Moja zgodba: spoznala sva se par let nazaj, bil je šarmanten, simpatičen, poln norih idej, zabaven…skratka zapletla sva se v vezo. Na njegovo željo se je k meni preselil po mesecu dni poznanstva. Imam otroka od prej, sprejel ga je za svojega, jaz sem pa blazno želela pravo družino. Prve mesece je bilo vse vredu, zdel se mi je malo nervozen, vzkipljiv. In se je začelo, on bi imel družbo ob vikendih, vredu, se pije ob takih priložnostih. Sicer se mi je zdelo, da ga nekam veliko nese ( jaz sploh ne pijem), pa dobro, sem mislila moški pač. Ko je kaj spil je ta njegova nervoza čudežno izginila. Bil je umirjen, pozoren, skoraj drug človek…do drugega dne. Z časom sem ugotavljala, da se drug dan obnaša odvisno koliko in kaj je spil. Če je mešal pivo in vino, nisi smel bolj glasno stopit, se je že zdiral, metal stvari po stanovanju, brcal v vrata…in tako sem v enem takem jutru dobila prvi udarec. Zaradi malenkosti, ker sem založila neko stvar. V primarni družini nisem doživljala nasilja, niti alkohola in seveda je to zame bil šok. Spakirala sem mu stvari, mu jih postavila pred vrata in gotovo. Ko bi se le tam končalo. Prosil, jokal je, nikoli več, ne bo pil čisto drug bo. In sem popustila. Življenska napaka! Vselil se je nazaj, tako se je pa začelo še huje. Spoznaval je sosede, same takšne, ki pijejo. Hodil je k njim, z raznimi izgovori, zmeraj samo tja, kjer so imeli pijačo. Pil je na skrivaj, prvo leto niti nisem opazila, dokler ni bil res vidno okajen. Hkrati sem dojemala tudi, da laže, jemal je moj denar, jaz sem mu vedno znova in znova nasedala. Manipuliral je z mano, delal me je odvisno od sebe, predvsem finančno, varal, kradel….in vedno, ko sem hotela narediti konec, je zaigral na struno neizmerne ljubezni, kako se bo spremenil, kako naj mu stojim ob strani ipd. Ko to ni več delovalo, je obrnil ploščo in se bo kar ubil brez mene. In tako sva se vrtela v začaranem krogu, delal ni več ali manj nikjer, vozil moj avto brez izpita, nabijal mi je kazni. Vse skupaj je trajalo dobri 2 leti, zmes sva se tudi preselila v skupno hišo. Njegovi več ali manj vsi pijejo, mati je podobna naivnica kot jaz. Njemu kupujejo oblačila, dajejo denar, nosijo hrano in pijačo. Sem ugotovila, da mu raje pomagajo in da z mano živi drugje kot da ga imajo doma. Njegovo pitje je sedaj takšno: zjutraj nič, popoldan kako pivo do 15 kom npr, zvečer kak liter vina. Tako je vsak dan, dan za dnem, ob vikendih še več. Njemu se to ne zdi veliko, češ saj ne začne dneva z pijačo. Ima tudi kup izgovorov od zunaj je vroče in je treba nekaj spit, danes bom potem pa teden dni čisto nič, glej če imamo piknik nekaj je treba spit…ti izgovori gredo v nebo. Dobri dve leti sem se ukvarjala z vprašanje če je alkoholik ali ne, če mu lahko pomagam, verjela, da če še malo zdržim, da bo bolje. Pa ni bilo, iz meseca v mesec sem finančno zabredla še dalje, iz dneva v dan so bile njegove žaljivke še hujše. Čakala, jokala, prosila, mu stregla od spredaj in zadaj, sebe izolirala od družine in prijateljev. Seveda je imel svoje trenutke, ko je bil moški, ki si ga vsaka želi..dokler ni prišel do pijače. In potem nekaj, kar si nisem mislila..od udarca, kakega odrivanja ipd. je prišlo do pretepa. Bilo je nedeljsko jutro, on seveda prejšnji dan pijan do konca. Zbudila sem se prej kot ponavadi, odšla na wc in ga zbudila, nenamenoma. V tistem je znorel, niti ne vem kam je vse padalo, vem, da sem bila na tleh, roke okrog glave on pa brcal in brcal.Trajalo je dobrih 15 min, ob koncu je še dejal, da sem si zaslužila, ker ga ne spoštujem in ga ne pustim spat. Takrat sem dojela-tole bo še zdalj huje.Čakala sem dober mesec, bolj zaradi straha. V tistem mesecu je bil kot prej, žaljivke, kričanje. Zbrala sem kar je bilo takega, ves čas igrala, kot da ne nameravam ničesar. Počakala dan, da je našel delo, pobrala svoje stvari, mu nastavila ključe in odšla. Ne zmorem niti toliko več, da se mu javim. Enostavno dovolj mi je, pošilja sporočila, da se bo ubil, da mu je hudo ampak enostavno ne morem več. Tako hladna sem postala, tako mi je vseeno, če se res ubije. Najlepša leta mojega življenja sem dala njemu, ker sem naivna, ker sem verjela, ker sem zaupala, ker nisem vedela, kako alkoholiki funkcionirajo. Zmeraj ko berem kakšno zgodbo ženske v podobni situaciji, ki vztraja, kot sem jaz, mi je hudo. Res, z alkoholiki je nemogoče.

Kolikor je težko narediti ta korak, pa je vredno vsega trpljenja, ki ga potegne za seboj ta izkušnja.
Življenje, kot si ga opisala ni vodilo nikamor. Vodilo je v njegov in tvoj propad.
S tem, ko si naredila rez si sebi in tudi njemu dala priložnost, da se izkoplje iz tega. To mu bo največja motivacija in preizkušnja, ko lahko naredi prepotreben korak do zdravljenja. Ne samo alkoholizma, ima tudi probleme z obvladovanjem svojih čustev, reakcij in z nasiljem.

V času, ko si v svojem varnem zavetju in nisi z njim v stiku, izkoristi čas, da si odpočiješ in nabereš novih moči. Dovoli si počivati, delati tisto, kar te veseli, se razvajati, da malo nadoknadiš vse, čemur si se morala odreči v vseh teh letih in ni bilo priložnosti.
Preberi kakšno knjigo, pojdi v knjižnico, na sprehod, izlet, v naravo. Prav je, da zaživiš nazaj in si potem začneš postavljati svojo novo, bolj zadovoljno prihodnost.
Lahko se vključiš tudi v kakšno skupino ljubi, ki imajo podobne izkušnje.
Obstaja tudi en luškan forum, kjer so zapisani drobni napotki ko iščemo pot nazaj k sebi http://med.over.net/forum5/list.php?520