Vsem skupaj lep pozdrav. Verjetno sem tudi jaz ena tistih nesrečnih bitij, ki si zeloooooo želi otročka, pa ji to še vedno ni uspelo.

Rada bi zanosila, rada bi imela otročka, tiso nežno bitjece, tiste lepe očke, prve besede “mama”, rada bi… pa ne gre. Vem, da sem komaj na začetku poti (poskušam eno leto), vendar tudi jaz tako kot vse ve, upam in upam, da bo naslednji mesec bolje, da bo tokrat pa le uspelo. Tudi jaz se oprimem vsake bilke…Če me bolijo prsi – ja, saj tudi v začetku nosečnosti bolijo; če be zbada v trebuhu – ja, saj tudi nekatere v začetku nosečnosti nekaj tišči itd… Vidite in tako se tudi jaz tolažim iz dneva v dan. Če bi lahko, bi se jokala 24 ur na dan. Tudi mož si zelo želi otroka, čeprav me poskuša bodriti in mi pravi “daj, no, ne joči, saj bo”. Hvaležna sem lahko, da mi daje tako podporo. Včasih pa vem, da me ima poln kufer, ker mu “nakladam” samo o tem, kako je sigurno z mano kaj narobe… Počutim se, kot bi mi ves čas nekaj ležalo na srcu – prav tišči me…

Pišite kaj, da se malo razgovorimo…

LP – Pikica.

Hojla,

tudi jaz sem že postala naravnost obsedena z vlogo bodoče mamice, ki bi jo takoj sprejela z odprtimi rokami, če bi le šlo.
Sicer sem letos januarja že zanosila a se je vse skupaj zelo klavrno in z neutolažljivo žalostjo končalo v devetem tednu. Ko se že res začneš počasi pripravljati na nosečnost in božaš trebušček in …. ah, tako pač je.
Po dolgih treh mesecih čakanja in s tem štirih M (da se telo spravi na stare tire) je sedaj že četrti ciklus mimo, ko nama ni uspelo. Ne me narobe razumet’, nisem oziroma ne želim biti sebična, češ že četrti mesec,nekatere pa se trudite leta in ne gre in ne gre.
Malce sem sesuta, ker sva se ravno lani septembra odločila za naraščaj, kar pomeni leto dni, pa zaenkrat pravtako kot mnogo Vas še nič.
Kadar je zares hudo (kot si rekla, kot da imaš težko kamenje- skale na prsih, srcu in te duši od žalosti, da bi najraje upila naglas, da te slišijo celo v Avstraliji) takrat se tolažim z dejstvom, da če sva že enkrat zanosila, bova pa še enkrat, pa ni vrag !!!!

Želim Ti čim več sproščujočih minutk – ur in dnevov, da bomo lažje prebrodile te dneve čakanja in pričakovanja.

Lep dan, alenka

Pikica,

najprej se moraš navaditi na veliko mero potrpežljivosti. Spomnim se, da sem bila sama prav tako razočarana iz meseca v mesec, ko se je vedno znova izkazalo, da napihnjen trebuh ni znak zgodnje nosečnosti ampak samo najava menstruacije. Žal sem še vedno na istem le malce bolj realna sem postala. Mislim si – vse ob svojem času, čeprav se me zopet poloteva panika, ker čakam na odobritev IVF postopka. Preplavljajo me občutki sreče in strahu obenem. Po eni strani si mislim, da je to končno odrešitev, po drugi strani pa me je strah neuspeha in ponovnega razočaranja. No ja, trudim se ostati karseda optimistična čeprav je kakšen dan prav hudo. Trenutno sem v situaciji, ko se zbudim z mislijo na vse to in zaspim od premišljevanja kako bo šlo. Res je vsak dan težje ampak ne preostane drugega kot močna volja, da uspe. Tudi tebi želim, da bi bila ob čakanju na trebušček čimbolj sproščena in čimmanj zaskrbljena.

Veliko sreče.

Zahvaljujem se obema (Alenka in Irena) za vzpodbudne besede. Včeraj sem se spet jokala, ker sem videla, da bom ponovno dobila M. Mož me je tolažil “Ne jokaj, no, saj bo vse v redu…” Kako sem mu hvaležna v takih trenutkih, ko me tako stisne k sebi. Ponoči se zbujam in premišljujem samo o tem, kako je sigurno vse narobe, potem si mislim, ah, bo že kako, mogoče bo, mogoče ne bo… Vem, da ste tudi ve na enakem mestu kot jaz in vam iz srca želim, da bi vam uspelo. Moram pa povedati, da je lepo, da se lahko tako z nekom pogovarjaš, z nekom, ki te res razume, kako ti je.

Imejte se lepo.

Pozdravljene,

Ah, kako so mi znani vsi ti občutki. Midva sva začela delati na tem pred že skoraj tremi leti. Ampak čisto tako – če rata, rata. Saj sva bila ob kakšni M tudi malo žalostna, ampak tega sploh nisva jemala tragično. In je uspelo, nosečnost pa se je končala s spontanim splavom. In ko opazujeva prijatelje z otroki, je vedno huje. Postajava že čisto obsedena, tudi počitniški odklop ni prav nič pomagal. Meni se spolnost počasi že upira, najhuje mi pa je, ko vidim, da tudi najin odnos že trpi. Ko sva živčna in se pričkava zaradi malenkosti, takrat vem, kaj je v ozadju. In nekako imam občutek, da v takih pogojih sploh ne more biti uspeha. In ne vem, kako lahko izstopiva iz tega kroga.

In ravno ta teden je tak, da sem izvedela za 3 prijateljice, da so noseče. Dve v drugo, ena v prvo, uspelo ji je “po nesreči”. Sem srečna zanje, vseeno pa se vedno znova vprašam: Bom kmalu na vrsti???

Hvala, ker sem se lahko izpovedala in ker razumete. Če/ko bom imela enkrat otroka, bo imel zelo potrpežljivo mamo, vsekakor.

Veliko uspeha vsem.
S.

Pozdravljena!

Tudi jaz sem bila v takem položaju kot ti. Pred parimi leti sva se s partnerjem odločila, da bo čas za otroka. Prenehala sem jemati kontr. tablete (jemala sem jih približno pol leta) in “delala” na otroku. Minilo je 6 mesecev in kaj hitro je bilo leto na okoli. Tedaj sem vedela, da bo čas, da se o tem temeljito pogovorim z ginekologinjo. Najprej me je poslala na slikanje jajčnikov. Da sploh ne govorim o tem, kako me je bolelo. Izvidi so pokazali, da imam neprehodna jajcevoda – oba. Naprej me je mučna pot vodila na laparoskopijo. Zdravnica, ki je opravila postopek, mi je dejala, da sta jajcevoda res neprehodna in da mi ni mogla nič “popraviti”. Poslala me je na IVF. Vse to je trajalo do sedaj kako leto. Končno sem prišla na vrsto za IVF. Bilo me je strah. Nisem vedela v kaj se spuščam. “Sotrpinke” smo si izmenjale izkušnje. Ene so grozno trpele, tako psihično kot fizično. Nekatere je med samim postopkom bolj bolelo, nekatere manj. Začela sem hoditi po hormonske injekcije, potem na UZ, pa na odvzem jajčec, pa potem na transfer (prenos zarodkov). Malce me je bilo strah, tudi živčna sem bila, pa nestrpna… en dan, predno bi morala na test za potrditev nosečnosti, pa pride do splava. Jaz pa v jok. Bilo je grozno. Mož me tolaži. Mislila sem si, prvikrat malokrat uspe. Bomo poskusili spet.
Pa mine skoraj leto do drugega poskusa. Bilo mi je veliko lažje. Vedela sem, kaj vse me čaka. Imela sem tudi mnogo več upanja, bila sem bolj sproščena. In res je uspelo. 24. novembra 2001 sem rodila čudovitega fantka. Sreča je bila in je še vedno nepopisna. Sedaj je star dobrih 9 mesecev in je pravi angel.
Pa to še ni vse. Po porodu in po končanem dojenju sem prvikrat dobila menstruacijo – to je bilo maja letos. Naslednji mesec pa menstruacije od nikoder. Mislila sem si, verjetno bo trajalo kakšen mesec ali dva, da se ciklus uredi. Pa mine zopet mesec, pa še eden, menstruacije pa ni bilo. Kličem ginekologinjo in ji povem situacijo. Takoj mi je dejala naj naredim test nosečnosti. Mislila sem si, “trapa neumna, saj sem vendar nepoldna”. Pa ga res naredim – rezultat seveda pozitiven. Bila sem že v 3. mesecu nosečnosti. Še danes, ko sem v 5. mesecu, skoraj ne morem verjeti. Da mi je uspelo zanositi na naraven način. Tudi ginekologinja ni mogla verjeti. Dejala je, da se čudeži dogajajo. Pa še res je.

Zato, draga Pikica, ne obupaj. Verjemi vase, vem da ti bo uspelo. Ne smeš se preveč obremenjevati z mislijo in željo po otroku. Bodi sproščena, neobremenjena…

Lep pozdrav,
Teja

Pozdravljena, Teja!

Najlepše se ti zahvaljujem za vzpodbudne besede. Sama si večkrat pravim, da moram biti bolj optimistična, ampak saj veš, kako je… Bolj kot se trudiš, da ne bi razmišljal, bolj ti gre po glavi samo eno. Moram pa priznati, da mi pride malo lažje pri srcu, ko preberem kakšno vzpodbudno besedo. Povej mi – koliko časa sta pa vidva z možem poskušala preden je končno uspelo? Vem, da sem komaj na začetku poti (poskušam eno leto), a potem berem (kaj pišejo druge ženske)… pa je šlo mimo drugo, pa tretje leto… In potem postanem spet žalostna in spet razmišljam kaj če…? Moram ti povedati, da živim skupaj s taščo in včasih imam občutek, kot bi me »prav postrani gledala«, češ, glej jo, še vedno ni nič…Ne vem, mogoče imam samo tak občutek. Moja mama pa me razume, ker je tudi sama imela težave in tudi ona mi pravi, da ne preveč mislit na to, ker mi iz lastnih izkušenj lahko pove, kako je. Tudi sama se je sekirala in ko je že obupala – pač ne bo nič, je zanosila. Skratka, še enkrat se ti zahvaljujem za lepe želje in vse lepe besede in upam, da se še kaj oglasiš.

P.S. Veliko sreče in lepih trenutkov s tvojima srčkoma.

Živjo Pikica!

Malce dolgo časa sem rabila, da sem se ti zopet oglasila, oprosti.
Tašča te nima kaj “postrani gledati”, ker je to zelo resna zadeva. Tista ženska, ki ni dala kaj takega “skozi”, se jih sploh ne sanja, kakšno trpljenje in kakšne bolečine so to.
Pri meni je trajalo kakšna 4 leta, da sem dobila prvega otroka. Ampak ta 4 leta se mi zdijo podvojena. Kot da bi trajalo že celo večnost.
Na začetku še ni bilo tako hudo. Ko sem izvedela, da imam neprehodne jajcevode, se je pa začelo. Dolge noči sem premišljevala, zakaj hudiča se je to zgodilo ravno meni. Na svetu je toliko žensk, ki otroke po rojstvu zavržejo, se drogirajo med nosečnostjo,… Koliko jih je, ki jih imajo po 10 ali več, pa so vsi podhranjeni in jih ne morejo več živeti… zakaj imajo lahko take ženske otroke, jaz pa ne? Res ni pravično. Nikoli ni bilo in tudi nikoli ne bo.
Potem sem prišla do ugotovitve, da so takšna in podobna vprašanja povsem odveč. Pač je prišlo do tega in s to težavo se moram spopasti. Boriti se in samo boriti. Nisi še stara in za “v smeti”, tako da bo čas za otroka še prišel. Vglavnem, ne obupaj, ne misli preveč nazaj in tudi ne preveč naprej. Z možem uživajta vsak dan sproti. Ko pa pride še mala štručka, se bodo pa itak vse stvari obrnile na glavo.

Lep pozdrav, Teja