Pretresla me je nenadna smrt našega očeta in poleg vse zmede, me skrbi kako naj svojima piščančkoma razložim, da ga bomo pokopali v žari.

Prva je stara 8 let, druga pa 5 in vem, da bosta polni vprašanj. Vem, da pričakujeta, da ga bosta še zadnjič videli in zavedam se, da bosta ob pogledu na drobno žaro (bil je pač možakar in pol) iskali odgovore, zato bi jima rada v naprej razložila.

O dveh načinih pokopa – krsta ali žara je jasno. Ampak nimam srca, da bi jima razložila, da človeka upepelijo (zažgejo) in tako njegove ostanke (pepel) dobimo v žari. Bojim se, da bi bili preveč zgroženi (spomnim se sebe), vendar vem, da s polovičnim odgovorom ne bosta zadovoljni.

Prepričana sem, da nisem prva, ki je pred to dilemo, zato vas lepo prosim za vašo pomoč. Nekako ta trenutek ne zmorem najti prave poti do smiselne in hkrati iskrene razlage.

Najlepša hvala!
B.

Moj mali je bil star 3 leta, ko mu je umrl pradedek (ki ga je sicer imel rad). Jaz sem mu kar povedala kako te stvari potekajo. In najbolj presenetljivo je bilo to, kako realno in neprizadeto je otrok to sprejel.

Slovensko društvo hospic je pred leti izdalo pobarvanko “KAKO ČUTIM – pobarvanka za žalujoče otroke” , stare od treh do osmih let; avtor Aland D. Wolfelt.
V uvodnem delu piše: “Žalujočim otrokom moramo dovoliti, da žalujejo. Vedeti morajo, da je prav, da govorijo o vseh različnih občutjih in jih ne zadržujejo v sebi. Če njihovo trpljenje oviramo, zanikamo ali zatiramo, jih pustimo same v času, ko najbolj potrebujejo ljubeče odrasle.
Prav tako ne smemo pozabiti, da otroci žalujojejo v valovih. Žalost se spreminja s časom, dokler se potem globina izgube ne zmanjša.
Spoštujmo otrokovo razumevanje valovanja v njegovi zmožnosti žalovanja, ki ga spremlja še dolgo po smrti ljubljene osebe.”

Vem, da to ni direkten odgovor na vaše vprašanje. Mogoče bi Vam pomagali prijazni delavki (ga.Anica ali ga. Mojca) na hospicu, 01/ 420-52-60.

Sočuten pozdrav, Zofija

Zofija! in luciana, hvala vama za vajin odgovor. Hvaležna sem MON-u za njegove strani. Vsi ustvarjalci in udeleženci teh strani so neprecenljivi.

Pomoč, ki sem jo našla na forumu Starševski čvek, se je dotaknila moje roke in me vodila do vhoda rešitve. Z deklicama sem se pogovorila in pogovor se vsekakor ni končal tu. Pogovarjale se bomo še naprej in tako skupaj obujale in ohranjale spomine na očeta, dedka…