Z možem živim 20 let imam že 2 večji hčeri in 1 majhnega sinčka. Mož je zadnja leta zelo nesramen, predvsem mi ni všeč njegovo obnašanje. Od jutra do večera preklinja, že zjutraj ko se zbudi ne reče dobro jutro, vendar me zmerja zakaj nisem to pospravila, zakaj ni to na svojem mestu… jaz sem trenutno na porodniškem dopustu, delam od jutra do večera od pospravljanja, rihtanja otrok , čiščenja hiše, kuhanja…. on se gospod vsede poje in umakne. Zelo malo mi pomaga pri hišnih opravilih, res pa je da malega večkrat pelje na sprehod… Ta teden se počutim zelo slabo imam zvišan pritisk in stalne bolečine v glavi. Danes sem celo bila na urgenci in sem prejela protibolečinsko enekcijo. In prav danes mi je počil film. Gre frajer v nočno (službo) in me ob 22 pokliče, da bo njegova mami zdaj prišla in da naj ji odprem, da prespi pri nas. Gospa mami bi se lahko malo prej najavila, kajne. Sploh se pa ne počutim dobro, da bi se z nekom ukvarjala, ker vem kakšna je. Imam delo s tamalim, bolana sem in tako naprej. Enostavno rekla sem ne, ker se mi pri takem počutju kot ga imam ne ljubi z nekom ukvarjati. če ne drugega ji moram posteljino prištimat, pa zajest naštimat, pa malo poklepetat….res se mi ni dalo. A po naravi sem taka, da res vsakemu ustrežem. Mož je ostal brez besed. A sem bila nesraman joj ne vem. Vem pa , da bi zbežala daleč stran če bi lahko in če bi imela kam.

Spoštovani, lara12!

Prestrašeni in z občutkom krivde ste napisali to pismo, potem ko vam je »počil film« kot pišete. Ne predstavljam si sicer kaj to za vas pomeni in kako je to zgledalo. Ali ste morda kričali, preklinjali, očitali…, torej bili besni ali ste postali le toliko jezni oz. odločni, da ste se uspeli upreti dodatnemu delu in ste presenečenemu možu in tašči zgolj rekli NE. Ne in pika. Zgleda kot da ste s takšno reakcijo presenetili še samo sebe. Toda slabo počutje, bolečine, utrujenost in preobremenjenost telesa in tudi psihe so pustili svoj pečat, čez katerega niste mogli več stopiti, četudi bi morda radi. Zgleda kot da vas je telo in z njim povezana preobremenjenost »prisilila«, da ste reagirali odločno. Bili ste očitno dovolj jezni , da ste se uprli »direktivam« drugih. Glede na to, da pišete, da ste sicer zelo ustrežljiva oseba, ste takoj zatem, ko ste se uspeli malo postaviti zase (reči ne), začeli doživljati občutke krivde (češ, da ste bili nesramni, neprijazni, da bi pa le morali…). Kot bi vas ta krivda skušala postaviti nazaj v pozicijo »poslušne in ubogljive« žene, ki mora delati kar drugi ukazujejo, sama pa kot da nima nobenih pravic… Vi pa ste tokrat končno enkrat poslušali sebe in svoja občutja, ki so vam »kričala«, da ne zmorete več še dodatne obremenitve z zelo poznim in nenajavljenim obiskom tašče, ampak rabite samo mir… In ste se uprli. Verjetno sami v sebi dobro veste, da ni nič narobe, če ste odklonili nekaj, kar niste mogli izvesti, čutiti pa je kot da bi rabili še neko potrditev, da si vendar smete verjeti in da se vam zato ni treba počutiti krivo.

Občutek imam, da ste želeli samo nekomu povedati kako vam je bilo v tistem trenutku… Da ste lahko dali ven to stisko… Da vas je strah kako bo mož odreagiral na vse to. Verjetno ste si želeli tudi, da bi vas nekdo razumel in začutil v vaši osamljenosti in prestrašenosti… Zagotovo ni lahko biti na vašem mestu in verjamem, da bi najraje odšli nekam daleč stran od vsega. Tak odmik, četudi bi bil mogoč, pa ne bi še ničesar rešil… Zdi se mi, kot da še niste pripravljeni narediti kakih odločnejših korakov v smeri reševanja situacije, niti priti v stik s tem kdo v resnici ste, kaj nosite s sabo, kaj se vam dogaja in kako to, da ste se znašli v takšni situaciji…. (niste pa krivi za to.) Kot da vas strah pred prihodnostjo in preživetjem drži nazaj v poziciji »tako je, kaj pa morem, saj nimam kam…«, torej v poziciji nemoči. Verjetno se res počutite kot bi bili ujeti in kot da bi ne mogli storiti ničesar, toda vse to so le neka stara občutja, ki jih lahko sicer zdaj zelo intenzivno podoživljate, nimajo pa več moči nad vami in vašimi odločitvami. Vi ste odrasli in ne več otroško prestrašeni in nemočni, zato se lahko odločite “predelati”vso to nefunkcionalnost. Imate moč imeti nadzor in kontrolo nad svojim življenjem in tudi moč premagati še tako zoprne situacije… Verjamem, da vam pogled v otroške oči lahko vlije samo še dodatne motivacije…

Da se ustavim še na začetku vašega pisma, kjer se vsa zadeva v resnici začne. Opisujete, da doživljate ob možu psihično nasilje – v obliki njegovega sramotenja, očitkov, nesramnosti, preklinjanja, zmerjanja, kritiziranja, zadiranja, zahtevanja… V sebi čutite, da vas takšno ravnanje sramoti, ponižuje in je do vas skrajno nespoštljivo in zato popolnoma nesprejemljivo, vendar vas verjetno strah in občutki nemoči in krivde odvrnejo od postavljanja zase in za otroke. Toda, če bi vi zaradi sebe še nekako »zdržali« takšen možev odnos do vas (ki pa se z bolečinami v glavi in povišanim pritiskom verjetno čedalje bolj kaže tudi na telesu… kot bi vas še telo hotelo prepričati, da se ne smete izogniti dejstvu, da je to nasilje nedopustno!), bi vas osebno zelo rada povabila, da se skušate malo zamisliti in vživeti v to kaj ob moževem »ukazovanju, zahtevanju in zadiranju« ter vašem dovoljevanju takšnega neprimernega ravnanja z vami doživljajo vaši otroci. Poleg tega, da nič ne razumejo, verjetno čutijo le prestrašenost, jezo, nemir, razdražljivost, morda tudi občutke krivde, žalost, nemoč…? Kakšen zgled, model očeta dobijo? Kakšen zgled mame? Kakšen model odnosa med moškim in žensko?… Vprašanja se kar odpirajo… Delovni ste, garate, cel dan se ukvarjate z otroki in gospodinjstvom in skušate ustreči še možu, kateri pa verjetno doživlja, da so mu vse stvari kar samoumevne. Kako to, da se je njemu dovoljeno odprto jeziti in izražati nezadovoljstvo česa drugi niste storili? Kako to, da njemu ni potrebno sodelovati in pomagati? Zna morda s svojo očitajočo držo dobro poskrbeti zase? Kje se tu začne dinamika nasilja?…

Na tem mestu ne bi nadaljevala z vprašanji, rada bi vas le povabila k nujnosti razmišljanja kaj boste storili glede sebe in vajinega odnosa, da bo otrokom bolj varno… Priporočala bi vam, da premislite o možnosti, da si poiščete oporo relacijskega družinskega terapevta in s strokovno pomočjo lažje naredite neke korake v smeri še večjega postavljanja zase in za otroke ter predvsem v iskanju zaščite in zagotavljanju svoje in njihove varnosti.

Veliko poguma in moči in vse dobro vam želim.

Lara, zvišan pritisk imaš kot posledico zavrte jeze, glavobol pa dobiš ko ne zarjoveš ampak si stalno pod stresom.
Ne, Lara ni ti po 20 tih letih potrebno it od doma če nimaš se kam umaknit. Lahko le primeš najmlajšega v voziček in greš po mili volji. Čisti naj tisti, ki je doma. V kuhinjo dej napis: ”ta kuhinja je zaprta zaradi sitosti…sita sem kuhanja”, kjer se nalaga kup za oprat, napiši navodila za pralni stroj…posodo operi enkrat na teden in GO BABY HAVE FUN! Girls gotta have fun! Uživaj tudi kaj z možem, povabi ga na nekaj kar je tudi njemu všeč in kjer nima prilike govoriti…. in ne odgovarjaj na vprašanja.
Pojdi k tašči na kavo in povej, da jo zelo rada vidiš, da se danes bolje počutiš in se pogovarjaj z njo o njenih stvareh, svojih stvari ne omenjaj. Če ti kaj omeni nezadovoljstvo sina, povej da ima tudi on svoje naloge, med drugim je tudi nočni seks. Obstajajo prijetna in manj prijetna opravila. 😀
lepo bodi punca in veliko zdravja ti želim! 😉