Spoštovani!
Pišem vam preprosto zato, ker ne vem kako bi si pomagala. Rabim pomoč in nasvet.
Sem poročena, mami 2 mlajših otrok. Oba z možem imava še starše, brate in sestre.S starši smo zelo smo povezani med seboj. Radi se imamo.Čisto sem bila zadovoljna s svojim življenjem, lepo smo se imeli. Dve leti nazaj je moja sestra naredila samomor. Brez nam znanih vzrokov. Kar tako, na lep pomladni dan. Šok je bil popoln. Življenje se mi je postavilo na glavo. Ne le, da sem izgubila edino sestro s katero sva se imeli resnično radi in sva si veliko pomenili, začela sem se boriti za življenje mojih staršev..Ko so sorodniki videli v kakšnem stanju sta, so se ustrašili in umaknili in ostala sem s staršema in svojo družinico sama….in po letu dni sta uspela zaživeti bez pomirjeval, postajata zopet samostojna…..Ko sem opazovala starša in počasi priznala sama sebi, da mi ju je uspelo obdržati pri življenju, da sem kljub vsemu hodila v službo, bila mami svojima otrokoma in partnerica svojemu možu, sta zavedanje izgube sestre in moja žalost udarila na plan. Preprosto sem se sesula. Zbolela sem brez organskih vzrokov. Vzrok psihična in živčna preobremenjenost. Uspela sem preboleti in znova zadihati. Življenje je počasi postalo znosno in vredno besede življenje. In sedaj tisto, kar me spravlja v stisko in strah.
Zopet bo smrt kosila med mojimi bližnjimi . Svak. Rak, zadnji stadij. Dnevno propada in lahko mu le vzdržujejo stanje. O svoji bolezni je povedal le meni. Sedaj je telesno že tako propadel, da je stvar očitna in ko je za njegovo stanje zvedel moj mož (njegov brat), se je zaprl vase-sesul se je in trudim se, da bi mu pomagala….ne predstavljam si, kako bo bolezen in bližujočo smrt prenesla njegova mama….In strah me je, da bom za vse zopet sama…ne vem, če bom zmogla zopet vso pot osmišlajnja življenja drugim, ki bodo prizadeti ob smrti. Ali naj se tudi jaz umaknem za žalost in rečem, da ne morem…ali naj zopet zaviham rokave in rečem moram, saj bom zmogla….in sploh ne vem, če sem sposobna šeenkrat stopiti na pot, ki sem jo prehodila skupa s svojima žalujočima staršema, le da sedaj bom na tej poti skupaj z možem in taščo… ne vem, kaj naj naredim in strah me je! Kaj naj naredim?

Spoštovana Agnes,

ste zelo čustvena osebnost in se zmorete dobro ali še preveč vživeti v trpljenje drugih. Potrudite si zamisliti, kakšno mater si vaša otroka najbolj želita in jima to poskusite nuditi, saj sta onadva in mož tisti del družine, ki vas najbolj potrebuje. Če ne boste zmogli bremena prenašati sami, se oglasite pri društvu Hospic, ki se s pripravo svojcev na izgubo vsakodnevno ukvarjajo in pomagajo družini žalovati.

pozdravljeni,

tudi sama sem izgubila ljubljeno osebo ampak se s tem nočem soočiti.Vem, da žalovanje poteka po fazah in me zanima če je faza zanikanja lahko dolga 1 leto.Ne vem kako bi to opisala ampak jaz vedno mislim, da ta oseba še živi, ker mi je drugače preveč hudo.Z nikomer se o tem ne pogovarjam in pokopališče zame sploh ne obstaja.Ali je to škodljivo če poskušam to fazo zanikanja vleči več let.Tako lažje živim.
hvala in lep pozdrav!