zarečeni kruh
Pomislite, kaj se mi je zgodilo! Moja služba mi je bila najljubši hobi in s strahom in negotovostjo sem se upokojila, kajti zadnja leta dela sem veliko brala o tegobah po upokojitvi tistih, ki jih je bila sama služba tako kot mene.Kadar smo se pogovarajali o kakšni sodelavki, ki je čuvala vnuke, sem se pomilovalno zmrdnila, ker sem mislila, da to pač ni dovolj intelektualno delo, zdaj pa z navečjim veseljem vstajam ob šestih, da ob sedmih, ko odhajajo starši od doma, pri vnukinji prevzamem komando. Komaj prilezem v nadstropje, vsa sem polomljena, ampak srečna se še bolj kot v službi!
Ali mislite, da se mi je v glavi sfrknilo, ali sem pojedla preveč zarečenega kruha?
P.S Še to: Bila sem zanič gospodinja, srednje slaba mati, ne ker ne bi imela rada otrok, ampak služba je bila tako sveta! Pa se zalotim da kar žarim do ponosa, ko snahi pohvalita kosilo, kadar povabim vso družino, čeprav me obe prekašata. In mi ne gre v glavo, da me razvesljujejo tako banalne zadeve, kot je kuhanje kosila in čuvanje vnukov.
Fata! Če samo pomislim, da imam 35 let delovne dobe za sabo in to v ena in isti firmi, sedaj se pa komaj kdaj spomnim, da sem hodila v službo, saj sem teh 35 let pozabila, kot da ni bilo vse to res. Prav rada ti verjamem, da se tudi ti sama sebi čudiš, kako si mogla pozabiti na vse ! In da sedaj uživaš v čuvanju vnukov in
kuhanju kosil za svoje drage! To sploh ni nobena “banalna zadeva” ampak čisti užitek in sreča! Takole šele v pokoju spoznavamo, da je tudi gospodinjstvo prav lep in ustvarjalen poklic! Meni je v veselje; sicer sem ga pa kar zmeraj rada imela.
S to razliko, da sedaj lahko vse v miru postorim, brez zoprnega občutka,kot bi mi čas dihal za ovratnik in me preganjal. Ti kar v miru uživaj v “novem” poklicu, veseli se svojih vnučkov in prijaznih snah ter jih presenečaj in razveseljuj s svojimi kuharskimi umetnijami! Lep pozdrav!
Fata in Mitka,ja tako je to.Sama sem v poklicu uzivala,ker je bilo delo z mladimi res zelo kreativno.Ob vnuku naravnost zazarim,le da je moj dalec.Zato je snidenje z njim pravo dozivetje.Eno leto je bil skoraj moj.
Vcasih se vprasam,kaj sem komu hudega naredila v zivljenju,da sem nekako prikrajsana za njegov vsakodnevni razvoj.Ima ze 13 let,v puberteti ,drugace krasen fant,ki me ima zelo rad.Vsako poletje je pri nas 1 mesec.
Tudi pohvala hcere in zeta mi veliko pomeni.Uzivam! To je tretje zivljensko obdobje.Mislim,da se nam ni sfrkalo! Sicer pa vsak psiholog pove,da se stari starsi in vnuki krasno razumejo.
Pa se nekaj simpaticnih misli iz knjigice MOJEMU DRAGEMU VNUKU.V njej vedno najdem misli,ki se mi zdijo,kot bi bile moje.Vesela sem,ko najdem toliko potrditev za svoja obcutja.
Nihce ne more izgubiti stika s
sodobnim svetom,
ce ima vnuka,ki ga obiskuje.
Vnucki ti radi zlezejo na kolena in pregledujejo tvoj obraz
centimeter za zgubanim centimetrom.Zile,gube,siv las jih
ocarajo.To te vznemiri.Toda komu je vse to mar?Radi te imajo
natancno takega,kakrsen si.
Meni je najvecje zadovoljstvo,ce vnuk rece:
Ta knjiga je videti zanimiva- si jo lahko sposodim?
Imajta skrajno lep dan in u z i v a t a Babi !
Čuvanje otroka ni intelektualno delo!??? In ti si že v pokoju pa še tako otročje razmišljaš? Včasih se prav sprašujem od kje ideja da ste starejši modrejši?
Ni bolj odgovornega dela kot v roke sprejeti malo in preprosto dušo, ki išče oporo v tistih ki ji izkazujejo ljubezen.
Jaz mislim, da te je KONČNO srečala pamet, pa čeprav ZELO pozno. Si se kdaj (ti in veliko tebi podobnih) vprašala koliko si “naredila škode” s svojim pomilovanjem tistim, katerim si bila morda nezavedno zgled in morda še vedno vztrajajo v svojem bednem pogledu na najlepše kar obstaja-otroke ???
Drage moje že upokojene
Tudi jaz imam že 35 let dela, ki ga zelo rada opravljam in se celo malo bojim dne, ko bo tega konec. Ko pa sem prebrala vas vidim, da ste se kar lepo privadile.
Še dve leti, potem pa……bo kar bo. Upam, da se bom znašla tudi doma brez mojih ljubih sodelavcev…z vnuki , lonci, vrtom….
Draga Maja1
Prepricana sem,da znas poiskati sreco tudi v cem drugem,samo obremenjevati se s tem nikar! Zivljenje nikumur ne da samo najlepse.Saj ne bi znali ceniti srece,ce ne bi bilo tudi bolecih trenutkov.
Sama imava samo eno hci in se to kar tezko dobljeno.Pa je dalec dalec od nas.Vcasih je tezko,takrat pomisliva na vse lepe trenutke,ki so ze bili in se bodo.Je pa res,da me vedno zanese k otrockom.Ljudje so cudni!
Kolikokrat me ogovorijo(mislec,da mi pomagajo) z izjavami:
Kako lahko prenasate,da zivite narazen,jaz si ne morem taga predstavljati,da ne vidim vnuka vsak dan itd.
Pa se da,vcasih si malo zalosten,ampak tudi to je zivljenje.So pa trenutki,ko smo skupaj, toliko lepsi.Zdaj vnuk se vedno rad prihaja,ima tudi prijatelje v Sloveniji.Pripravljena pa sem na dan,ko bo raje prezivel pocitnice kje drugjein mi to tudi povedal.Popolnoma ga bom razumela,saj mi je dal veliko lepega.
Povem ti nekaj cudnega.Pri 42 letih sem si prvic v srcu zelela,da ne bi imela druzine.Bil je cas poln bolecine in strahu.Na sreco,je bila diagnoza nekoliko zgresena in se je dobro izteklo. Imela sem obcutek,da tako strasno bremenim svoje najblizje z boleznijo in odhodom v bolnisnico,da sem trpela se zaradi njh(mama,oce sestra,da ne govorim o mozu in hcerki).
Da,takrat sem si mislila,najraje bi v tej situaciji bila sama.Clovek je cudno bitje! Dovolj ljubece in premaga tudi bolecino. Lep dan ti zeli Babi
Toliko enih lepih misli, da me je kar zavintalo. Polne oči solzic imam. Tako kot Maja1, tudi sama nimam sreče z otročki. Vse OK, samo že 4 leta ne rata. Pa IVF postopki, jok vsak mesec,… Hvala bogu imava razumevajoče in krasne starše, ki nama stojijo ob strani in nama pomagajo, kadar je hudo, čeprav čutim, da trpijo z nama. Pa ne zato, ker morda ne bodo imeli potomcev, ampak zato, ker si želijo stisniti k sebi tisto malo in kasneje malo večje in še večje bitjece. Pa vsi njihopvi vrstniki pazijo na vnučke, hodijo z vnučki k njim na obiske… Midva pa jim lahko pripeljeva le kužka v varstvo. Saj ga imajo prav tako radi, ampak…….. to boli. Tako naju, kot najine starše.
Upam, da bodo najini starši lahko tudi kdaj pestovali vnučke in jim posvetili svoj prosti čas in jih naučili kaj lepega, kaj pametnega in tudi kaj neumnega. In jih razvajali kot znajo le dedki in babice. Da se jih bodo vnučki radi spominjali.