Pozdravljeni,

star sem 23 let in sem doma pri starših s katerimi se sploh ne razumem,oče je pijanec in agresiven človek,ki je večkrat grozil celotni družini.Mati se ga boji in se v vsem le strinja z njim in čeprav jo je že fizično napadel se ni hotela ločiti,ker še vseeno upa,da bo boljši človek.Zato ne maram oba.Ona sicer dela,oče pa ne in ves denar gre za položnice,oče si še včasih kupuje alkohol,čeprav nam že težko gre.Prej smo živeli v mestu in je bilo boljše vsaj sem imel prijatelje in sem lahko odšel za kratek čas od doma,ko pa smo se preselili sem v očetov rojstni kraj pa smo bogu za hrbtom,nimam več prijateljev,ker so tukaj sami starejši ljudje,vsak dan moram gledati očetov obraz,ki ga sovražim,prav tako nimam nobenega prevoza ne izpita za avto,da bi vsaj za delček kam pobegnil.Imam V.stopnjo izobrazbe poslal sem že ogromno prošenj za delo,pa nisem imel sreče saj moja izobrazba ni toliko iskana,če pa je že razpis pa vsi pričakujejo vsaj nekaj izkušenj.Lansko leto sem tudi študiral vendar zaradi psihičnih težav nisem uspel dokončati študija oz. sploh nisem imel volje do učenja,ker sem zapadel v globoko depresijo in anksioznost.To leto sem doma in razmišljam,da bi šel oktobra naprej študirat,najrajši v Koper smer ladijsko strojništvo,vendar ne bom mogel mogel zaprositi za državno štipendijo saj sem jo v tistem enem letu že izkoristil,in zdaj verjetno za njo več ne bom smel zaprositi,čeprav sem imel takrat zdravstvene probleme.Za kadrovsko pa tudi verjetno nisem primeren saj je bodočim študentom skoraj po navadi ne dodeljujejo.Skratka iščem vse možnosti,da bi nekako šel od doma in bil sam v miru,ter se skoncentriral na učenje,zadihal življenje s polnimi pljuči in si ustvaril kariero.Žal pa se vedno najde neka stvar oz. vedno mi nekaj preprečuje,da ne morem na svoje.Velikokrat se mi zdi,da sem zaprt v kletki brez izhoda,ki me duši in včasih celo premišljujem,da bi končal to nesrečno življenje,ampak še vseeno omahujem,če bi se po čudežu našla rešitev,kar pa je malo verjetno.Vesel bom vsakega dobronamernega odgovora,hvala in lep pozdrav

Čeprav me niste prosili za odgovor, se bom vseeno odzval na vaš prispevek, ker je v Sloveniji precej takšnih primerov kot je vaš in lahko na takšen način delim svoj pogled na takšne situacije.

Vsak otrok, ki zraste v takšni družini, ki jo opisujete, bo imel nekaj negativnih posledic. Verjamem vam, da ste zaradi tega zapadli v globoko depresijo in anksioznost, prav tako zaradi slabše oz. nefunkcionalnega očeta nimate pravega moškega zgleda. Ne želite biti takšen kot je vaš oče, pa vendar ste mu podobni saj nosite njegove gene. Po drugi strani seveda je iz laične perspektive težko razumeti mamino odvisnost od očetove bližine. Edina rešitev vašega notranjega konflikta je depresija. Rešitev v smislu, da ne eksplodirate navzven.

Jasno se morate zavedati, da se ne bo nič spremenilo, dokler ne greste stran. Celo več, odnos med mamo in očetom se lahko celo premakne iz mrtve točke, ko boste šli stran. Vi niste in ne smete biti več odgovorni ne za mamo, ne za očeta, in ne za njun odnos. Vi ste pri svojih 23 odgovorni samo za svoje življenje. Ko govorite o službi, vam verjamem, da ste poslali že veliko prošenj. In res je, težko je dobiti službo brez izkušenj.

Ampak vam bom napisal izkušnjo mojega bivšega klienta, ki ima za sabo skoraj identično ali pa še bolj tragično zgodbo. Da si je lahko privoščil terapije z mano in da je lahko plačal stroške povezane s fakulteto, je delal vse kar mu je prišlo pod roke, fizična dela, bil je natakar, opravljal vse je vse s čimer je lahko zaslužil kakšen cekin. Imel je samo en cilji, postati finančno neodvisen in sam svoj gospodar. Seveda pogosto je padel v motivaciji in imel slabe dni, ampak to se je dogajalo vedno redkeje in vedno bolj se je začel zavedati svojih kvalitet. Vsake toliko časa sva še na zvezi in mu gre prav vzorno.

Prepričan sem, da imate tudi vi svoje kvalitete. Če jih boste želeli pokazati potem boste morali najprej spoznati, da rešitve v obliki čarobne palice ne bo. Nihče vas ne bo rešil! Niti Bog, niti mama in še najmanj oče! In ko boste to globoko v sebi spoznali, se bo začela trpka pot navzgor. Večkrat boste na tleh, kot na nogah, ampak če boste vztrajali, vam bo 100 % uspelo.

Potrebujete pa tudi nekaj pomoči. Ker očitno nimate denarja, pojdite k zdravniku in prosita za pomoč kliničnega psihologa (to je mogoče dobiti na napotnico, oz. mislim da je mogoče to urediti celo brez tega). In prosim vas izberite moškega.

Želim vam, da se vam življenje obrne v pozitivnejšo smer. To si zaslužite.

Hvala za odgovor G.Bostjan,

sem bil ze pri psihiatru,ki mi je svetoval naj čimprej odidem oz grem na svoje,sam je rekel,da bi v mojem primeru naredil isto,ker bo drugače stanje še slabše.Jemljem tudi antidepresive,vendar mi ne pomagajo kaj prida saj sem v takem napetem okolju.Nimam pa kam iti in to sem jasno povedal psihiatru in je rekel saj bo že šansa ampak sam se sprašujem kdaj bo prišel ta čas.Čez čas mi bosta ostali le še dve varianti ali si sodim sam ali zapustim dom brez vsega in tavam naokoli in upam,na boljše čase,saj bi mi skoraj bilo bolje samemu nekje brez vsega kot pa doma v napetem ozračju.Razmišljal sem tudi že,da bi prebegnil v drugo državo vendar,bi me od tam verjetno spet vrnili v slovenijo,saj nebi imel papirjev in nič na misel mi je prišla tudi tujska legija v franciji,vendar mislim,da še nisem zadosti fizično pripravljen,da bi me tam sprejeli,saj so izjemno strogi testi.V ponedeljek bom poklical,če se da dobiti kadrovsko štipendijo in upal na najboljše in molil za to,da me oktobra več ne vidijo doma oz. mogoče nikoli več.Lp

Kaj pa terensko delo, v tujini ? Teh objav je največ. Večkrat je dovolj le OŠ izobrazba.
Mogoče vsaj za nekaj časa….

Ravno o tem govorim. Čutim, da ste zelo na robu, zato ne odlašajte z obiskom kliničnega psihologa (in seveda redno jemljite antidepresive). Kar se odhoda tiče seveda vem, da ni čisto enostavno, vendar tudi zelo težko ni. Vse kar potrebujete je nek reden prihodek (četudi majhen) in potem si lahko najamete kakšno sobico za majhen denar (študirate lahko poleg dela). Tudi če zaslužite samo 500 € na mesec, boste imeli dovolj da preživite. Ne bo luksuza, ampak bo dovolj.

Vem, da ste jezni na starše, verjamem da opravičeno. Ko se boste bolj osamosvojili, pa jih le obiskujte recimo vsakih 14 dni. Ne glede na to kakšna sta, še vedno sta vaša starša, ki sta vam podarila življenje. Niso redki primeri, ko otroci najdejo bolj pristen stik s starši šele po 25 ali celo 35 letu. Celoten čas pa se zavedajte, da njune težave niso vaše težava in da njuna karma ni vaša karma. Vi imate svojo in predlagam vam, da pošteno zavihate rokave in se začnite premikati – naprej.

Prvi korak je lahko prošnja za kadrovsko, ampak predlagam vam, da ne čakate na razplet, ampak si takoj sedaj poiščete neko priložnostno delo (karkoli) – tudi če je to čiščenje kakcev za psi.

Boštjan, lahko pojasnite, zakaj ravno moškega?

Boštjan, lahko pojasnite, zakaj ravno moškega?[/quote]

Moški ali ženska – v vsakem primeru potrebujete kvalitetnega strokovnjaka in kar je še bolj pomembno, osebo, ki se bo za vas res zavzela in bo z vami recimo 1-2 naslednji leti. Osebno priporočam moškega, ker bolj kot razumevanje in čustvovanje potrebujete podporo da postanete bolj aktivni (da se začnete boriti in pomikati naprej). To je po naravi bližje moškim. In predvsem potrebujete kvaliteten model moškega, ki bo v vas aktiviral tisto kar bi moral aktivirati vaš oče.

Lahko pa imate tudi žensko, in se vpišete recimo na kakšen trening boksa ali drugih borilnih veščin – seveda pri kakšen dobrem (in nenasilnem) trenerju.

Zavedam se, da bi se lažje odprli ženski, da verjetno ženskam kljub vsemu bolj zaupate, ampak zaupajte sedaj meni. Ne poznam vas in prav nobenega razloga nimam, da bi deloval v nasprotju z najvišjim dobrim. Verjemite mi, da točno vem kako vam je, in prav tako točno vem, kaj potrebujete.