Spoštovani,

pred sedmimi leti sem prvič poiskal psihiatrično pomoč. Dobil sem diagnozo socialne anksioznosti in panične motnje, kar je bil tudi razlog, da sem se po pomoč obrnil (panični napadi).

Uvedena mi je bila dnevna terapija z zdravilom iz skupine SSRI in benzodiazepinom po potrebi (psihiater me je seveda opozoril glede nevarnosti te skupine zdravil in mi postavil omejitve jemanja)

S to terapijo se je kvaliteta mojega življenja v prihodnjih letih ekstremno izboljšala. Pod vodstvom psihiatra sva odmerke zdravil tudi ustrezno prilagajala trenjtnim potrebam.

A v preteklem letu sem storil ogromno napako. Zaradi stresa odselitve od doma in padca prvega letnika faksa, kjer se je padanje na izpitih pri ponavljanju še nadaljevalo, se je začelo moje jemanje benzodiazeponov “po potrebi” povečevati.

Ni pomagalo, ko sem ugotovil, da zdravila iz skupine benzodiazeponov lahko dobim neovirano in legalno od drugih virov.

Tako se je začela uporaba teh zdravil izven nadzora ali vednosti mojega psihiatra.

Na začetku se sploh nisem prav zavedal kaj delam in se mi je stvar zdela precej nedolžna. A iz dneva v dan se je jemanje benzodiazeponov počasi stopnjevalo in še preden sem se zavedal kaj sem storil sem bil odvisen in zasvojen.

V zadnjih mesecih je količina benzodiazeponov, ki jih zaužijem postala absurdna in kot že omenjeno me je zadela realizacija napake, ki sem jo storil in da sem postal totalen odvisnik.

Sam sem poizkusil postopoma zmanjšati dozo, a mi nikakor ne uspe. Pripravljen sem poiskati pomoč v centru za zdravljene odvisnosti, a imam tukaj en velik strah.

Ekstremna socialna anksioznost in panični napadi sta še vedno prisotna (čeprav do simptomov ob dnevenem jemanju benzodiazeponov ne prihaja), tako me skrbi, da bom, v kolikor poiščem pomoč v centru za zdravljenje odvisnosti označen za “drogeraša”, za nekoga z zasvojljivo osebnostjo.

Tako bi mi bila nadaljnja psihiatrična pomoč, ko bi se rešil odvisnosti, zavrnjena ali pa vsaj precej ovirana. Brez zdravljenja bi bilo moje življenje v popolnem razsulu, življenje, ki sem si ga zgradil do sedaj popolnoma uničeno, kot je bilo preden sem prvič poiskal pomoč psihiatra.

Rad bi se le rešil te odvisnosti in vrnil na terapijo, ki je tako lepo delovala prvih 6 let ob navodilih psihiatra. Ampak, ali mi bo kdo še predpisal zdravila, ko bom enkrat označen, da sem bil zdravljen za odvisnost? Ali je sploh še možnost, da se vrnem na prvotno terapijo?

Počutim se, da sem izdal zaupanje psihiatra za kar me je ekstremno sram.

Tako iz tega strahu ne vem kako postopati dalje in vas vljudno naprošam za nasvet.

Lep pozdrav,
Jaka

Pozdravljeni,

najboljše je, da se o težavi pogovorite s svojih psihiatrom. Verjemite, smo navajeni marsičesa, in vaša situacija ni toliko nenavadna. Odvajanje se lahko izvaja tudi ambulantno, je pa res, da je za to potrebna visoka motivacija in sodelovanje, skoraj pa nujna je podpora psihoterapevta, in ne samo psihiatra. Če vam uspe postopno nižati odmerek ambulantno, ne bo potrebno hospitalno zdravljenje, sicer pa bo to edina možnost. Kar se tiče vaše terapije, vi boste lahko jemal še naprej antidepresiv, verjetno bo treba poiskati kaj bolj učinkovitega za vas, benzodiazepine ne boste več smel jemati nikoli v življenju. Torej, cilj je nič več benzotov, in nič morate tudi vzdrževati doživljensko. Zdaj se bo potrebno malo bolj spoprijeti z vašo socialno aksioznostjo, ne samo blažiti simptome.

Lep pozdrav,