K meni se je prejšnji teden priselil za 3 dni prijatelj,katerega je žena vrgla ven iz stanovanja (ločujeta se in je v težkih časih).Sama živim že 15 let,imam enosobno stanovanje v šiški. Nisem si mislila,da me bo to tako izčrpalo in obremenilo,zato me zanima vaše mnenje če je takšen odziv normalen. namreč 3 dni nisem mogla nikamor,ker on nima mojih ključev (no saj sva šla na sprehod pa na kofe ven…) in kuhat in prilagajat obroke njemu,sama imam popolnoma drugačen ritem,recimo zjutraj ne jem,ker mi ne paše,jem pozno popoldne..itd. Poleg tega ima zelo rahel spanec,spat sem mogla ko je bil on zaspan,ker njega kakršnokoli šumenje,hoja po stanovanju,tipkanje na računalnik njega moti… Da ne bo narobe razuzmeljeno,ni bilo tako zelo hudo. moj prijatelj je fejst človek,veliko sva se pogovarjala,z veseljem sem mu vskočila s tole “pomočjo”. Ampak,ko je odšel,sem prihajala k sebi nekaj časa. Ne bi si mislila da neko življenje še z nekom da je to tako breme. Morda,ker živim sama že 15 let nisem več navajena na sočloveka,ampak sem daleč od tega da sem asocialna. imam ogromno prijateljev,družimo se vsak dan.

Obremenilo me je do fulla,in me zanima,če je takšen odziv normalen? in zakaj? kako potem ljudje ki si najdejo partnerja skupaj živijo?

hvala

POzdravljeni,

ja, normalno je. Imate svoj ritem, svoje navade. Nekdo vam je ta ritem porušil in se niste dobro počutila, to ni nič neobičajnega. Sprašujete kako se ljudje navadijo živeti skupaj?
Malo pomaga ljubezen, da smo bolj tolerantni, veliko pa je prilagajanja in komunikacije. Včasih nam ene stvari pri partnerju grejo na živce še desetletja, ampak dobre plati pretehtajo (ali pa ne).

Torej, nič kar bi bilo za psihiatra 😉

Lep pozdrav,