Star sem 31 let. Ko sem bil mlajši, sem bil zasvojen z računalniškimi igrami (na PC-ju in brez povezave preko interneta) in njihovem ustvarjanju. Nato sem se te zasvojenosti z abstinenco rešil. Zanima pa me, ali smem zdaj, ko sem se rešil zasvojenosti z računalniškimi igrami, računalniške igre spet začeti igrati in jih igrati v zmernem, kontroliranem obsegu, ali so mi doživljenjsko prepovedane, tako kot je alkohol prepovedan zdravljenemu alkoholiku? Dogaja se mi namreč, da ko kdaj po naključju zaigram kakšno računalniško igro, da me začne spet vleči, v času, ko je ne igram, razmišljam o njej, postanem pa tudi razdražljiv. Če nekaj časa ne igram iger, se mi spet zahoče igrati kakšno igro, vendar pa ne vem, ali gre tukaj za ostanke zasvojenosti ali le za željo. Ali mi lahko prosim poveste, kaj je razlika med razmišljanjem o igri, ki je zasvojenost in razmišljanjem, ki je le želja po igri?
Sem pa tudi kar malo zasvojen z internetom, saj ko pridem na internet, ne morem in ne morem nehati z njegovo uporabo, če pa nekaj časa nisem na internetu, se pa začnem nelagodno počutiti in me kar vleče nanj. Ker pa imam na računalniku in internetu kar nekaj obveznosti (pomembna e-pošta, urejanje spletne strani društva, itd), se internetu ne morem povsem odpovedati oz. abstinirati, kot sem to lahko storil pri računalniških igrah. Ali mi lahko prosim poveste, kaj mi priporočate, da se bom rešil zasvojenosti z internetom? Poskušal sem že omejiti čas prebit na internetu, a brez uspeha. Najbolj pa me vlečejo razni forumi, kot je med.over.net
Zanima me tudi, zakaj sem tako nagnjen k zasvojenostim?

Lepo pozdravljen

Prvo kot prvo ne obsojaj se, ker je tvoja oblika nagnjenosti k zasvojenosti blag primer, saj nisi drogeraš in ne pretepaš 72 letnih babic, ki na pokopališču žalujejo za možom, da bi jim iztrgal 20 eurov za hiter fix.

(ne ni izmišljen primer!)

Analiziranje zakaj si tako nagnjen k tej obliki odvisnosti oziroma h odvisnosti nasploh bi trajalo izredno nehvaležno dolgo in zahtevalo brutalno dosti pisanja, ki pa še vedno nebi predstavljalo rešitve. O ozadju tvojega življenja nisi omenil nič, zato je izhodišč za teorije za analizo tolko kot zvezd na nebu 🙂

Na srečo se da rešitev zastaviti neodvisno od tega, saj nisi težki psihofizični odvisnik in ker si glavni del OPRAVIL ŽE SAM. ČESTITAM! Tvoj glavni problem je neogibna skušnjava. Rešitev je dokaj enostavna. Tvojo podzavestno gonjo, strast, vzgibe je potrebno razvrednotiti s tem ko jim ponudimo nekaj VREDNEGA VEČ, kar te bo izpolnjevalo na življenjsko duhovni ravni, ti nudilo pot dosega zavesti globljega nivoja znotraj sebe. Že na poti do te sfere se ti bo dvignila morala, povečala samozavest in začutil boš vedno čvrstejši stik sam z sabo skozi celovitost ki jo boš dosegal. In to bo postalo del tvojega življenja kot kri ki ti teče po žilah. Ko pa boš doživel posledične rezultate ki se bodo pokazali sami od sebe pa se boš z vsem svojim bistvom predal temu in postal eno s to sfero. Tvoja potencialna odvisnost bo zbledela kot da je ni bilo.

Sredstvo: ŠPORT! Visoko priporočam; intenziven fitnes, borilne veščine, ples. Ker so to skupinski športi in ker JE NJIHOVO JEDRO POT DO PREJ OMENJENEGA.

Zaključek: k vragu z igricami, odkar jih delajo zaslužkarske korporacije in so prepolne propagande, product placementa, pokonzoljene poneumljene enostavnosti, nazadnjaške mehanike in sistema igranja, eno in istih tem in koncentriranju na grafiko da se le v vetru vidi vsak list na praproti, zgodba pa nekje vzadaj na berglah… K VRAGU Z IGRICAMI !

Pa lep pozrav!