prebivalstva največje stiske in težave v njihovem življenju. Začno se neopazno: človek, ki se zapija, in njegovi domači se ne zavedajo prav kako drsijo v drugo smer, kakor si želijo. Če se zavedajo, počnejo stvari, ki stanje prej poslabšujejo, kot izboljšujejo.
Poglejmo torej na kratko, kaj je alkoholizem. Najbolj jasno in kratko lahko rečemo: alkoholizem je vsakršno pitje alkoholnih pijač, ki povzroča kakršnekoli težave človeku, ki pije, ali drugim ljudem.
​Alkoholik je v trenutku, ko razmišlja o zdravljenju, navadno brez prijateljev (razen pivskih bratcev), čustveni odnosi v družini so na nitki, če niso že povsem pretrgani, v službi so ga siti in mu ne zaupajo več, skratka, zelo je sam. Stoji pred neizmernimi problemi, ki si jih je nakopal s svojim alkoholizmom. Ljudje lahko rešujemo velike življenjske probleme samo z razumevanjem, prijateljstvom ali ljubeznijo. Alkoholik ima vsega tega malo ali pa celo nič. Odločitev za zdravljenje je težka odločitev. Alkoholiki pridejo na zdravljenje šele tedaj, ko za zdravljenje ‘”dozorijo'”. Drugi ljudje le od časa do časa doživijo kakšen res srečen trenutek, medtem, ko alkoholik brez truda doživi srečo v alkoholni omami. Alkoholik bi bil res “‘malo čez les”, če bi to krasno priložnost za doživljanje “‘sreče” in sprostitve kar tako izpustil.
Na zdravljenje pride alkoholik tedaj, kadar se zaradi posledic alkoholizma znajde v brezizhodni stiski. Zaradi alkoholikovega obnašanja trpi njegovo družinsko, delovno in sosedsko okolje. Poleg osebne odločitve alkoholika, so to v večini primerov glavni povodi, da se alkoholik odpravi na zdravljenje. Alkoholik se torej odloči za zdravljenje iz notranjih ali zunanjih pobud. Notranja motivacija pomeni uvid v lastno situacijo. Jože Ramovš (1997: 43) v Slovarju socialno alkohološkega izrazja pravi o uvidu takole: “Pri alkoholiku in njegovih bližnjih svojcih je uvid doživetje resnice o lastnem alkoholizmu, ki je povezano s prepoznavanjem stvarnih možnosti za urejanje in z dejavno usmeritvijo k temu cilju.”
 
 
2 PROBLEM IN HIPOTEZE
 
V naši raziskavi nas je zanimalo, ali je uspešnost zdravljenja in abstiniranja kaj odvisna od povoda, zaradi katerega se je alkoholik odločil za zdravljenje. Domnevali smo, da je zdravljenje in urejanje alkoholizma uspešnejše, če je odločitev zanj bila rezultat alkoholikove notranje motivacije, kot če se je odločil zgolj zaradi pritiska drugih ali situacije.
Postavili smo naslednji hipotezi:
 
H0 : Med alkoholiki, ki so se odločili za zdravljenje iz notranje motivacije, in alkoholiki, ki so se odločili za zdravljenje iz zunanje motivacije ni razlik v uspešnosti zdravljenja.
 
H1 : Alkoholiki, ki so se odločili za zdravljenje iz notranje motivacije, so pri zdravljenju uspešnejši.
 
 

 
3.1 Vrsta raziskave
 
Kvantitativna raziskava s sekundarno obdelavo intervjujev.
 
3.2 Spremenljivke
 
Neodvisna spremenljivka:
 
Vrsta motivacije za zdravljenje: notranja, zunanja.
Alkoholik je za zdravljenje notranje motiviran, če se je za zdravljenje odločil sam na osnovi uvida v resnico o lastnem alkoholizmu in na osnovi prepoznavanja stvarnih možnosti za urejanje.
Alkoholik je za zdravljenje zunanje motiviran, če se je za zdravljenje odločil na osnovi pritiska drugih ali življenjskih okoliščin, ne na osnovi uvida v resnico o lastnem alkoholizmu.
 
 
3.5 Populacija
 
Populacijo sestavljajo zdravljeni alkoholiki, člani Klubov zdravljenih alkoholikov, na področju R Slovenije v letih 1995l96 in 1996l97. Iz te populacije je bil izbran priročni vzorec.
Intervjuji z zdravljenimi alkoholiki so bili opravljeni na vzorcu alkoholikov iz vse Slovenije.
Vzorec je bil izbran tako, da je praviloma vsak študent intervjuval zdravljenega alkoholika v Klubu zdravljenih alkoholikov, ki je najbližje kraju njegovega stalnega bivališča. Glede na geografsko razpršenost stalnih bivališč študentov je vzorec verjetno podoben slučajnostnemu. Najprej smo se namenili uporabiti manjši vzorec vaj (n = 27). Ker vzorec ni vseboval želenih podatkov, smo obdelali vseh 132 vaj. Ker vse niso vsebovale podatkov o zahtevanih spremenljivkah, smo na koncu dobili 90 za nadaljnjo analizo ustreznih primerov, ki se je po izločitvi primerov s kombinirano ali nejasno motivacijo za zdravljenje skrčilo na 53.
 
Primere smo glede na vrsto motivacije klasificirali v 3 skupine: skupino z notranjo motivacijo, skupino z zunanjo motivacijo in skupino s kombinirano motivacijo. Navajamo primere klasificiranja:
 
Notranja motivacija
 
​- Odločila sama
(ž) “Za zdravljenje sem se odločila sama. Nekega dne mi je bilo vsega dovolj.Odšla sem k svoji zdravnici in ji povedala kaj sem in kaj hočem. Najprej je rekla, da bom morala nekaj časa počakati, da ne morem kar takoj na zdravljenje. Jaz sem vztrajala, da hočem takoj in tako je to le nekako uredila.”
 
Zunanja motivacija
 
– Žena zagrozi z ločitvijo
(m) “Do prelomnice je prišlo šele takrat, ko je oče zaradi alkohola resno zbolel. Ciroza jeter. Bil je v bolnišnici. Zdravnik mu je prepovedal uživanje alkohola. Obljubil je tudi mami, vendar je kmalu po odpustu iz bolnišnice mama našla skrito steklenico. Takrat se je šele zavedela, ko je njegovo življenje viselo na nitki, da si sama ne more pomagati. Vedela je, da ne bo šlo drugače, kot z veliko odločnosti. Postavila mu je ultimat. Ali se gre zdravit ali se bo ločila. S tem je prisilila očeta, da je šel na zdravljenje.
 
– Odpust iz službe
(ž) “Za zdravljenje sem se odločila po tem, ko so me odpustili iz službe. Kako leto sem bila brez zaposlitve, potem pa me je v delovno razmerje vzela prijateljica, ki ima trgovino s tekstilom.”
 
Kombinirana motivacija
 
– Grožnja s strožjo obsodbo in uvid
“Če bi odbil zdravljenje, potem bi mi sodili za poskus umora in bi dobil od 5 do 15 let zapora. Ni mi preostalo drugega, kot da grem na zdravljenje. Če tega ne bi sprejel,
bi bil se danes v zaporu. Drugič sem bil na zdravljenju pred dvemi leti. Za zdravljenje sem se takrat odločil sam. S seboj sem vzel napotnico za Vojnik in odšel.”
 
Skupino s kombinirano motivacijo smo izpustili iz nadaljnje obdelave in tako primerjali le obe skrajni, dobro ločljivi skupini: z notranjo motivacijo (n = 32), z zunanjo motivacijo (n = 21), skupaj torej 53 oseb.
 
3.5.2 Statistični preizkusi
 
Za preverjanje hipotez smo uporabili t-test za preizkušanje hipotez z malimi neodvisnimi vzorci (pri preizkušanju hipotez o razliki med aritmetičnima sredinama skupnega trajanja abstinence) in hi-kvadrat test (pri preizkušanju hipoteze o porazdelitvi recidivov).
Standardno napako razlike med aritmetičnima sredinama smo izračunali po obrazcu
 
Sd =
 
T-preizkus smo izvedli enostransko, saj domnevamo, ne le, da so razlike v uspešnosti med različno motiviranimi klienti, ampak da so notranje motivirani klienti uspešnejši. Statistično pomembnost razlik smo preizkušali pri stopnji 0,05 in pri vsaki razliki ustreznih stopinjah prostosti n – 1.
 
smo izračunali po obrazcu:
 
 
=
 
Statistično pomembnost smo ocenili pri stopnji 0,05 in 1 stopinji prostosti.
 
 
 
4 REZULTATI
 
Ugotovimo lahko:
 
– Osebe z notranjo motivacijo abstinirajo v povprečju (ne glede na spol) dobri dve leti dalj kot osebe z zunanjo motivacijo, vendar je ta razlika premajhna, da bi z zadostno stopnjo zaupanja zavrnili hipotezo, da med obema skupinama ni razlik v trajanju abstiniranja.
– Moški z notranjo motivacijo abstinirajo v povprečju dalj kot moški z zunanjo motivacijo, prav tako ženske, čeprav je pri ženskah razlika malenkostna. V obeh podskupinah, tudi pri moških, razlika ni dovolj velika, da bi lahko s primerno majhnim tveganjem, da se motimo, zavrnili ničelno hipotezo.
– Osebe z notranjo motivacijo imajo v povprečju (ne glede na spol) manj recidivov kot osebe z zunanjo motivacijo. To velja tudi v podskupinah glede na spol. Razlike pa so premajhne, da bi bile statistično pomembne pri konvencionalni stopnji pomembnosti pri enostranskem testiranju.
– Vse te razlike so torej v skladu s pričakovanjem, da bodo osebe z notranjo motivacijo bolj uspešne pri urejanju svoje zasvojenosti, so pa premajhne, da bi to lahko trdili z zadostno stopnjo zaupanja.
– Med osebami z notranjo motivacijo je – v nasprotju s pričakovanjem – slabe tri odstotke več oseb, ki so recidivirale, kot med osebami z zunanjo motivacijo, vendar je ta razlika zelo verjetno zgolj slučajna variacija stanja, ko med obema skupinama ni razlik.
 
 
5 RAZPRAVA
 
Razmerje med spoloma kaže, da je bil vzorec dokaj reprezentativen. Ugotovitve glede trajanja abstinence so v skladu z delovno hipotezo, čeprav so razlike med skupino z notranjo in skupino z zunanjo motivacijo premajhne, da bi bile statistično pomembne.
Sumljiv pa je podatek, da je, če upoštevamo tudi osebe s kombinirano motivacijo, recividirala manj kot tretjina oseb. Domnevamo, da ta podatek ni točen. Namen vaje, katere gradivo smo analizirali, je bil namreč pedagoški in ne zbiranje podatkov. Študenti zdravljenih alkoholikov niso posebej in izrecno spraševali po številu recidivov, zato je možno, da so sogovorniki navajali manjše število recidivov, ali pa so jih celo zamolčali. Večina zdravljenih alkoholikov je iz KZA. Za te je znano, da o recidivih neradi govorijo.
Poleg tega je majhna razlika med obema skupinama lahko tudi posledica dejstva, da je od časa, ko so se odločali za zdravljenje in ko bi začetna motivacija še lahko bila faktor, ki pogojuje razlike, minilo že več let. Od začetka zdravljenja do pogovora je minilo v povprečju 10 let. V tem času je pri drugi skupini zunanja motivacija verjetno prešla v notranjo – prišlo je do uvida, da je abstinenca pogoj zdravega življenja. Sicer ne bi bili že deset let trezni, čeprav z občasnimi zdrsi. Vmesni recidivi pa so tudi lahko dodatna izkušnja, da se z zasvojenostjo ni šaliti. To spoznanje pa pripelje do uvida in notranje motivacije. Po desetih letih so se v začetku zunanje motivirani precej izenačili z v začetku notranje motiviranimi. Govorimo lahko o homogeni populaciji zdravljenih alkoholikov.
Omeniti je treba še en dejavnik. Verjetno je velik del zdravljencev z zunanjo motivacijo po določenem času zapadel v recidiv, v katerem so mogoče še danes. Teh, seveda, v pogovorih s študenti in v naši raziskavi nismo zajeli.
 
 
6 PREDLOGI
 
Zanimivo bi bilo vseh 130 Ijudi še enkrat vprašati o trajanju abstinence in recidivih z namenom, da bi dobili točnejše podatke. To pa je skoraj nemogoče izvesti, razen če bi raziskavo ponovili na drugem vzorcu.
Za preveritev naše hipoteze, da se skupina z notranjo motivacijo uspešneje ureja,
bi bilo dobro imeti kontrolno skupino Ijudi, ki abstinira šele krajši čas, približno leto dni. V tem primeru bi se verjetno pokazalo realnejše razmerje med skupino z notranjo in
skupino z zunanjo motivacijo, ker nam dosti tistih z zunanjo motivacijo še ne bi
“ušlo” v recidiv.
Mogoče bi bilo smiselno povprašatl Ijudi, ki so se kdaj zdravili, pa so sedaj v recidivu, kakšno motivacijo za zdravljenje so imeli. Predvidevamo, da bi velika večina odgovorila, da so na začetku zdravljenja imeli zunanjo motivacijo.
 
 
7 LITERATURA
 
Duval, Lucien. (1997). Otrok, ki se je igral z luno. Koper: Ognjišče.
Mesec, Blaž. (1997). Metodologija raziskovanja 2. Ljubljana: VŠSD.
Ramovš, Jože. (1995). Slovenska sociala med včeraj in jutri. Ljubljana: Institut Antona
Trstenjaka.
Rarnovš, Jože. (1997). Slovar socialnega alkohološkega izrazja. Ljubljana: Institut Antona Trstenjaka.
Rugelj, Janez. (1977). Dolga pot. Ljubljana: Republiški odbor RK Slovenije.

Vir: http://www.student-info.net/sis-mapa/skupina_doc/fsd/knjiznica_datoteke/1251209433_wVGrPem_04_uspenost_zdravljenja_alkoholizma.doc

lEP POZDRAV

Čudno da ni nobenih delilk iskušenj.Bom pa vam gospa jaz probal malo pomagati ki sem zdravljeni alkoholik pa povrhu vsega imam tudi jaz mlado družino.
Najbol me bega ubistvu vaše nevedenje problematike alkoholika. Ali vi niste sodelovala v procesu zdravljenja? Potreboval bi malo več informacji kako je potekalo zdravljenje in kje? Več različnih metod zdravljenja obstaja in še se pojavljajo nove. Za začetek morate razumeti da Ozdravljenih alkoholikov ni smo samo Zdravljeni alkoholiki! To je bolezen ki zahteva zdravljenje skozi celo življenje in ne dopušča napak!!! Prvo fazo pravite ste dali skozi in kot je razbrati je bil mož stacioneran na eni od klinik? No prav je da ste vesela samo moram vas opozoriti da je to najlažja faza zdravljenja.(v bolnici ni alkohola).Glede na to da se je sam odločil za zdravljenje odvisnosti bo verjetno lažje zanj.Predusem naj se izogiba družbe ki pije alkohol(vsaj v začetni fazi),veliko se pogovarjajta o življenju ki ga živite sedaj ko je lepše(vendar ne na način da bi zbujala slabo vest) spodbujajte ga k stvarem ki jih rad počne. odkrito se pogovarjajta o problemih ki jih povzroča alkohol,…..Sama bosta najlažje ugotovila kako je najbolje preživljati dneve. Ni pravila oz recepta za to bolezen ampak sam sebe moraš vedno znova motivirati vsak dan sproti.
Ko se človek odloči za zdravljenje to pomeni da alkoholnih pijač ne sme več piti nikoli nikoli. Sama najmanjša napaka pelje v recidivo. Vsak prekršek je nedopusten in se bo prej ali slej končal zopet na kliniki in verjemite mi poznam ljudi ki so po 19 letih abstinence zopet zašli v težave. Sam vstrajam v abstinenci pet let pa verjamem da bom vstrajal še dolgo morda do svoje smrti upam da. No moj način zdravljenja je tudi na tak način da preberam knjige,berem forume in deljim iskušnje z drugimi.

draga žena,
to da se je mož sam odločil za zdravljenje in prvo fazo najbrž tudi uspešno opravil,je treba pospremiti s hvaležnostjo, vsak do sebe.Alkoholik kolikor sem imela priložnost jih pošlušati,je najbolj uspešen, če se zdravi zaradi sebe in ne zato ker ga nekdo straši,kaj vse bo
naredil,če ne neha piti.Žene največ kar lahko naredimo, da ga pustimo pri miru in mu ne
serviramo ob vsaki priložnosti,kako je bilo prej in kaj vse je naredil in česa ne.Ko sem se začela bolj brigati zase in se ne ukvarjati z njim je bilo bolje,ni pa enostavno, to pa priznam,treba je veliko moči in pomoči. Nama brez AL-Anona in srečanj v skupinah in možu
v AA skupinah ne bi uspevalo ohraniti zakona ,to zdaj že lahko rečem.Tam si delimo moč,izkušnje in upanje.Če nama zaškripa imava tudi vsak svojega mentorja in potem je lažje.
Samo naučiti sem se morala ,da ni sramota ,če prosim za pomoč.
Veliko bi lahko še napisala in mogoče tudi še bom,zaenkrat pa želim ,veliko moči in še več
spokojnih dni.