žalovanje
po totalnem sesutju življenja po smti moža se počasi bližam tlom (dosedaj sem bila veliko nižje) . pogled v prihodnost je boleč. strašljiv brez moža, kako naj živim brez njega, s kom naj se družim, grem poleti na morje – imam majhnega otroka, načrtovala sva še enega, prišlo je teko iznenada, …
Poznate kakšno dobro knjigo, ki mi bo pomagala, da se v bolečini ne utopim.
Moje sožalje Tereza. Verjamem, da je pogled v prihodnost boleč, zgodilo se je, kar nisi pričakovala. Nekaj jih je na forumu, ki so izgubile moža ali pa fanta, morda ti bodo znale bolj pomagati, mogoče tudi preko maila.
Jaz sem prebrala knjige Zdravljenje žalosti, Pogovori z nebesi, Usoda duš in še več.
Tereza, meni se je pred pol leta zgodilo enako. Bolj kot knjige bi predlagala pogovore s prijatelji, znanci. V knjigah sem iskala odgovore na različna vprašanja, hotela sem izvedeti, zakaj je sploh prišlo do te povsem nepričakovane smrti, kako poteka žalovanje, kaj lahko storim zase in za oba otroka. Ampak veliko bolj mi pomagajo pogovori, zlasti s tistimi, ki so preživeli podobno izkušnjo. Še vedno mi je zelo hudo, ampak počasi včasih naredim kakšen načrt za prihodnje dni, grem iz hiše in podobno.
Na takšen način bo rešeno tudi vprašanje, kako živeti brez moža, s kom na morje…
Draga Tereza,
sprejmi mojo toplo roko v sožalje.
Tvojo bolečino lahko čutim, ker sem že več kot leto dni sama z dvema “začetniškima” najstnikoma.
Poskusi s knjigo Nikoli več v dvoje (imajo jo v Bežigrajski knjižnici). Zelo preprosto napisano.
Skupina za pomoč žalujočim v okviru Hopispica, mi je tudi z drobcem pomagala.
Sama se počutim kot moja najstniška otroka, ko moram vse začeti znova; iskanje novih prijateljev, iskanje nove družbe, iskanje samega sebe, borba za položaj v družbi, v širši družini, borba za preživetje, skrb za plačevanje položnic, menjanje žarnic, beljenje sten,……..
Vsak dan je potrebno na novo sestaviti. Kako je to resnično težko, ve samo nekdo, ki je na tej poti,…
O smislu bivanja in ZAKAJ se je meni to zgodilo se ne sprašujem. Tako pač je.
Žal se celotna družba usmerja le v zagotaljanje človekovega ugodja. V trenutku, ko pa se tega ne da več kupiti, je vsak dan težak. Mi ki žalujemo, smo itak postavljeni na stranski tir, ker smo moteč element, ker za naše”ugodje” potrebno kaj več kot ena bonboniera.
Za vse vas (kot tudi zase) držim pesti, da bi bilo kdaj mao boljše kot je sedaj.
Ana
Moje obcudovanje vsem vam!!!! Zelo ste pogumne in srcne! Mislim, da nam zivljenje nikoli ne nalozi vec, kot lahko prenesemo in prestanemo in da to, cesa vsega smo sposobni, ve bolje kot mi sami. Ve ste odlicen dokaz za to in resnicno ste lahko ponosne nase, na svoj trud in pogum. Ne obupajte! Vsem drzim pesti!!!