Pozdravljeni,
z možem sva poročena 5 let. Otrok nimava. Oba sva v zrelih letih stara 46 let. Možu ni do spolnosti, meni pa. Rekel je, da bi to počel meni na ljubo, meni pa se zdi kot prisila. Poleg tega, da imava po 5 letih skupnega življenja prvič krizo. Sva se odtujila, pogovarjava se samo o problemih, ne preživljava prostega časa skupaj, ampak vsak zase. Poleg vsega je še mož ostal brez službe, tako da je doma. Sama pa sem invalidsko upokojena. Dopoldne hodim v društvo, popoldne sem doma. Mož nima prijateljev, z svojo družino se ne razume najbolje. Pravi, da sem mu ostala samo jaz. Meni pa se zdi, kot da visi na meni. Rada bi videla, da bi tudi on imel prijatelje, stike z družino, ki sva jih na začetku ohranjala. Jaz sem svoje stike z mojo družino obdržala, vendar mi mož očita, da sem preveč navezana na svoje domače. Že dvakrat sem mu rekla, da bi rada šla stran od njega in sem ga zelo prizadela, vendar končnega koraka nisem naredila. Možu sem predlagala zakonsko svetovalnico, pa pravi, da se moram spremeniti jaz. Ko pa se prepirava pravi zase, da ve da je vse on kriv. Od vsega skupaj sem že zelo zmedena, obupana, žalostna, osamljena. Brez smisla se mi zdi živeti in brez smisla se mi zdi umreti. Ne vem če me zastopite kaj s tem mislim. Vendar je tako moje počutje večino časa. Upam, da se bo našla kakšna rešitev za naju.

Lp

Spoštovana,

hvala za zaupanje stiske. Težko je že samo biti kaj šele se razvijati v odnosu, v katerem se počutimo zmedeni, negotovi, obupani in nemočni. Ampak tako se počutimo. Zdaj je vprašanje, kaj smo pripravljeni storiti (vložiti), da bo bolje in koliko časa bomo vztrajali. Bolečine nam sporočajo točno to, kar potrebujemo, da se umirimo. Torej navadno začnemo z varnim in strukturiranim pogovorom z jasnimi cilji in začrtanimi ukrepi. Tako vi kot partner si želita biti sprejeta in ljubljena takšna kot sta, vendar je najprej treba priti do tega, kaj resnično oz. upravičeno lahko pričakujemo od partnerja zase in za kaj sem sam odgovoren. Očitno tega v tem trenutku kot par nista zmožna, zato vama priporočam obisk zakonske posvetovalnice ali pa vključitev v terapevtski cikel srečanj, kjer se bosta naučila poslušati drug drugega, sebe oz. svoje telo, posebej pa si bosta lahko dala priložnost ozavestiti boleči del sebe, ki ga prinašata v odnos in vama vztrajno dela težave. Veliko bolj varno komuniciramo enkrat, ko se sami bolje poznamo, ugotovimo kaj nas dejansko muči za tistim navideznim odzivanjem in kakšni so naši resnični potenciali za uspešno soočanje. Za to je potrebno resno delo na sebi.

Iz opisa se vidi, da vajin odnos potrebuje predvsem izbiro in odločitve kako naprej, kajti odnos je obtičal na mestu in vse kar je od njega ostalo, so reakcije iz obrambe (ena sama ogroženost), brez prožnosti. To bosta lahko storila skupaj ali pač ločeno (nekje oz. nekdo mora pričeti), ampak namestu vaju tega vsekakor ne more narediti nihče, zato vama za začetek predlagam iskren pogovor o teh težavah, da začutita in ugotovita ali je želja po partnerstvu še obojestranska ali ne, nato pa na delo. Ne čakajta na maj, kajti lahko si povrneta smisel, po katerem hrepenita. To je kot če ste prvič na skali pred skokom v vodo, želite si nove izkušnje, ker čutite da osvobaja, medtem pa tesnoba narašča, kaj pa če … čim manj čakanja, skočite, potem bo že čas za analize kaj bi lahko izboljšali, vsaj očitali si ne boste. Torej najprej si ustvarimo priložnost, poiskusimo in nato ocenjujemo kaj in kako naprej.

Vse dobro!

Pozdravljeni!

Tudi midva z možem imava večjo krizo.
Poročena sva 20 let vendar sva skupaj že 26 let. Imava hčer, ki študira in svoje stanovanje. Vse lepo in prav.

Vendar najin odnos se krha. Spolnosti ni več, oziroma meni ni več do nje. Mož me sicer ne sili več, vendar ni zadovoljen. Zakaj ne želim več spolnih odnosov je več razlogov.

Najprej je bilo povsem fizično nelagodje, kasneje se nisem več upala prepustiti. Ko smo za fizično nelagodje odkrili vzrok, pa se nisem več čutila ljubljeno oziroma nisem več čutila prave ljubezni ali strasti.

Drugi vzrok je možev odnos do mene. Pred rojstvom otroka sem imela dobro službo, vendar sem se morala voziti precej daleč od doma. Skupaj sva se odločila, da po rojstvu otroka pustim to službo in poiščem drugo bližje. Ni šlo vse po načrtih. Službe v svojem poklicu potem nisem več dobila, delam vse mogoče. Pogosto in spet brezposelna. Doma sem nezadovoljna in v skrbeh. Mož pa me ne razume, ker je sam še vedno v isti službi od začetka svoje kariere. Pogosto je na njegovem jeziku pripomba, da sem se sprijaznila in mi je vseeno, da mi je očitno lepo doma. Ko nisem imela centa, mi ni hotel dati niti za frizerja, da bi se uredila za zaposlitveni razgovor. Problem je delno tudi v tem, da imava skupne finance. Dokler sem prinašala denar je bilo vse v redu. Zdaj, ko bi ga potrebovala, ga zame ni. Oziroma tega ne potrebujemo. “Saj imaš pol stanovanja, v stanovanju je tvoj denar.”

Veste, take izjave človeka potrejo, poteptajo. Včasih sem se še šopirila in rekla, da imam vsega dovolj in, da grem. Pa me ni bilo kake dve uri. Klical me je in pošiljal sporočila, naj pridem domov in da ga skrbi, kje da sem. Pa sem, strahopetka, vedno prišla nazaj.

Ne more mi očitati, da sem slaba mama ali gospodinja. Mi pa očita, da sem slaba žena. Čutim, da me ne spoštuje. Dovolj je, da se po skupnem dogovoru samo on ne drži le tega, ker mu pač ni pomembno. Če se pa katera od naju ne drži tega istega dogovora, je ogenj v strehi. Štejejo malenkosti. On lahko kritizira, pa vendar pove samo svoje mnenje. Jaz pa povem kaj me moti, pa kritiziram. “Ti me vedno samo kritiziraš, sama sebe pa ne vidiš.”

Stanovanje ni veliko, zato se pogosto zaprem v kopalnico in jokam. Ne vidim izhoda.

Prosim za nasvet. Hvala.

Lp

Gozdnavila,

hvala za zaupanje stiske, iz opisa se vidi, da vama ni lahko. Spolnega odnosa praktično ni, ne glede na fizično nelagodje ter občutek neljubljenosti oz. zavračanja, ki ju navajate kot glavna vzroka. Poleg tega opisujete tudi težavo zavoljo socialnega neravnovesja v gospodinjstvu, tako da je vajina partnerska zgodba zašla v stranpot, od koder jo lahko rešitva le vidva, skupaj. Primere odzivanja, ki jih opisujete so obrambni odzivi, so zid pred ranljivostjo, bližino oz. tveganjem, kar pa vajin odnos potrebuje kot puščava vode, saj se želi razviti in izviti iz zagate. To pa potrebujeta tudi osebno.

Poskusita kar najbolje ustvariti vzdušje, nekdo od vaju mora pričeti (npr. prijetno presenetite partnerja/partnerko ne glede na občutek ogroženosti, prizadetosti, kajti odnos presega njuna člana), … v katerem se bo dalo varno govoriti najprej o sebi, o lastnem počutju v odnosu, v odnosu do sebe, v zvezi s spolnostjo itn. Izogibajta se pričenjati stavke, kot npr.: »Ker si ti…«, »Zaradi tebe…«, »Če bi ti…«, ker to pri odtujenem odnosu v drugem avtomatično ustvarja nelagodje in občutek ogroženosti (posledično ni pravega posluha, pozornosti, motivacije, je le občutek izzvanosti). Drug o drugem spregovorita šele v naslednji fazi, ko bo dovolj varno za vsakega posebej, da ranljivo govori o sebi, eden od znakov za to je, ko se znamo brez težav pristno pošaliti na svoj račun itn. Na naši FB strani je veliko objav v zvezi s partnerstvom (predavanja, nasveti, odzivi na aktualne teme itn.), tudi sami najbrž spremljate različne spletne vire, berete, imate skupne konjičke, hodite v naravo ipd., malo se povežite z vsem tem, da lažje stečejo misli in bodo občutki bolj jasni.

Vsak od nas v odnos prinaša svoje lastne potenciale na eni in svojo bolečino na drugi strani, to pa z namenom – ljudje smo nagnjeni k odnosu bližine, v katerem iščemo tako zdravilo za svoje čustvene rane, vzorce bolj ali manj varnega odzivanja ponavljamo vse dokler tega ne razrešimo (vendar se za to odrasli moramo zavestno odločiti). Obenem pa se s pomočjo odnosov želimo razviti in izpopolniti, zato hrepenimo po pripadanju, sprejemanju, da smo drugačni, ne da bi s tem ogrozili sebe ali drugega. Svoboda je zato v odnosu predmet čaščenja, spoštovanja in odgovornosti. Da bi jo dosegli, jo omogočili tudi drugemu, obenem pa osebo ohranili v partnerstvu, pa ni dovolj zaljubiti se, preseliti se skupaj, imeti službe, ustvariti družino, in to je to. Potrebno je nenehno delati na komunikaciji, odnosih, vsakodnevno življenje v družini pozna razvojne cikle. Na eni imamo pravila in navade, ki nam dajejo varna pričakovanja, na drugi strani pa je veliko razvojnih izzivov, ki jih je potrebno deliti, se z njimi kosati in osebnostno rasti. Intimni odnos tako ne sme postati kar sam po sebi umeven, ker je to znak nazadovanja. Kar sta za ljubljeno rastlino voda in svetloba, so za odnos zvestoba, pripadnost, iskrenost, pristnost, enkratnost, spoštovanje in sočutje.

Z vajino krizo ni nič narobe kot tudi ne z vama, treba jo je sprejeti, priznati morata oba, da je odnos potrebno urediti, prevzeti odgovornost zase in nato za odnos, sicer bosta najbrž šla narazen, ampak to je poslednji izhod, pred tem se da veliko postoriti, česar še nista. Za začetek se pričnita truditi in verjeti vase, da zmoreta, ne pristajajta na nemoč, ker je jutro odnosa v vajinih rokah, imata krizo in imata izredno priložnost, da varno bližino ponovno ustvarita, nato se bo tudi spolni odnos temu primerno odzval. Iz takšnega konteksta bo tudi več energije za socialno in finančno plat vajinega življenja. Ne pozabita, da se vsi prej ali slej znajdemo v stiski, v krizi, ne sramujmo se poiskati pomoč, če čutita, da jo potrebujeta. Lahko se obrneta na bližnji družinski center za terapevtsko oz. psihosocialno pomoč, izkoristita priložnost, da se spoznata s strokovnjakom, ki vama leži in pričnita delati na sebi.

Jutra in večeri vama bodo hvaležni, saj tam, kjer se zdaj nabira prah, bodo jutri lahko sveče. Odločitev je vajina. Srečno!

Spoštovani!

Najprej se zahvaljujem za odgovor.

Strinjam se z vsem kar ste napisali. Med tem se je zgodilo kar nekaj pozitivnih premikov.

Ko sem vam pisala, sva imela pred tem resnično hud konflikt, ki je enkrat moral izbruhniti. In očitno sem se dovolj argumentirano zoperstavila njegovim očitkom in kritikam, da se je naslednji dan obnašal precej drugače.

Jaz pa sem potrebovala samo ramo za zjokat in tarnat, da sem doumela, da se mož obnaša kot ranjen lev. Tako je tudi meni bilo lažje sprejemat in se odzivati na njegovo nenadno prijaznost.

Včasih se je dobro izpovedat, da pri tem pravzaprav analiziraš svoj problem in lažje pogledaš z distance.

Še enkrat hvala in lep dan.