Zaskrbljena babica
Pozdravljeni!
Sem babica 4,5 letnega vnuka.Sin z družino živi v tujini že dve leti.Oba starša sta zaposlena in njihov materialni status je dobro urejen.Zelo pa me skrbijo njihovi medsebojni odnosi.Včasih se sprašujem, da sem mogoče preveč občutljiva, tako pravi tudi moj mož,vendar me nekatere stvari zelo obremenjujeo.Čeprav se ne vidimo pogosto/Skyp, obiski/
vidim, videla že pred njihovim odhodom v tujino, da so njihovi odnosi zelo nestrpni, kolerični,
neverbalno nasilni in tudi otroka so že udarili pri enem letu in kakor opažam, se to dogaja še sedaj. Včeraj je mali povedal na Skypu, da ga je ati pritisnil ob zid, na ličku ima modrico.Še ko so bili tukaj, ga je vlekel za ušesa ali so na njega kričali.Res je bil že od rojstva zelo naporen otrok, nemiren, neješč,težko obvladljiv,tudi agresiven. Pri šestih mesecih je z jezo udarjal ljudi okoli sebe, pri enem letu se ni želel igrati s sovrstniki, jih tepel, tako, da so se ga otroci izogibali.V tujini je v vrtcu, vzgojiteljice pravijo, da je najraje sam,s sovrstniki se malo druži, ima pa enega prijatelja.Včasih pomislim, da je morda hiperaktiven,vendar starša pravita, da je samo živ in trmast.Kolikor opažam, rešujejo to njegovo trmo z nasiljem. Ko se želim o tem pogovoriti z njim,me ne posluša, tudi partnerka ne.Zelo, zelo me skrbi, kaj bo z mojim vnukom ob takšnih odnosih,nasilno vzgojo, pomagati pa ne morem.
Kadar sem z vnukom sama, je čisto vse v redu, prisrčen otrok, nikagor ga ne razvajam, sem samo ljubeča babica,znam mu postaviti meje, brez nasilja in to tudi sprejema.
Kaj lahko naredi babica, ki je tako daleč stran?,Ne zmorem gledati vstran, zelo, zelo boli.
Spoštovana impresionizem!
Verjamem, da zelo boli, ko opazujete vso situacijo okrog vašega vnuka in odnosov sina do njega, saj poleg čisto vaše osebne stiske močno čutite tudi stisko vnuka, kot tudi to, da sin tu ne ravna pravilno. To, kar opisujete, da se dogaja, je nasilje in zahteva ukrepanje. Pomembno je, da ste stvari opazili in prepoznali ter da vam ne dajo miru – in da iščete (tudi s tem pismom) kako postopati naprej.
Kot mama in babica se morda počutite nemočni in vas je strah, vendar kot odrasli v resnici niste nemočni in imate na razpolago kljub oddaljenosti več možnosti, čeprav nobena ni najbolj enostavna. V vseh primerih se bo potrebno izpostaviti, vztrajati in odločno pokazati nesprejemljivost vsakršnega nasilja do vnuka, četudi boste tvegali jezo, prizadetost in užaljenost in vam bo verjetno to zelo težko narediti. Toda če boste delali z zavestjo, da je nasilje popolnoma nesprejemljivo, in da rešujete vnuka pred dolgoročnimi (verjetno tudi večgeneracijskimi) posledicami nasilja, bo morda malce lažje.
Sinu boste vztrajno in vedno znova mirno dajali vedeti kako že dalj časa opažate in prepoznavate nasilje, kako se stvari poslabšujejo in zdaj res ne morete več vsega le od daleč opazovati in kako vas resno skrbi za vnuka in tudi zanj, ki tega še ni pripravljen sprejeti, vendar pa je kot oče odgovoren za nenasilno vzgojo in za nadzor svojih impulzov, besed in reakcij (npr. kričanja, klofut, pritiskov…), ko ga njegov sin razjezi. Če sin ni pripravljen spremeniti svojega obnašanja in začeti drugače postopati do otroka se bo potrebno poslužiti poti prijavljanja nasilja preko inštitucij (pri nas je to preko vrtca, Centra za socialno delo (CSD), policije). Verjetno se lahko pri nas pozanimate (npr. na CSD) kako postopati v tujini oz. vam bodo pomagali najti poti in načine. Morda je možna tudi anonimna prijava. Lahko si tudi poiščete pomoč na Društvu za nenasilno komunikacijo, na psihoterapiji ipd..saj je pri nasilnih osebah za pričakovati upor na vse možne načine – tudi s tem, da tega ne rabim, nočem poslušati, da ste drugi preobčutljivi, tečni itd.…., skratka manipulacije, očitke, zvračanje krivde na druge, samo zato, da bi nasilneži lahko ostali pri zanikanju in starih vzorcih, ko ni potrebno ničesar spremeniti… Poleg direktnega naslavljanja težave pri sinu, se morda lahko na nek način (morda tudi preko maila??) pozanimate tudi v otrokovem vrtcu oz. pri njegovi vzgojiteljici in poveste opažanja oz. želite, da so bolj pozorni na vnukove modrice in da vnuka tudi povprašajo kaj se je zgodilo….).
Težko si predstavljam kaj vse doživlja ta mali fantek, ki je na milost in nemilost prepuščen besu, jezi in napetim staršem, sam pa posrka vse to nasilje vase, se boji in je čisto nemočen pred vsem tem, saj nima kam it. To, kar v svoji resnični nemoči odigrava, kaže na to, da je v njem ogromno nemira, razdražljivosti in napetosti, ki je (kot otrok) ne zna in ne zmore sprostiti drugače, kot z vedenjem, ki ga pozna – da kriči, besni, udari… To je seveda skrajno krivično do otroka . V resnici je nesprejemljivo vedenje odraslih in otroku ni dovolj le prepovedati takšno nasilno ravnanje (obenem ga izločijo tudi vrstniki), pač pa potrebuje odrasle, ki mu bodo z lastnimi zgledi pomagali na drugačen način obvladati situacijo. To pa pomeni, da potrebuje odrasle, ki sami niso nasilni, ki mu pomagajo, ga zavarujejo in mu pomagajo da se začne učiti kako se sam zaščititi pred nasiljem, si poiskati pomoč, se ustrezno postavljati zase in začeti prepoznavati najrazličnejše oblike fizičnega in psihičnega nasilja.
Ste babica, ki močno začuti vnukovo stisko. Vam otrok zaupa in to je zelo dobro – pomembno se mi zdi tudi otroka učiti, da ga nihče ne sme udariti, niti oče in mama, da lahko vedno pove vzgojiteljici, vam… kaj se mu dogaja – in da boste odrasli ukrepali dalje. Da ima torej otrok nekje oporo in pomoč ter da resnično storite vse (tudi tisto,kar se vam morda ta trenutek še zdi nemogoče), da vnuka zaščitite pred nasiljem. In na drugi strani, da s svoje strani naredite vse glede vašega (morda še drugačnega )odnosa do sina. In da začnete tudi vi raziskovati kaj se sinu dogaja (in kaj je sin doživljal in čutil vse doslej, tudi kot otrok…), da je v njem toliko napetosti in besa in agresije in da na takšne (nesprejemljive) načine išče pot iz svojih stisk…
Vse dobro, veliko poguma in moči vam želim.