ne vem komu naj pojamram, s svojo MOM-ovsko familijo se nisem videla skoraj leto in pol, po telefonu pa občasno slišala zgolj z mamo. njej sem par krat poskušala razložit da bom prekinila stike, če se bodo še naprej grdo obnašali do mene. zakaj njej? ker na ven zgleda prijazna, ko še mravlje ne bi pohodila. pa vendar je ena tistih mater, ki te ne sliši v resnici, posluša, pa ne začuti in se ji to ne zdi pomembno. malo kima, da me mine jeza, nič pa ni pripravljena spremenit.
važno, da je “mir”, pa da se jaz pridem pofočkat vsake kvatre domov. da dobi svojo dozo “ljubezni” pa kakšno lepo z naše strani, da mal vnuke pogleda in jim kupi tono cukra. pa jamra kako je foter tak, da ona nima nič s stanjem v hiši.

kar me muči je sledeče, zadnji teden me dobesedno napada s telefonskimi klici, jaz se pa ne javljam, ker sem ji zadnjič “svoje” spet povedala, pa le vam priznam da sem klonila in mi je dekel dvignilo in moje besede niso bile prijazne, še manj “vredne da letijo iz ust punce” … no uspelo ji je, da me tazkuri in jeza zatli spet, ko me kliče. 2x na mobi, pa še tako je predrzna, pa samo sebe gleda, da me kliče !!! v službo in celo mojega moža na mobi.

a si zdaj predstavljate kam gre MOM. sej me lanski božič tudi ni bilo domov, pa se noben ni sekiral. zdaj se je pa kraljevska družina odločila nekaj (kdo ve kaj) in jaz moram vse pozabit, sebe, da klonem, da se javim, kot vedno so oni važni, kaj šele po 1,5 letu so se spomnili da imajo hči ali kako.
pa zadnjič sem tukaj pisala, da sem OK, da ne mislim nanje (kako naj ne mislim nanje če me kliče vsak 3 dni po 10x), da sem mirna, da je mir v družini.

odločila sem se, da se ne bom javila, ker potem je tko kot da bi otroku pokazal, da ti mora le dolgo težit pa bo dobil cukre. ne bom se javila. še vedno čutim, da si nimamo kaj povedati, čutim izjemen odpor, da bi morala povedati karkoli osebi, otrocih in nimam nobene želje poslušat o novih krivicah ki jim jih je zagodel y ali x, nobene želje da mi bo lastna mati spet probala nabijat slabo vest, me čustveno izsiljevat, pa mi govorit, kako je vse ok (????).

vem da mi ne morete pomagat, mogoče pa le pade kakšna razumevajoč komentar, spodbuda da naj vztrajam. ali kako naj to rešim, naj se vendarle javim- a vem da ne bo nič drugače, nič novega mi nimajo za povedat. lahko samo še blokiram cifro 🙁 pismo res smo (so) kot v vrtcu….

lepe praznike vsem; s čim manj MOM-ovcev 🙂

Medouhec, pozdravljena!
Popolnoma te razumem. Naše sorodstvo (ki si ga nismo prostovoljno izbrali!), vključno s starši, je lahko eno najzahtevnejših učiteljev v našem življenju. Nihče od nas ni svoboden pred tistim, kar je zapisano v naših genih; prav tako nihče ni svoboden pred pogubnimi vzorci, ki so se nam zgodili v primarni družini in jih tudi sami nezavedno nosimo v sebi… Pogubni vzorci in družinske tarume so se zažrli v našo dušo, da včasih ne vemo več kaj je prav in kaj ni prav. Edina rešitev ob vsem je nenehno učenje…

Kljub temu, da sem že dolgo na poti učenja, sem našla odgovor in rešitev na ta vprašanja predvsem v tem, kako ravnamo in si dopustimo ravnati v odnosu s prijatelji. Pravo pijateljstvo je vedno dvosmerno in ne sanja o lastništvu. Vsaka lastitev je začetek propada odnosov, kajti skoraj vedno nas vodi k razočaranju, jezi in konfliktu. Če bi bili vsi pripravljeni sprejeti dejstvo, da je to, kar je prav zame, ni nujno prav tudi zadruge, bi bil svet veliko bolj prijaznejši. To dejstvo je izrednega pomena predvsem tudi v odnosu z bližnjimi, čeprav nas pogubna izročila iz primarne družine in celo kulturne naravnanosti silijo k drugačnemu razmišljanju . Pri mojih odločitvah mi je močno pomagala knjiga Williama Glaserja: “Teorija izbire”. Toplo ti jo priporočam za branje.

Pot iz tega labirinta za nas še zdaleč ni lahka, je pa žal edino smiselna.

Zadnjič je “pobožal mojo dušo” nasednji zapis, ki sem ga našla na ingternetu in ga prilagam:

KAKO SPOZNAMO, DA SMO V STIKU S TOKSIČNIMI LJUDMI?
Toksičnim ljudem je skupno to, da nenehno ustvarjajo dramo v svojem življenju ali so nenehno obkroženi z njo; poskušajo manipulirati in nadzorovati druge; skoraj vedno so v stiski; vse se vrti samo okrog njihovih potreb; uporabljajo druge za dosego svojih ciljev; izjemno so kritični do kogar koli; zelo radi skrivajo svojo nevoščljivost in ljubosumje…
Znaki, ki nam povedo, da smo v stiku s toksičnimi ljudmi:
1. Čustveno ste prizadeti zaradi vse njihove drame.
2. Groza ali strah vas je biti v njihovi bližini.
3. Ko ste z njimi ali po vašem skupnem druženju, se počutite izčrpani, jezni in prizadeti.
4. Obtičali ste v krogu, kjer jih poskušate rešiti, popraviti ali skrbeti zanje.
5. Ne spoštujejo vašega »NE«.
6. Ko ste z njimi, se počutite »kot da hodite po jajcih«
7. Ignorirajo vaše vrednote.
8. Ob njih se čustveno »izklopite«.
9. Počutite se kot, da vas stalno nadzorujejo.
Če se zavedate ali ne, imajo tudi vaša prijateljstva in drugi odnosi velik vpliv na raven vašega uspeha in zadovoljstva v življenju. Ljudje, s katerimi delite svoj čas in energijo, ne vplivajo le na to, kdo ste, ampak tudi kako gledate nase ter kakšna oseba boste sčasoma postali.
Zavedati se moramo, da sta za takšno vrsto toksične interakcije, potrebni dve osebi. Zato je izrednega pomena, da se prouči, naša vloga pri vsem tem.
Vprašajte se, do katere meje dopuščate, da se teptajo vaše vrednote in meje?
In tukaj pride na vrsto tisti popularen AMPAK:
»Ampak, ona je moja mama, nimam druge izbire, kot biti zraven nje…«
»Ampak drugače je čisto dober človek…«
»Ampak vem, da ga bom lahko s trudom spremenila…«
Žalosti me, da večina zapravlja svoje življenje in potenciale tako, da dopušča temu oblaku negativizma vsakokrat prekriti njihovo sonce.
Zakaj dovoljujemo, da nam drugi kradejo naše občutke sreče ter jih zamenjamo s kaosom in meglo? Čas je, da to norost ustavimo enkrat za vselej.
1. NIHČE – ne glede kdo ta oseba je ali kakšen položaj zavzema v našem življenju – nima pravice, da okuži vaše okolje z negativnostjo, da vam vsili občutke strahu, ali vas poškoduje na kateri koli način. Predvsem pa nima nihče pravice, da vas prisili živeti, na način, za katerega oni mislijo, da je najboljši za vas. To vključuje vaše starše, vaše otroke, vašega partnerja ali partnerico, vašo najboljšo prijateljico, vašega šefa. Sorodstvena vez se ne sme enačiti z lastništvom nad vami, vašimi čustvi in vašimi potrebami. Imate vso pravico, da odstranite te strupene odnose iz katerega koli področja svojega življenja.
2. Če čutite potrebo, da stalno opravičujete velik kos osebnosti določenih oseb, se že zavestno zavedate, da je nekaj zelo narobe. S tem, ko to dopuščate, v bistvu pravite: »Dopuščam, da me te osebe obravnavajo tako, kot nočem, da to počnejo nekomu drugemu, kajti to bi me spravilo še v dodatno zadrego«. Zapomnite si, da NISTE odgovorni za dejanja drugih odraslih ljudi. Vsakdo mora prevzeti odgovornost zase. Ste pa odgovorni za svoje življenje in zato, da dopuščate, kar se vam dogaja.
3. In še najpomembnejše: TOKSIČNE OSEBE NE MORETE SPREMENITI. Spremenimo lahko le sebe, nad drugimi osebami nimamo nikakršnega vpliva. Toksična oseba je edina, ki lahko spremeni način, kako se sooča z drugimi ljudmi in situacijami. Ne glede na to s kakšno vrsto toksičnih oseb imate opravka, imate dovoljenje, da odidete stran iz razmerja. Ja, vem, velikokrat je to najtežji del. Bojimo se, da bomo izpadli nevljudni. Ne želimo jih užaliti. Strah nas je, da bomo ostali sami. Vendar je to edina pot. Z razliko od zdravih odnosov, – ki nas navdajajo s srečo, zadovoljstvo in samoprebliski »normalnih« nesoglasij, – so toksična razmerja, čisto nasprotje te definicije. Toksične osebe imajo premoč nad vami samo, če jim sami to dopustimo. Če se jim ne boste uprli in če ne boste zmanjšali njihovega vpliva na vas in vaše življenje, boste še veliko časa trpeli pod njihovo temo. Počasi vam bo začelo padati samospoštovanje, izgubili boste tisti krepilni, dobri občutek na področjih, kjer blestite in postopoma boste postali čustvena spužva, po kateri bodo lahko vsi stopali.

ZAČNITE POSTAVLJATI MEJE, ter se začnite CENITI in SE IMETI RADI!

Prekinitev razmerja z določeno osebo je, lahko boleča, še posebej, če imate dolgo skupno zgodovino, vendar, če si resnično želite sprememb v življenju, bo konec koncev treba ustvariti prostor za veliko bolj zdrave in hranljive odnose v vašem življenju. Zaslužite si, da se obdate z ljudmi, ki vas brezpogojno sprejemajo in podpirajo vaše načrte, spodbujajo vaše sanje in se ob njih počutite srečnejši. Ne čakajte drugega dne – vaš čas je dragocen.

Kako vse to doseči?

Najpomembnejše je sprejeti odgovornost za svoje življenje in svoje za misli. Brez akcije in prakse, teorija kaj dosti ne pomaga. Pripravljeni moramo biti stopiti tudi izven cone udobja, biti iskreni in odprti do sebe in drugih, pripravljeni moramo biti za akcijo in biti pri tem zavezani k spremembam v življenju. Vsak dan sproti moramo oblikovati pod svojimi pogoji.

Kaj pomaga:
1. Odgovorite si na vprašanje: »Kaj imam od tega, da sama sebe pomilujem in tlačim? Kaj želim s tem doseči? O shit, pa res!
2. Vaše življenje, vaša odgovornost! Odločiti se prevzeti življenje v svoje roke. Naše misli, naše življenje, naša odgovornost. Kot odrasle osebe imamo še vedno dve možnosti:
a) da še naprej krivimo druge in še bolj globoko tonemo,
b) Se odločimo, da bomo kot odrasle osebe prevzeli odgovornost za svoje misli, način življenja, sprejeli vse potrebne ukrepe (vaje, vaje, vaje…) in končno zaživeli na polno.
1. Lahko se še naprej sekirate, kaj se vam je dogajalo.
2. Lahko se zavedate, da je to ostalo v preteklosti, da dogodkov ne morete spremeniti, lahko pa spremenite pogled in spomine nanje. Lahko jih zdaj z novim znanjem, z novimi izkušnjami drugače opredelite in jih iz zavirajočih bolečih občutkov spremenite v nekaj, kar vas je na nek način okrepilo in naredilo še močnejše.
(Zapisala: Aneja Štrukelj)

Vzemi si čas zase, kjati vsak dan sproti nas čaka veliko dela na sebi.Tebi in vsem ostalim na tem forumu želim prijetna in zanimiva raziskovanja in iskanja samega sebe, v letu 2016 pa veliko vzpodbudnih zmag na tem področju. Pa SREČNO vsem! Odmev

Odmev,

hvala za tvoj odgovor.

TOKSIČNE OSEBE NE MORETE SPREMENITI -> ravno zaradi tega z njimi nekako ne morem več imeti opravka. ravno zaradi tega ne sodelujem v njihovih igricah in sem se uspela umaknit. Kot si rekla, vedno znova se borimo s temi demoni, tako je naše življenje.
moram se potruditi da 2016 ne bo tako stresno in moram se naučiti odpustit sama sebi, da kdaj padem in me vržejo na stare fore. to je kot novi opomnik, da ne smem klonit. pa vsakič bolečina prej mine in vsakič se prej poberem 🙂

Pozdravljeni,
moja izkušnja z MOM materjo je bila zelo dolgotrajna, izjemno psihično (v mojem otroštvu tudi fizično) boleča. Moja mati je bila visoko funkcionalna, tako da do svojih poznih let nisem niti vedela, kako zelo sem bila zlorabljena – tako zelo, da mi je bil pred časom edini izhod psihiatrija, kjer so mi izjemno pomagali in mi v bistvu odstrnili zaveso, za katero sem sem se nehote skrivala desetletja.

Odmev, če bi pred 30 leti slišala za znake, ki jih omenjaš, bi morda prej zazvonil rdeč alarm, vsi ti znaki so bili prisotni, pa še nekaj drugih, ob katerih bi resnično morala vedeti, da je nekaj zelo zelo narobe … pa nisem. Zato te, Medouhec, zelo razumem. Hočeš stran, pa ne moreš. Najsi bo razlog nekje globoko v tebi (si tako strenirana), ali pa znajo starši pritisniti na gumb, kjer si občutljiva (predobro te poznajo). To bodo delali vedno, ne znam ti svetovati, kaj storiti, kako reagirati, ker sama nisem nikoli znala pravilno odreagirati, ko je mati pritisnila na gumb. Psihoterapevt (dober), je mogoče še najboljša rešitev, meni je vsaj nekoliko pomagalo. Vsaj takrat, ko sem bila pod silnim pritiskom s strani matere, pa nisem vedela, kako reagirati, kaj storiti.

Pišem v pretekliku, moja mati je namreč pred kratkim umrla. Ves čas njene resne bolezni sem storila vse, kar je bilo v moji moči, in ni mi žal za to. Spremstva na terapije, pogosti obiski v domu za ostarele, urejanje vseh potrebnih zadev (sem edinka). Po desetletjih njenih raznoraznih “bolezni” je tokrat bilo brez dvoma resno, smrt je nastopila v 3 mesecih po diagnozi. Takrat so mi prišli v roke tudi vsi papirji, diagnoze. Moji sumi so se potrdili – psihiatrična diagnoza: motnja osebnosti in vedenja (priznam, čutila sem olajšanje v sebi, ker se nisem motila). Kakorkoli, če bi to vedela desetletja prej, bi morda bilo moje življenje lahko nekoliko lepše.

Kljub temu, da moje matere ni več, pa se z njeno smrtjo ni končalo. Ne. Normalno je, da se n pogrebu srečaš z ljudmi, ki so ji bili blizu ali so jo vsaj poznali. Z nekaterimi se srečaš tudi kasneje. Torej, ljudje, ki so ji bili blizu (beri: so bili zmanipulirani), so mi kasneje pričeli očitati stvari, da sem samo debelo gledala, kaj govorijo. Neresnične, ponižujoče, v njihovih očeh sem kot najhujši zločinec, ki je svojo mater, katera je živela samo za svojo hči (mene), žalil, poniževal, zavrgel kot smet. Določeni ljudje so imeli celo “navodila”, kaj naj mi rečejo na pogrebu – nikoli ne bi verjela, da lahko nekdo scenarij pripelje tako daleč. Sedaj verjamem, kar mi je mnogokrat rekla: “preden bom umrla, te bom še zadnjič z repom udarila”.

Vem, o mrtvih vse dobro. Pa vendarle: ali moram biti resnično zaznamovana do konca življenja, samo zato, ker sem se rodila? Nikoli ji ne bom mogla povedati, kaj mi je storila, pa saj to bi bilo itak brez smisla. To vem.

Zopet sem nekoliko preveč govorila o sebi, hotela sem morda samo reči, Medouhec, misli nase in ne dovoli, da te zmanipulirajo, kadarkoli se jim to zahoče. Po mojih izkušnjah je to Neverending story.

Želim vam veliko notranje moči, postavite se zase!

Dark

Bravo Medouhec, ne daj se! Je pa težko ne popusiti. Ker če ne drugega najdejo kakšen nov način, da meglo delajo ( FOG – Fear, Obligation, Guilt) in pritiskajo na vse knofe tvojih strahov, krivde in tistega črva znotraj tebe, ki ti pravi, da bi nekaj “morala” četudi se ti obrača želodec.

Četudi takšni starši ne vedo točno, kaj bi s teboj počeli in si jim v resnici popolnoma odveč ( še posebej, če jih potrebuješ ali jih v čem kar si poželijo oviraš) ne prenesejo, da si kje daleč stran. Vsakič, ko se odmakneš se začne megliti in slej ko prej užgejo. Morda zato, ker so nas vzgojili za to, da smo mi njihovi starši in ne obratno, da smo mi odgovorni za njihova stanja in tudi zato, da se napajajo na nas.

Moja je tudi fina in mila in poklicna Žrtev. In trajalo je res doglo, da sem odkrila, da je takrat, kadar sem se odmaknila namenoma pritiskala na gumbe, da bi mi dvignu plafon ( kako zelo in s kakšnim užitkom te znajo pritisnit na najoblj poleče točke in to tako prefinjeno, da pogosto zunanji opazovalec sploh ne bi dojel, kaj se dogaja) in sem tudi jaz norela in kričala osupla od jeze in besa kako je lahko takšna #$#$##!!!

Potem pa me je nekdo opozoril, da to počne nalašč, ker me ima lahko tako še vedno v oblasti, tako še vedno lahko upravlja z menoj, tako lahko še naprej fura imidž žrtve ( in jaz grda) in predvsem, da zaradi tega dobi od mene ogromno energije. IN sem rekla, ni šans in se nisem odzvala ma prav na nič.

Pred tem me je bila sposobna klicati n-krat na dan, kadar se ji je zazdelo, da nekaj nujno rabi ( nikoli in nikdar ni zares kaj potrebovala) , poleg tega je klicala zgolj in zgolj ob tistem času, ko sem jo prosila, da ne ( s tem mi je dala vedeti, da jaz je ne bom komandirala) in seveda vedno rekla, da je “pozabila” da me takrat ne sme klicati.

Ko sem se zares odmaknila in sem pri sebi premislila kolikokrat mi znese stik z njo, ne da bi mi odneslo plafon ali da mi ne bi škodila, ji določila termin ( takrat in takrat se lahko slišimo in to je to) pa je najprej strahotno manipulirala in pritiskala, da bi me spet spravila tam, kjer sem bila prej ( pri tem je uporabila tako kup drugih ljudi kot inštitucij) potem pa, ko je videla, da se ne premaknem, da se me ne dotakne ali pa, da se vsaj ne odzovem je povsem izgutila zanimanje zame. Sedaj jo zanima zgolj to, da jo pokličem tolikrat, da lahko drugim reče, da sem v kontaktu z njo, po 23 sekundah pogovora pa izgubi zanimanje zame ( super da si poklicala, adijo) , In ko sem ji nekoč, ko se je hotela delati fino rekla, da se ji ni treba trudit, da blefira, da ji je mar zame, je s tem z olajšanjem prenehala.

Torej, svetujem ti, da najprej sama razmisliš koliko ti sploh paše imeti stikov z njo ( npr, enkrat na teden, mesec, tega in tega dne se slišiva) in pri tem upoštevaj, da nisi dolžna imeti nikakršnih stikov, v bistvu stroka celo pravi, da je najbolje nekaj časa povsem prekiniti, dokler ne narediš reda pri sebi, ne da bi ga oni skušali v vsakem trenutku rušiti nazaj v staro stanje. Potem se tega urnika ( nikoli, takrat in takrat, na tak in tak način) drži. Če ne gre drugače jih blokiraj na telefonu, da niti ne boš videla kdaj te kliče. To sem morala prej kdaj narediti, saj nisem mogla dealti ker me je klicala tudi po 2o krat v nekaj urah. KO je videla, da ne deluje je prenehala.

IN drugo, bodi prijazna sama s seboj. Povsem normalno je, da si jezna, užaljena, prizadeta. Brez tega, da ta čustva občutiš, si jih dovoliš se ne moreš premakniti naprej. To je poembna faza, ki je prepogoj transformacije. Mnogo ljudi poznam, ki so se do konca življenja zataknili, ker si niso dovolili čutiti tudi negativnih čustev. Telo in psiha ti s tem, da ti je kar slabo, samo če veš, da kliče sporočata, da trenutno ni zdravo zate, da si toliko v stiku, kolikor sploh si. Poskrbi zase, ker oni ne bodo. Če se boš namesto z njo ukvarajala sama s seboj, bila sebi starš, kakrkšni bi morali biti oni, si dopustila, se ne obsojala , se potolažila….bodo ta čustva izvenela. Potem boš lažje določala in upravljala tudi odnose z njimi.

Pravico imaš, da izbiraš zdravje, mir, srečo, ljubezen v tvojem življenju. IZbira tvojih staršev ( četudi izbirajo nezdrave vloge) pa je tako njihova pravica, kot tudi odgovornost, da nosijo posledice svojih izbir.

Ne daj se in čimbolj uživaj v teh dneh in kolikor se le da do maksimuma brez družinskih dram!

GittaAna

Dark, dokler nekdo ne doživi te globoke, zavržne, prefinjene zlobe, ki so jih ti ljudje zmožni, še posebej tisti, ki so visokofunkcionalni in so navzven videti kot “angelski” tega ne more razmuti, še najmanj, če takšno zlobo mati usmerja v otroka. Tabu da mati ne bi nikoli kaj takega storila svojemu otroku je pri nas ( in tudi drugod) zelo močan, zato ljudje tega ne verjamejo ali celo nočejo verjeti.

Ni važno, kaj si mislijo oni – če je niso spregledali že dosedaj in če te niso sposobni videti takšno, kot v resnici si, potem nima smisla, da so v tvojem življenju. Okoli tebe je mnogo drugih ljudi, s katerimi lahko četudi povsem na novo spleteš nova prijateljstva, takšna, ki bodo zdrava.

Vsi ti njihovi komentarji nimajo prav nič opraviti s teboj, temveč z zlobo tvojo matere in slepoto tvoje okolice, ki je morda kdaj celo razumljiva, saj so ti ljudje vrhunski manipulatorji.

Moč nad nami imajo zgolj toliko, kolikor jim to moč dopustimo. Če se boš oklepala teh negativnih komentarjev, jih v vsebi premlevala, poskušala oprati svoje ime…itd, ji boš dajala moč. Če boš zavestno, vsakič, ko se boš zalotila, da to počneš, usmerila svojo energijo v kaj bolj zdravega, se bo materina moč začela razblinjati.

Obstja dobra zgodbica o ( mislim da indijanskemu ) dedku, ki je svojemu vnuku pripovedoval zgodbo o tem, da ima vsak človek v sebi dva volkova, eden je dober in drugi je zli, ki se ves čas borita med seboj. Vnuk ga je vprašal kateri na koncu zmaga in dedek mu je odgovoril, da tisti, ki ga bolj hraniš.

Zatorej hrani dobro in lepo v tebi in vse grdo, kar ti je vsadila mati po postopoma odmrlo.

GittaAna

GittaAna in ostali,

hvala za tople besed;, še vedno ne morem verjeti da nekdo tako globoko razume kaj doživljam :-). zato je forum neprecenljiv.

pri nas doma je bila spet drama, eden izmed članov je pristal v bolnici, no ker se nisem javljala na telefon (to sem jim tudi napovedala) so potrebovali 1 teden da mi pošljejo SMS, tako da zdaj sploh vem kaj je bilo (približno). najprej sem kolebala med iti ali ne iti v bolnico, potem pa nisem šla. nisem pripravljena na njihovo bližino, dotike, grde poglede, ne čutim se tako močno. 99% ljudi na zemeljski obli bi me obsojalo, vi me verjetno ne boste. ste/si že na tem forumu pisali (a), kako se starost dodatno izrablja za izsiljevanje in dodatne zdrahe… kar slišim jih kako me opravljajo, slabo hči, kakšna da sem in da se je to tako vse zaradi mene zgodilo, ker jih psihiram in uničujem, vem da so širši familiji že natrosili laži o meni (predstavljajte si te ljudi, kaj si mislijo o meni ker me ni bilo v bolnico!).

v glavnem ta hip kaže, da stikov res ne bo več. a bomo videli. zaenkrat velja, da se na telefon ne javljam, moram biti močna in globoko nekje v sebi vem da moram z njimi prekiniti povsem. še vedno si večkrat povem, da človeka v bolnici ne morem izgubiti, saj me je zapustil že davno tega in konec konec me ni v več kot letu dni niti 1x poklical, da bi vprašal zakaj ne pridem domov na obisk.

lepo bodite!