Vse vas lepo pozdravljam in prosim za mnenje.
V dolgoletni zvezi, v kateri sem bila prevarana in sva se razšla (iz nje imam tudi otroka), sem res na polno zaupala partnerju in nikoli nisem bila ljubosumna.

Problem: sedaj imam novega partnerja že 2 leti, živimo skupaj, vse o.k. Ampak kaj ko sem jaz postala tako ljubosumna, da tudi prijateljic ne odobravam itd. Pa mi moj novi partner pokaže, da me ima rad in mi to dokazuje kar naprej in vem, da me ima rad. Zelo se trudi, ker sem mu povedala za moj problem. Res je mlajši od mene, ampak ne vem, ali je to problem, da sem ljubosumna in nezaupljiva, ali moja slaba izkušnja iz prejšnje veze.

Vidim strahove povsod, tudi ko gre npr. službeno kam za dan ali dva. To se je zgodilo do sedaj samo enkrat in mi je sam povedal, koliko me ima rad in kolikim dekletom se je odpovedal zaradi mene, da je bil tudi on na preizkušnji in da ve, kaj ga čaka doma… Ampak mene še kar razjeda in to mi ni všeč. Težko se obvladujem, rečem nič, ampak v sebi pa čutim tesnobo.

Kako naj se znebim te neprijetne zadeve, ker res nočem biti taka?
Najbrž je pa pomembno tudi to, kar mi res ni všeč na meni, da jaz pa lahko grem na kavo s prijatelji, se družim z njimi, povem mu tudi, kateri me je osvajal, kaj se mi je zgodilo itd., on pa mi nikoli nič ne reče in ne teži. Misli, da to ni lepo od mene, saj vem.
Hvala vam za kakšno mnenje!
LP.

Spoštovana Noiro,

verjamem, da je bilo najprej noro boleče spoznanje, da vas je človek, ki ste mu popolnoma zaupali, prevaral. Da ste se počutili izdani, zavrženi, da ste preprosto izgubili zaupanje v to, da bi lahko še komu zaupali brez strahu, da se bo še kdaj ponovila stara zgodba. Kot pravi stari rek: »Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi«. To je značilen in »normalen« odziv pri zelo travmatičnih dogodkih (in prevara, za katero zveš po »popolnem zaupanju«, to je), kjer je potrebno kar precej garanja (beri: pogovora z osebo, ki nas razume in sprejema, in novih pozitivnih izkušenj), da zmoremo počasi predelati to izkušnjo in spet zaupati, da »vsaka vrv še ni kača in da vsaka kača ne piči«. Da zmoremo počasi spet pridobiti zamajano zaupanje vase in v ljudi okoli sebe. Saj če sebe težko cenimo in si ne zaupamo, ne verjamemo, da čutimo prav in imamo pravico tako čutiti, potem tudi drugim težko verjamemo. In potem se še »po naključju« znajdemo v okoliščinah, ki to našo že tako ranjeno samozavest le še bolj načenjajo. (In to le zato, da bi enkrat stvarem prišli do dna – to je sporočilo upanja.)

Po tej logiki tudi dejstvo, da je partner mlajši, prispeva svoj del k vaši negotovosti in ljubosumju (čeprav leta sicer sama po sebi niso težava in čeprav to ni pravi »vzrok« težav). Ne vem, koliko »olja na ogenj« vašega problema prilije tudi ostalo opisano dogajanje – »igrice«, v katerih se oba »nehote« znajdeta – osvajanja, ki sta jih deležna oba: kaj vam to sporoča, kako razumete te stvari. In ne vem, zakaj se ravno vidva znajdeta v družbi »prijateljev in prijateljic«, ki vaju osvajajo (moje mnenje je, da pravi prijatelj te ne bo osvajal, ker ve, da si v odnosu in bo to spoštovanje izkazal tudi s tem; razen če to nekdo potrebuje tudi za lastno potrditev in tudi ti na nek način na to pristaneš). Vi se sicer zmorete obvladati in veste, da partnerja ne boste prevarali, hkrati pa težko verjamete, da vas on ne bi? Kako vam je, ko partner pove, »kolikim se je že odpovedal zaradi vas«? Koliko se počutite krivo zaradi občutkov, ki se vam ob tem prebujajo in mislite, da se vam ne smejo, on pa to sprejema brez besed in tako daje občutek, da tudi brez težav, medtem ko vi tega ne zmorete? Ker vi v obrnjeni situaciji trpite grozovite muke in se trudite jih zadržati v sebi in si tako naredite še dodatno muko. Ki pa vse le še poslabša, tesnoba v vas se le še stopnjuje.

Ne vem, če vam lahko povem kaj bistveno novega za rešitev situacije, česar že ne bi vedeli. Mislim, da je prvi pogoj, da se bosta oba lahko počutila »varna«, obojestranska odločitev in zaveza, da se bosta kolikor se da izogibala situacij in ljudi, ki ne spoštujejo meja partnerstva, ker je to ponižujoče; in ne glede na vse »napade«, ki se jim pa res ne da izogniti, ohranjala zvestobo. To je temeljna varnost v odnosu.
Drugi ključni pogoj pa je iskren pogovor in sprejemanje, ki ti ga lahko drugi da. Prisluškovanje sebi, svojim občutjem, deljenje tega s partnerjem in da on to sprejme.. Samo tako boste lahko začeli sprejemati sebe takšno, kot ste – tudi s »posledicami« travme iz prejšnjega odnosa (in tudi predzgodovine, ki vas je naredila ranljivo za to) in se bo odprla možnost skupne rasti. In obratno tudi. (Ni namreč možno, da bi samo vi bili ranjeni na tem področju, vaš partner pa ne; rane na področju temeljne navezanosti pa koreninijo v zelo zgodnjem otroštvu, kjer ni konkretnih spominov, ponavadi so le občutja, ki se prebujajo in ponavljajo v odraslih odnosih.)

Če imate občutek, da si sama tega ne bosta zmogla dati na sočuten način, ker je včasih potreben tudi uvid v celotno dogajanje in ga je sredi napetega odnosa in nezaupanja težko dobiti, potem vama priporočam pomoč strokovnjaka. Ljubosumje je težava, ki se jo z obojestranskim sodelovanjem ponavadi da razrešiti. Kajti v partnerskem odnosu je vsak »problem« na nek način odraz »skupne dinamike«, torej je pomemben za oba in je tam, ker oba nehote »sodelujeta« pri tem, čeprav nočeta in se tega ne zavedata. Zato tudi morata pri razreševanju nujno sodelovati oba.

Vse dobro vama želim in verjamem, da vama bo uspelo!