Zapustila sem ga, čeprav ga še vedno ljubim
Pozdravljene, na vas se obračam z vprašanjem, ki mi greni te dneve, mesece. Zalo me zanima, kaj ve mislite.
Torej z bivšim fantom sem hodila 6 let. Se pravi, začela sva, ko sem bila v srednji šoli. Skupaj sva bila do konca moje diplome. V tem času on ni študijsko nič naredil. Jaz sem naredila maturo in potem diplomo, sedaj delam magisterij. Malo po diplomi sem ga zapustila. Težava pa je, da ga po skoraj enem leti po razhodu še vedno ljubim in si želim biti z njim.
Sedaj delam magisterij imam svoje uspešno podjetje. Ko sva bila skupaj je bil on zaposlen v mojem podjetju, ker ni diplomiral ali kaj podobnega in ni imel službe. Se pravi 6 let najine zveze sem ga v bistvu jaz finančno podpirala ob faxu in drugih mojih obveznostih. Zaradi tega, ker ni diplomiral ali se trudil najti službe sem ga zapustila. Ampak ne glede na to, da ni bil finfančno/službeno uspešen sem ga ljubila neverjetno. Sedaj spoznavam druge fante in nekako se mi zdi, da ni noben primeren. Nisem spoznala fanta, ki bi me imel tako rad, me tako spoštoval kot me je bivši. Seveda zveza ni bila idelana, ampak verjamem, da sva se močno ljubila in se prejemal me je takšno kot sem.
Je normalno, da ga leto po razhodu še vedno ljubim in da na njega pomislim okoli 50 krat na dan. Meni se to ne zdi normalno. Ali ga naj kontaktiram? Na nek način si bi želela ponovno biti z njim. Pogovarjala sva se o otrocih in poroki, ampak sem ga na nek način čez noč zapustila zaradi tega, ker ni aktivno izkal službe oz se izobraževal. Sedaj razmišljam, da morda bi bilo vredno biti z nekom, čeprav je popolnoma finančno odvisen od mene. Seveda bi lahko spoznala drugega, sem privlačna ženska, stara 24 s uspešnim podjetjem, kmalu bom magistrirala. Ampak se sprašujem, če se lahko z nekom tako srečna, kot sem bila z njim. Ali sem bila srečna z njim samo zato, ker sva se tako dolgo poznala in nekako odrasla skupaj. On je sedaj star 32 let.
Hvala za vaše nasvete. Ker se tako posvečam karieri nimam prijateljic, ki bi jih vprašala za tako oseben nasvet.
Samo odločiti se moraš, ali ga lahko sprejmeš takšnega kot je. Očitno mu ni do študija in so njegovi karierni cilji bistveno drugačni od tvojih. Ne vidim, kaj je narobe s tem, če on skrbi za gospodinjstvo, glede na to, da imaš ti uspešno podjetje, ki vzame kar nekaj tvojega časa. Če bi imela otroke bi bilo še kako dobrodošlo, da imajo vsaj enega od staršev, ki ima več časa zanje.
Premisli, kaj lahko on prinese vajini zvezi. Ne glej vsega samo materialistično. Vedno me zmoti, ko ljudje pravijo “on jo živi/finančno podpira” ali pa “ona ga živi/finančno podpira”. V partnerski zvezi so prihodki obeh partnerjev prihodki zveze. Lahko jih prispeva eden ali pa oba. Zveza ima še druge stvari, ki jih je treba opraviti, ki so lahko materialne ali pa nematerialne. V tem smislu je pomembno, da zveza funkcionira. Tudi v firmi ni “preživlja” firme tisti, ki sedi za blagajno in kasira (ali pa tisti, ki na terenu prodaja in prinaša denar) ampak tudi tisti, ki skrbi za reklamacije in popravila, pa kurir, pa čistilka (če je večja firma) … no razumeš, kaj hočem reči. Firma funkcionira kot celota, eni nosijo denar, drugi opravljajo podporo tistim, ki nosijo denar. Pri partnerski zvezi je podobno. Vsak prinese nekaj in če vse deluje in sta oba srečna, potem res ni pomembno, kako izobrazbo ima kdo in koliko prispeva v proračun (če je le za proračun poskrbljeno).
Ko si boš prišla na čisto ali lahko sprejmeš tega človeka takšnega kot je, ga pokliči in se pogovori z njim o svojem (novem) pogledu na stvari in z malo sreče bosta srečen par.
Če pa tega ne moreš sperjet, potem ti ne ostane drugega kot to, da ga pozabiš. Žal je veliko ljudi, ki so “skoraj pravi” v življenju treba tudi pozabiti … in to lahko traja tudi več let.
Dvomim, da ga ljubiš. Kajti ljubiti pomeni, da nekoga sprejemaš takšnega kot je. Ti pa si ga kot praviš zapustila, ker se ni trudil najti službe in se ni šolal. Imaš vso pravico ga zapustiti zaradi tega, vendar v kolikor ga vzameš nazaj, si moraš odgovoriti ali si pripravljena sprejeti, ko morda ponovno ne bo iskal službe ali se šolal, kot si si ti zamislila, da bi se moral.
Ne morem verjeti. Ne morem verjeti, da se nekdo, ki tako površno gleda na svet okoli sebe in poveličuje sebe sploh ima nekaj, čemur pravi čustva!? Oprosti, po napisanem, se sprašujem ali nisi morda te nadvse trdovratne občutke, ki jih imaš že nekaj mescev, pomešala s simptomi dlje trajajoče črevesne gripe?
Šalo na stran, draga avtorica tega nadvse narcisoidnega in egocentričnega zapisa, soočam te z nečim, s čimer bi te tudi prijateljice, če bi jih imela in to, kar ti bom povedala, je tudi razlog, zakaj jih nimaš; živiš v prepričanju, da se univerzum vrti okoli tebe in tvojega uspeha, materialnih dobrin in lezenju po družbeni lestvici. Pa se ne!
V vsem tem tvojem skrajno žaljivem besedičenju je poleg samopomilovanja zaznati komaj kaj intelekta, da ne omenjam s/z predlogov in podobnih osnovnošolskih napak, ki jih ponavljaš. Po tem me nekako ne prepričaš, da si visoko izobražena oz. tudi če si, mi to prav nič ne pomeni, še manj popravi moje mnenje. Dovolj o tebi. Par besed bi še namenila zvezi, ki si jo imela – nič nisi omenila, kako sta se razumela tudi sicer, ampak sklepam, da ni bil nasilnež, alkoholik, posesivnež ali mamilaš. Lahko, da je bil, a pri večini ljudeh bi vse to prej izzvalo omenjeno situacijo, tako da bom zaključila, da je tvoj razlog za prekinitev zveze bil neutemeljen in zelo sebičen. No, to si sama nekako ugotovila, sicer z drugimi besedami, a če povzamemo sedaj vse skupaj, tako, bolj preprosto povedano, da bo razumel tudi on, ki ni izobražen: Sicer prijetnega, spoštljivega in lojalnega partnerja si pustila, ker po tvojem mnenju ne dosega dovolj visoke stopnje izobrazbe. Se pravi izpitov pri tebi ni naredil v roku, ali kako že.
Tako, zdaj sem to analizirala in situacijo bolje razumem, zato ti bom ob priliki podala še nekaj brezplačnih praktičnih nasvetov:
– pozabi, pojdi naprej. Pomaga serija seks v mestu in banjica tvojega najljubšega sladoleda
– najdi novega, izobraženega in bolj tebi podobnega, takega, ki bo imel bajno kariero v zavarovalništvu, visoko plačo in mu bo zate mar toliko, kolikor te bo dal zavarovati
– pokliči tega bivšega in mu povej, kako ti je žal, da si prezrla njegovo brezpogojno ljubezen, kajti spoštoval in cenil te je kljub temu, da si egoistična materialna samovšečna narcisoidnica.
Priporočam ti seveda katerega izmed prvih dveh nasvetov, ki sem ti jih navedla, saj sta za tvojo bodočnost najbolj prikladna, a če izbiraš iz ljubezni, daj tretjega, a je najbrž do zdaj tvoj bivši tudi vse to že spoznal in te bo zavrnil. Ja, točno, tudi on ima besedo tukaj. Pa veliko sreče!
Lp 🙂
Zdravo, imam podobno situacijo – na kratko
Sem delaven clovek, redna sluzba od ponedeljka do petka, popoldne pomoc pri druzinskem podjetju. Imam pa punco, skupaj sva ze 2 leti. Jaz imam poklic, ona se srednje sole ne zakljucene (punca je stara toliko kot ti) Zaenkrat nima nobenih ciljev v zivljenju, tako da v solo zih ne gre. Sluzbo isce ze 1let pa pravi da nic ne najde. Avta nima ceprov sem ji rekel da ji dam ocetov stari avto, oce ima mojega starega. Doma nic ne postori razen ce prosim…
Ucasih si mislim da sem najvecji bedak saj je vse na meni.
Sprasujem p se a je vredno preziveti cas z nekom ki mu je vseeno za vse…
Ljudje, ki so vam odgovarjali so skočili v luft predvsem zaradi vašega pogleda do izobrazbe in materialnih dobrin.
Seveda, oboje ne zagotavlja človeku notranjega zadovoljstva s samim sabo in tudi z zunanjio okolico, družbo, v kateri živi.
Ampak mislim, da so spregledali nekaj povsem drugega, kar vas pri tem fantu dejansko resnično moti oz. vas je motilo, da ste ga zapustili.
Motivacija (morda, kot vas ena sprašuje; lenoba?).
NEMOTIVIRANOST mladega človeka postaviti se na lastne noge, torej postati finančno neodvisen, hkrati vrednotiti samega sebe vsaj toliko, da nas če nič drugega motivira vsaj samospoštovanje odrasti, postati odgovoren in samostojen mlad moški, pomankanje tega, je vse prej kot privlačno.
Tega si ne želimo, ne zase (če se imamo vsaj malce radi), ne za lastne otroke, kot tudi ne za partnerja, torej nekoga, ki naj bi bil sopotnik, prijatelj, oče najinih skupnih otrok, v življenju.
Zato vas razumem in tudi ne verjamem, da je bila vajina ljubezen perspektivna; ne zaradi pohlepa po titulah in kopičenju denarja, ampak zaradi preprostega razloga, pomankanja samospoštovanja, zrelosti in odgovornosti do samega sebe, kot posredno tudi do vas.
Občutek, zavedanje, da imaš od sebi otroka in ne partnerja in ne sanjaš o tem, kako ga boš čudežno že spremenil, v odgovornega, zrelega partnerja, ki bo kos (bo motiviran) spoprijeti se z življenjem, tudi težavami, ki ga le to prinaša poleg ostalega lepega, je za moje pojme veliko bolj zdrav, kot pa sprejeti vlogo nadomestne mame, in sanjariti, kako se bo partner nekega lepega dne ob vajini skupni veliki ljubezni, spremenil.
Ponavadi se ta slednja varianta konča klavrno.
Primerov že na monu je malo morje.
Po dveh otrocih in stresni službi, ženski/predvsem mami, čudežno kapne, da ima doma tri otroke in da se tisti fant, o katerem je sanjala, da ga bo spremenila, ni čisto nič spremenil in da je ona predvsem v vlogi mame in ne žene/partnerke/življenjske sopotnice.
Težav je več, obveznosti tudi, on pa je ostal, kako neverjetno, nemotiviran še naprej.
In to naj bi bil, za nekatere, vaš pohlep po materialnem in titulah?
Mislim, da je prej kot to, je vaš instinkt, ki vam povsem pravilno pravi, da to ni to.
Držite se ga (instinkta) in ne spuščajte lastnih kriterijev (zdrave samozavesti, zdravega samospoštovanja, samostojnosti in odgovornosti), za nekaj, kar definitivno ne morete spremeniti in kar že sedaj slutite, da vas ne bo podpiralo, ampak ravno obratno.
Ljubezen podpira, spodbuja, motivira, SODELUJE, gradi, ustvarja, nekaj kar se vašemu fantu ni ravno dalo počet, v 6 letih, ne do vaju dva, ne do samega sebe.
Zaslužite si biti zadovoljni, in pri tem lahko spreminjate samo in zgolj sebe.
Ostanite si zvesti in pojdite naprej.
In kaj je razlog, da si z njo? Ker po tem zapisu sodeč, ne veje ravno ljubezen, ne z ene, ne z druge strani.
Razlika med tvojo situacijo in situacijo avtorice teme je ogromna. Poskusi znova prebrati originalni zapis.
Imela si ga zaposlenega v podjetju… Torej je moral nekaj prispevati k uspešnemu stanju podjetja kot ostali zaposleni. Menda ga nisi imela tam za okras. Ali ne veš in ne ceniš da so ravno zaposleni najbolj dragoceni. Ravno zato je lahko podjetje uspešno ali životari in kaj hitro propade. Nauči se cenit ljudi niso samoumevni.
Ti pa si želela tipa z doktoratom in s svojo firmo ala Grey. Zakaj se obnašas ko moški ki doma svoji ženi ki doma vse naredi za dom otroke in se njegovi podjetje da je ni vredna? Ali so tako ravnali s tabo?
Reš se zamisli kaj si imela in po neumnosti zavrgla. Parazite in Kante dobiš vseposod moškega ki pa te bo res ljubil in spoštoval in vse naredil za, družino pa težko.