Pozdravljeni!

Soočam se s sledečim problemom: stara sem 21 let in pred 4 letimi se je končala moja prva zveza, ki je trajala 3 leta in ki je kar ne morem in ne morem pozabiti. Takrat, ko sem spoznala svojega fanta, sem bila vedno v njegovi družbi zelo živčna, moje telo se je na to odzvalo vedno z bruhanjem. Nato sem s 65 kg pristala na 54, tako da so se mi poznale vse kosti skoraj. To je pustilo velik pečat v moji duševnosti in razvoju osebnosti, saj sedaj, ko sem stara 21 let, imam problem navezovati stike s fanti in s kom iti ven. Večinoma sem samo doma in komuniciram virtualno. Želim si tudi jaz družbe, vendar sem suženj svoje preteklosti. Ne vem kako naj se rešim teh misli, ki mi dajejo mišljenje, da bo ob vstopu in zbližanju z vsakim fantom vedno prišlo bruhanje. Navsezadnje veliko manjkam tudi na predavanjih, saj se bojim, da bi me kdo od sošolcev pričel osvajati.

Vem, da je to vse skupaj smešno, vendar tega strahu se ne morem in ne morem rešiti.
Pomagajte!

k psihiatru

Zivijo !

Hja, maš kr problem ja…
Predvidevam, da je bil tvoj prvi fant. Čist enostavno morš odmislit vse, čeprav je lažje to reči, kot narediti, vem. Mogoče vse skupaj jemleš preveč resno. Drugače pa je pri moških lahko isti scenarij. Imaš določen strah v sebi, mogoče si tud nesamozavestna, in to privede do tega. In ko sta zaključila vajino zgodbo se je to še bolj zakoreninilo v tebi. Drugače pa mislim, da če bodočemu partnerju poveš kako in kaj ne bo nič narobe s tem. Če te je vreden bo razumel. Če ne pa pač ne….

Lp

Mia, kar korajžno, poišči strokovno pomoč za ta problem. Ta, ki tvoje reakcije telesa ni poskusil, ti ne more svetovati. Kar korajžno punca! Vse se uredi! Srečno 🙂

Kaj je bilo tisto, kar je bilo zate najbolj grozno v tem odnosu s fantom? Poskusi poiskati vzroke za to in na to, zakaj se je tvoje telo odzvalo tako proti njemu (bruhanje).
Tudi jaz bi ti svetovala, da te stvari razrešuješ s kom, ki mu zaupaš, ali pa poiščeš kakšnega terapevta, ker včasaih sami težko pridemo v globino stvari, sploh če je preveč travmatično in ker nam obrambni mehanizmi preprečujejo videti kakšne stvari (npr.: obrambni mehanizem zanikanja..).

Bruhanje je prišlo zaradi živčnosti. Ta živčnost je povezana še danes s fanti, ki jih ne poznam, pa hočejo biti z mano. V bistvu sem jaz njega poznala pol leta, od tega sva imela virtualno komunikacijo in ko je prišlo do srečanja v živo je bil rezultat bruhanje. Mogoče je problem v tem, da moram najprej pridobiti zaupanje ljudi, šele nato lahko mine živčnost?

Zadaj si cilje. Ocitno ti fax kar gre glede na to, da imas cas se ukvarjat s tem.
Torej zadaj si cilje kot so, opravit fax (ce je ta prelahek se lahko vpises v vzporedni fax ter delas dva).

Potem pa lepo najdes sebi primernega tipa in se porocis.
Samo vidim, da pogresas to, da si pijana kot mina vsak vikend (tukaj si lepse napisala druzbo hehe).

Posveti se faxu ne bo ti zal … kot zenska lahko najdes tipcka vedno.
Bioloska ura sicer tika taka ampak danes je ze normalno da punce rojevajo tam 27,3

Ne vem če še bereš to temo, vendar…

To o čemer ti pišeš je separacijska tesnoba oz. ogromen strah pred intimo, kjer telo reagira z bruhanjem. To je že kar orng problem, ker v blažji obliki je lahko samo huda trema oz. pač anksioznost. Potrebna je strokovna pomoč psihoterapevta, ker psihiater predpiše samo zdravila, ki pa le blažijo simptom in ne ne zdravijo vzroka.

Imam kolegico, ki trpi za OKM-jem in ima ravno iste simptome, le da se pojavijo, ko je fant dolgo odsoten od doma. Ravno tako trpi za specifično vrsto OKM-ja, kjer je glacni fokus bruhanje in strah pred njim. Res ti polagam na dušto, da si poišči čimprej strokovno pomoč.

Stvar je v tem, da imaš sigurno pod kožo kakšno zgodnjo travmo – ali si bila zlorabljena, ali pa si imela zelo grdo izkušnjo s fantom – in ta te je zaznamovala za celo življenje psihično. Lahko tudi, da te je v nekem trenutku hudo zaznamovala odtujitev s strani staršev. Si bila kdaj čustveno zanemarjena, ignorirana ? V ranem otroštvu smo zelo dovzetni za take stvari, v rani mladosti pa za ljubezenske travme.

Poišči si pomoč.

Hvala za tako izčrpno posvetenje Impureblood.

Prihajam iz patriarhalne družine, kjer je vedno oče sprejemal odločitve namesto mene. Ko je izvedel, da sem s tem fantom, je rekel naj ga takoj pustim in da mi ne bo pustil iti h njemu. Se mi zdi, da ves ta čas, ko sem bila z njim, se mu nisem povsem čustveno odprla, saj sem imela malce distance, v primeru, da bi oče zahteval, da ga zapustim, da mi ne bi bilo tako zelo hudo. Zdi se mi, da me je to zelo prizadelo, saj sem ga imela zelo rada.
To, da se moje telo odzove z bruhanjem, se mi zdi zelo nenavadno….Moja družina je vedno dajala prednost uspehu v šoli in službi, nikakor pa nikoli spodbude na ljubezenskem področju, se mi zdi, da je to nekakšna tabu tema za mojega očeta. Zato sem tudi še danes sama, saj se bojim na nekoga navezati, bojim se, da bi me nekdo brezpogojno sprejel, saj mu nisem sposobna nuditi tisto, kar si on želi.
Jaz se svojega problema zavedam, vem da bi morala obiskati psihiatra, vendar nekako odlašam s tem, saj mi razum govori, da sem sposobna to preboleti sama, čustva pa delajo drugo.

Zanima me, ali kljub vsem tem razlagam… naj še vedno poiščem strokovno pomoč?
Hvala za odgovore, mi zelo veliko pomenijo.

Zakaj se bojiš, da bi te nekdo sprejel? Tega bi se morala veseliti, saj to si želi vsak človek. Zakaj misliš, da mu nisi sposobna nuditi tega, kar si on želi? Kaj je tisto, kar ti manjka, kar ne moreš ponudit, pa bi po tvoje morala? Jaz mislim, da te vodi le ta strah in da si sposobna ogromno, če bi le malo opogumila. Za bližnji odnos je to pač nujno potrebno.

Mislim, da mi primanjkuje samozavesti. Zato se tudi bojim. Potem pa tu nastopi še moj oče.
Nevem, kako naj to razrešim.

Živjo,

moja punca je zaradi, sicer ne takšnih, enih problemov hodila k psihologu. Verjemi, to ni nič takega, kajti njej je pomagal do nekega razmišljanja, do drugačnega dojemanja in to tako, da je sama videla in sama razmišljala, kako spremeniti to obnašanje. Namreč tudi ona je imela probleme z očetom, zdaj so še vedno, ker se pač on ne spremeni, se je pa spremenila ona in ji pač ne pride več toliko do živega. Izboljšalo se ji je za 150%, prej pa skoz jok, bolečine, slabost, skorajda da ne depresija. Zdaj pa enostavno ne “šmirgla”. Po kakšnih 6 mesecih terapij (imela je 1 uro na 2 tedna) ji je psihologinja povedala, da sta zaključili in da je zdaj pripravljena na življenje. 🙂

Je pa šla k osebni zdravnici in ji povedala za doma in če ji lahko da napotnico, potem pa je šla do nje (mislim da jo je našla v Ljubljani na Zaloški tik preden greš čez železniški tir na levi strani) in je bila res prijazna, razumevajoča in življenska. Doma seveda ni povedala kam je hodila, ker namesto da bi se vprašali, ZAKAJ je hodila, bi jo napadali. Lažje je napadati kot delati na sebi.

Kar se tiče zaupanja, kdor ne da celega sebe, ne more pričakovati, da bo dobil celega drugega.

Ona je hodila h psihiatru ali psihologu? Za psihiatra je moja zdravnica rekla, da ni potrebno da grem, ampak da je boljše iti h psihologu. Vendar iz mojih koncev imajo psihologi po 50 evrov na uro…. Kako je bilo pri njej?

Najlepša hvala za odgovor!

Psilohogu. Dobila je napotnico, tako da ni plačevala psihologa. Hodila je 1x na 2 tedna, pač po presoji psihologinje. Katero izbrati je pa tudi misija nemogoče, ker nekaj ljudi ni zadovoljnih. Saj veš, ne morejo biti vsi psihologi za vse enako dobri ali slabi. Zato se pozanimaj pri osebni dohtarci katerega ona priporoča, pa še sama malce pobrskaj po internetu katere so hvalili.

Najlepsa hvala za tole, seveda se bom pozanimala, ker vem da imam problem, ne znam ga pa rešiti. Še enkrat hvala!

Ni panike, komot lahko vedno pomagam, če le lahko in če imam kaj pojma o tem. Nekaj na pamet je pa itak brezveze. Če karkoli rabiš, mi lahko pišeš na zasebno ali pa tukaj. Lp