Pozdravljeni!

Sem mamica 4,5-letnega dečka, ki ima že nekaj časa težave z zaprtostjo. Poskušala sva že vse mogoče, od pitja Donata MG na tešče, do različnih sirupov (Prorektal, Lactecon, Isilax), razne kompote iz suhih sliv, vodo iz zdravilnih vrelcev, veliko gibanja, zamenjava prehrane, vendar doslej precej neuspešno.

Poleg tega se boji odvajati blato na stranišče in zahteva pleničko, čeprav je sicer suh in normalno hodi lulat na wc.

Meni se otrok smili, ker se vedno nekam skrije, ko ga začne tiščati na potrebo, zato ga pustim pri miru in počakam, da si poišče skriti kotiček in se podela v pleničko.

Apeliram na vse starše, ki imajo izkušnje z reševanjem tega problema, da se mi javite, na kakšen način je vam uspelo urediti situacijo.

lepo pozdravljeni,

Ker sem sama kar dobro seznanjena z alternativnimi pristopi in razlagami nastale situacije, si upam trditi, da je takšno stanje posledica nekega notranjega stanja otroka, še bolj pa to, da gre za vaše notranje stanje, ki se odraža na otroku. Zaprtost je običajno povezana z nekim notranjim krčem, potlačenimi čustvi, strahom pred izgubo – strah pred spuščanjem – tako zelo je oseba v krču, ker se boji izpustiti tisto česar se oprijema, da ničesar ne spusti od sebe – tudi tistega, kar je ze zdavnaj za oddati. Lahko tudi nekdo, ki z vami živi zelo mocno vpliva na vas ali otroka – morda ga straši ali kako drugače ustvarja pritisk nad njim, da se otrok ves zakrči.

Kot otrok sem tudi sama imela težave z zaprtostjo – zelo velike in se je to stanje popravilo šele, ko sem zaživela vstran od družine. Kasneje sem spoznala, da je bilo vzdušje doma tisto, katerega enostavno nisem prebavljala – imela sem odpor do vzdušja, ki je bilo doma: odnos med mamo in očetom ni bil nikoli prežet s pravimi čustvi, ki bi naj bila med dvema, ki se ljubita….

Sama pa sedaj opažam da zelo pomaga zelena soja. Vredno je poskusiti, kajti baje, da je v Indiji prav zaradi tega, ker pojedo tako veliko soje, tako malo težav s prebavnim traktom in ženskimi organi. Že pri kuhanju se opazi – kot da ima čistilno funkcijo – pokrovka s katero pokrijem lonec med kuhanjem je steklena in neglede na vso paro ostaja pokrovka vedno kristalno cista in soja, ki ostane v loncu se zasuši – postane zelo trda – a že kapljica vode jo popolnoma odmehca in tudi ce jo popolnoma prižgete, ni nobenih težav lonec očistiti. Opazili boste, da greste drugi dan, po tem ko ste jedli sojo, na veliko potrebo ne samo enkrat, ampak kar veckrat – prepricana sem, da bi pomagalo vsaj malo tudi vasemu dečku.

Pa veliko sreče pri odkrivanju vzrokov, ki se vedno začnejo v nas samih, potem pa nam še malo pomaga prava hrana in stvar se uredi.

Srečno, PS – če vas zanima dober recept za zeleno sojo, vam ga lahko napišem,

KK

kot bi brala lastno zgodbo
tudi mi imamo zdaj že tri tedne iste probleme, edina rešitev je zdaj trenutno PORTALAK, dobiš ga na recept. Mi ga zdaj tri dni jemljemo in je okej
zjutraj eno VELIKO ŽLICO, PRED KOSILOM ENO IN ZVEČER ENO, pa je šlo, prej pa tudi ni nič pomagalo, ne suhe slive, ne sadje, ne zelenjava, ne voda, ne čaj, ne kivi, itd…… ne Prorectal, ne Bimbi, nič…
no zdaj se je zgleda tole odprlo in dva dni že kaka, čisto normalno. Morava pa sirup še vedno dajati, vendar zdej samo po malo žličko, da ne bi slučajno dobila driske.
Probajta še s Prorektalom, pa kakšne žitne jogurte, pa polozrnati kruh, pa jest sm ji kupila piškotke GRANCEREALE, in je šlo. Strogo pa črtaj sladke in čokoladne zadeve, pa kakšne sladke sokove, banane so prepovedane

moram še nekaj dodati:

pravite, da si najde skriti kotiček, da se podela v pleničko. To, da ga ob tem pustite pri miru je zelo vredu – če želi biti sam, da v miru opravi to, kar mu povzroča toliko težav. Čeprav mislim, da bi bilo dobro, da premislite vse za nazaj – kako se je začelo:

– če ste sprva delali velik hrup okrog tega, se z njim na veliko o tem pogovarjali – poudarjali, da ima problem – ne vem – morda ste o tem govorili tudi z drugimi – celo pred njim – to vse skupaj zanj sigurno ni bilo prijetno – tako velik otrok se že začne zavedati svoje intimnosti in mu ni prijetno, če o teh zadevah, še posebaj, če so zanj neprijetne, govorite vse vprek in še posebaj pred drugimi. Torej, če je sprva bilo tako, potem je sedaj dobro, da ga pustite pri miru – to da se skrije je morda tudi zato, ker ste vse to preveč izpostavljali. Takšne zadeve je bolje reševati čimbolj tako, da jih otrok niti ne opazi. Ne vem kako je bilo, le ugibam.

– v kolikor pa ni bilo tako, pa se otrok kljub temu skriva, pa le stopite za njim in spregovorite z njim.

– v kolikor se v družini ta njegova zaprtost obravnava zelo na veliko in ste proti njej že poskusili vse mogoče, pa ni nič pomagalo, si otrok to lahko zelo po svoje razloži – da ima samo on takšne probleme in da je z njim nekaj hudo narobe – v takšnem stanju se zaprtost še samo stopnjuje. Recite mu kdaj, po kakšnem neuspelem naporu ob možnem odvajanju – tako čisto pomirjeno, sprejemljivo in prepričljivo, da je tudi njegova mamica imela nekoč tako obdobje, pa je kar naenkrat minilo – takšen stavek lahko dela čudeže – verjemite, pa čeprav bo izmišljen. Naj začuti, da biti zaprt, res ni samo njegov problem. Večjo pozornost, kot boste dajali temu huje bo. Morda bi lahko za nekaj časa to preprosto nehali opazovati – zaprt je otrok v vsakem primeru – če ga nenehno opazujete ali ne – to pa tako vsi poznamo, da iti na stranišče, ko bomo mi rekli ne bo šlo – to pride samo od sebe in ko je človek zaprt je bolje na to ne misliti. vi kar skuhajte kaj takšnega kar pomaga, ostalo pa prepustite naravi. Vem, da je lažje deliti nasvete, kot to v praksi, še posebej pri otroku, realizirati, pa vendar – kot kaže tako zelo hudo pa spet ni – če pravite, da vendar odvaja – zaenkart v pleničko, ko pa bo imel občutek, da lahko tudi v školjko, ne da bi nekdo vedno stal zraven in ga opazoval, pa bo začel odvajati tudi tako – školjke si pač ne more zanesti v skriti kotiček – tukaj pač morate biti ostali, ki ste okrog njega dovolj obzirni, da zaprete vrata, ko je on na stranišču in po možnosti delate svoje stvari dalje, ne da bi bile vaše misli pri tem, če bo tokrat uspešno… otroci čutijo bolje, kot si mislimo – naše misli, kje je naša pozornost, ali jim damo zasebnost ali vdiramo….

Z dobrim namenom,

KK

Spoštovana KK,

zahvaljujem se vam za vse misli, ki ste mi jih napisali. Glede otrokovega zaprtja vam moram povedati, da se je cela zadeva pojavila, ko je začel hoditi v vrtec. Prej nikoli nisem imela občutka, da je njegova zapeka nekaj problematičnega, res pa je, da je odvajal blato bolj na trdo (torej tudi neke sorte zapeka). Ko pa je jeseni 2004 z nepolnimi tremi leti začel hoditi v vrtec, se je vse skupaj začelo.

Prav tako je zelo občutljiv in načelen glede lokacije. On ne gre nikjer drugje na stranišče, ampak se absolutno sprosti samo doma. Spomnim se, da naju je pediater napotil na direkten sprejem v pediatrično bolnišnico LJ, kjer je mene takoj po prihodu “zašravfalo” in sem morala iti na wc, potem pa mi je otrok zelo očitajoče rekel, da se “to dela samo doma”.

Ne vem, kaj je botrovalo temu, da se on tako boji odvajati blato, saj iz tega nikoli nisem delala cirkusa, res pa je tudi, da se zaveda, da to ni v redu in ga je sram, da ne bi komu povedala, da on še vedno kaka v pleničko. Če se hočem z njim pogovarjati o tem, me običajno ignorira in ne prideva nikamor.

Res pa je lahko razlog tudi v tem, da sva sama, otrokov oče ne živi z nama, jaz pa imam zelo naporen delovnik, tako da je otrok dosti v varstvu pri mojih starših. Zato je morda strah pred izgubo povezan s tem, da se on boji, da nekega dne jaz ne bi prišla ponj…

Hvala za nasvete, prosim pa vas še za recept za zeleno sojo.

Pozdravljeni,

sem vesela, da ste odpisali – ko sem zacela brati sem imela občutek, da me boste kar malce skritizirali, pa imam sedaj na koncu občutek, da se le niste počutili tako napadeno iz moje strani, kot bi si morda lahko razlagali moje besede. Nisem vas imela namena kritizirati – nikakor ne – sama sem pač takšna, da rada povem naravnost in tudi naravnost povedano sprejmem – to edino pomaga – vse ostalo je zavito v ne vem kaj.

Vam bom napisala – malo kasneje ali jutri – sedaj sem bolj bogo pri času,

Lp zaenkrat

Tudi sama sem imela v njegovih letih velike tezave s prebavo in tudi brez laksativov ni slo. Bog ne daj, da bi mi kdo dal kaksno cokolado, potem bi bil res pekel. Tudi zelo izbircna sem bila in sem dejansko jedla le nekaj vrst hrane. Nikoli pa me niso filali s sladkarijami in podobnim, bolj z jabolki itd. Zdravniki so vedno ugotavljali, da sem sicer bolj suha, a izjemno zdrava. Tako kot vas malcek pa sem imela tudi sama tezave z vrtcem in sem se dejansko dolgo lahko sprostila samo doma.

Tudi danes moja prebava ni sijajna, ceprav sem vedno jedla zdravo in sem zdrava. Moja prijateljica, ki mi je zelo podobna, pa mora se dandanes redno jemati laksative, da na potrebo sploh kdaj gre.

Tako da bi vam svetovala, da pocakate in vidite, kaj bo prinesel cas. Ce je drugace fizicno zdrav in se zdravo prehranjuje, po mojem ni razloga za skrb.

Pozdravljena ga. Aqua,

upam, da še spremljate odgovore, kajti nisem vam uspela odpisati, kot sem obljubila.

Najprej recept:

zeleno sojo predlagam da kupite v trgovini z zdravo prehrano, kjer jo prodajajo običajno v navadnih prozornih vrečkah, po 1 ali 0,5 kg. Je boljša od tiste, ki se dobi v paketih iz rjavega papirja.

Soja se zelo dolgo kuha, zato se jo običajno čez noč namaka v vodi in potem drugi dan kuha – sama pa jo raje kuham kar svežo – brez namakanja in se potem pač kuha malo dlje. Torej enostavno jo kuhate v osoljeni vodi- težko bi rekla kako dolgo – vsaj 1 uro – soja je najprej okrogla in zelena, ko pa se kuha pa razpade in naj vas to ne moti. Ko bo razpadla in bo že bolj mokasta (poskusite jo), jo odcedite (odcejano vodo lahko shranite, za kasnejše zalivanje. Nato pa narežite čebulo, lahko tudi malo korenčka, ampak ni nujno – čebulo prepražite – ne do rjavega, dodate sojo in malo dolijete (ostalo ali svežo vodo), dodate začimbe po okusu (zelo malo pradižnikove mezge, rdečo papriko v prahu, morda tudi malo kurrija – vendar le če ga dobro prenašate – ali pa samo malo, za okus in druge začimbe – poljubno, tudi dosolite če je potrebno). Vse to še kar nekaj časa kuhajte in pazite, da vedno dolijete dovolj, da se vam ne prižge – kuhano je, ko poskusite in je soja dobro mokasta, ne sme se čutiti kot bi jedli olupke npr. od fižola…raje kuhajte malo dlje – počasi boste sami ogotovili kdaj vam je najboljša. In potem jo postrezite s kruhom, ali pa tudi brez. Mora pa biti gosta, kuhajte tako dolgo, da odvečna voda izhlapi – proti koncu lahko tako kuhate v odkriti posodi, drugače pa ves čas v pokriti ali polpokriti – hitreje bo kuhano.

Drugače, pa sem želela glede vašega sinka povedati še to, da vas res razumem, da je situacija zelo težavna, predvsem zaradi njegove občutljivosti. Zato mu boste lahko pomagali najverjetneje le tako, da se res nikoli več ne zgodi, da bi slišal, da se še s komer koli drugim pogovarjate o tem njegovem problemu, kot z njim – jaz bi vam predlagala, da to temo odprete le, če njega zagotovo ni v bližini – ne sme se zgoditi niti to, da bi vas morda slišal skozi vrata ali kakor koli, on mora dobiti občutek, da je to le njegova stvar, ki jo bosta vidva skupaj rešila. Vem pa da vam to povzroča veliko skrbi in jih rabite podeliti še s kom – kar dajte, vendar pa raje takrat, ko je on po možnosti na drugi lokaciji. Saj sami veste kolikokrat se je zgodilo, da smo slišali starše govoriti o kakšnih stvareh, ker smo prisluškovali v drugem prostoru…pa so oni mislili, da so nam prikrili, morda so celo šepetali, a smo mi ujeli ta najpomembnejše besede. In vsaka beseda, ki jo on lahko ujame na to temo, ga dodatno zapre – morda bolj kot si sploh lahko mislimo – to mislim v smislu tega, da vam ne zaupa več. Morda bi lahko tudi svojim staršem obrazložili, da se boste o tej temi z njim pogovarjali samo vi in da vam naj okrog tega zaupajo….ne poznam situacije, ampak jaz bi napravila takole – pa tudi otroku bi to na njemu razumljiv način predstavila – da bi počasi dobil občutek, da je pa z mamico varno biti takšen, kot je, ker nje njegov problem ne plaši, hkrati pa je njegova zaupnica in je na njegovi strani – da ščiti tisto, kar je njegovo – intimno.

Hkrati pa bi vam predlagala tudi sledeče – poskusite napraviti kaj v zvezi s svojim težkim urnikom – v kolikor imate starše, ki vam pomagajo – predlagate, da napravite kakšno spremembo – menjava službe,… naj vam na kratko pomagajo, če finančno ob tem ne bi šlo tako gladko – ne vem če imate to možnost, če pa je nimate pa začnite vsaj počasi razmišljati v tej smeri in ko bo kaj gotovega, napravite spremembo. Otrok vas vendar potrebuje – vi pa tudi njega – leta bodo kar šla in ne bo jih nazaj. Vem pa kako je – še posebej vas lahko razumem, če ste mati samohranilka, da je skrb za denar na prvem mestu, in da človek zmore ta pritisk odklopi mnoga čutenja – težko se je v takšnem stresu povezati z otrokom, mu dati samo sebe, ko pa vas služba zahteva zase. Pa začnite za začetek vsaj razmišljati v tej smeri – morda se odpre samo od sebe – in običajno tudi se.

Želim vam vse dobro,

KK

Pozdravljeni!

Zaprtost je lahko odraz čustvene stiske, ko otrok ne zmore ubesediti tega, kar čuti in doživlja. Zato telesno, na fizičen način odreagira in s tem opozori nase. Zelo pomembno je, kaj se z njim dogaja doma, v vrtcu. Pomagajte mu najti besede za občutja, ki jih ne izrazi. In predvsem bodite potrpežljivi in mu stojte ob strani. Sedaj vas resnično potrebuje. Nikakor ne dovolite, da bi se mu kdo posmehoval in ga poniževal, to ga lahko zelo globoko zaznamuje.

Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije