žalostna, “boštjan”
Ah ja, tudi jaz.
Sprva je bilo težko,saj sem imela otroka že iz prejšnje zveze. A prišel je čas,ko se je odločil,da bo ostal,ker mu pomenim veliko. Bilo je res lepo! Rodila sta se nama še dva otroka. Ups…potem pa se začne….zamujanje na kosilo,zamujanje zvečer,ker se je v službi zavleklo,skrbno čuvanje telefona in računalnika s posebnim geslom. Vedno manj interesa za Najino druženje, kino, sprehod,al kar sedenje na klopi ob jezeru….z izgovorom otrok,službe,dela,podiplomskega študija….že česa. Otroke sem seveda vzgajala sama,saj je vedno v službi in seveda delala napake! Ki jih priznam in odpravljam. A karkoli bom naredila,zanj ne bom dovolj dobra. Nikoli mi tudi ne reče,da me ima rad, da sem kaj dobro naredila,imela dobro idejo (niti ko sva prenavljala hišo), ….karkoli… Ko kaj potožim,o kakšni bolečini recimo,me napoti k zdravniku,niti se ne zamudi toliko,da bi vprašal kaj in kako o tej bolečini…. Pravi,da sem trmasta in samosvoja, da ga ne upoštevam in mu ne zaupam. Jaz ob tem samo debelo gledam in ne najdem osnove za njegove trditve.
Naj povem,da ga imam neizmerno rada,a nekako mi ne pusti do sebe. Skupaj sva 12 let! Ne smeje se z menoj, ne joče z menoj. Res ga ljubim in spoštujem, sem ponosna na njegovo znanje,delo…ampak v obratno smer ne pride nič. Niti si mu ne upam reči,rada te imam,saj vem,da me bo prišlo nazaj enako.
Terapevt? Zares?
Hvala obema….
Vendar dvomim,da je spakirati kovčke in oditi rešitev. Menim,da je to samo beg. Dvomim tudi v varanje.
Ne dvomim pa v pomanjkanje časa in predvsem interesa za najti pravi čas…
Potrebno bi bilo delo na odnosu,se mi zdi. Pa na ponovnem grajenju zaupanja, si mislim. Yx možnosti.
Sam je nekoč predlagal terapevta, zato tudi zdaj pišem sem,ker mi je kolegica rekla,da tu svetuje neki terapevt… Vendar bodo seveda tudi vaša mnenja zelo dobrodošla.
Lp
Imaš prav, to bi res bil beg. Seveda bi pa za prebroditev težav, oba rabila precej dela na sebi. Rezultati so odvisni od volje in od samoiniciative obeh vpletenih in od sposobnosti dojemanja in razumevanja terapevtovih navodil.
Že tako se pri delu na sebi gre za delo proti sebi, saj moramo z zavestno voljo vplivati na svoje pridobljene navade in prepričanja, zato brez trdne volje in želje po ohranitvi odnosa, ne gre.
Tvoj partner je s tem, ko si mu rodila otroka, dosegel svoj namen in pozneje postal to, kar v resnici tudi je.
Njegov beg preprosto kaže, da ni sposoben sprejeti svojega dela odgovornosti ter se soočiti o svojimi odkloni in občutki zavrnitve, ki jih bi občutil, ko bi se ti približal. Preprosto ne zna izraziti čustev, ker ga tega ni nihče naučil.
Če ga boš povprašala v kakšni družini je živel in kakšne občutke je ob tem doživljal, ti bo marsikaj jasno, zakaj je danes takšen, kot pač je.
Da ga imaš rada, pa kaže na to, da v njega projiciraš nekoga, ki ti prav tako ni namenil pozornosti, a še vedno upaš, da se bo spremenil in ti pokazal vse to, po čemer hrepeniš ter tako zapolnil tvojo praznino.
Kot pravim, če ni interesa za trdno delo in volje, potem tega nikoli ne boš doživela.
Hvala za vaš prispevek!
Družine, kjer eden od partnerjev že ima otroka in se potem rodijo še skupni otroci, so zelo kompleksne. Toliko različnih vplivov, mnenj, idej, da se starši neredko zgubijo v vsem tem in pozabijo na to, da obstaja tudi partnerska vloga. Še posebej otrok, ki ne pripada novemu partnerju zna precej razburkati družinsko dinamiko. Pa ne sam zaradi sebe, ampak zaradi okoliščin. Verjamem, da vam ta dinamika vzame veliko energije, in če tukaj ni podpore partnerja je seveda še težje.
Vsekakor pa se zdi, da se vaš partner zelo zaveda težave, saj je že sam predlagal terapevta. Verjetno ga ne bi, če bi mu bilo vseeno. Ali ste ga obiskali? Kaj ste odkrili?
Kot ste napisali tudi on iz nekega razloga tudi on o vas misli, da ste nedosegljivi, in da ga ne spoštujete. Razlog zato je seveda lahko na njegovi, na vaši ali na vajini strani (najpogosteje). Tukaj ni potrebno ničesar razumet. Tako on čuti (kot tudi vi)! Naslednji korak je, da to kar on čuti in govori, vi tudi slišite in sprejmete (in seveda tudi on). In potem je potrebno na podlagi tega kakšno stvar spremeniti – ali pa tudi ne.
Vaš partner potrebuje partnerko, zaupnico, ljubimko in prijateljico v eni osebi (in ne mamo – otroci potrebujejo mamo). Dajte mu to in boste videli kako se bo odzval (in koliko bo zamujal). Otroci se odzivajo glede na vajin odnos in če je ta v kaosu, bodo v kaosu tudi oni, če je med vama harmonija in jasna vizija, potem se bodo tudi otroci počutili varno in bo z njimi pol manj dela. Otroci niso steber družine, vajin odnos je.
Včasih je potrebna podpora terapevta, še posebej v takšnih kompleksnih situacijah (kjer pogostokrat v resnici ni krivca za nastalo situacijo).
S primeri, kot je vajin imam precej izkušenj. Če obstaja obojestranski interes je mogoče narediti zelo veliko.
Hm ja…. Verjetno imate čisto prav,ko pravite,da sva v času skrbi za otroke in službo izgubila skrb za naju… Kdo in zakaj in kako je prenehal je sedaj nesmiselno kazati s prstom, če vas prav razumem,gospod Boštjan! In imeti “jezno” najstnico in nato še dva živahna otrociča ni mačji kašelj. Sploh če mož opravlja terensko delo in je precej zdoma. Tukaj nič ne krivim njega. Takšna je pač naša situacija. Denar ne pride kar sam v kuverti vsak mesec.
Kaj ni torej konkretno predlagate? Naj kakor “pozabim” problem in skušam delovati kakor ste napisali in vidim rezultat, ali grem že v štartu po drugi (zame bolj mučni poti) in poiščem terapevta v bližini (murska s.)? Vem,da ni pošteno vprašati,ampak kaj bi storili vi,na mojem (ženskem!) mestu?
Resnično bi rada obdržala ta zakon,ker vidim v njene mislimm še veliko potenciala. Tu zdaj ne govorim zavoljo otrok. Ne,zavoljo naju, dobro,če hočete sebično, zavoljo sebe, ker ko pogledam v njegove oči,se v meni oglasi tisti metuljček zaljubljenosti. Ja,še vedno. Očitno pa tega ne znam pokazati na pravi način ali pa on noče videti… Ne vem… Nasvet?
Hvala
najprej moraš odpreti oči. Jasno kot beli dan je, da te vara. Zakaj bi sicer skrival comp in telefon?
Tebi pa je najbolj pomembna kuverta, zato si pristala na to, da otroke vzgajaš sama. zraven pa še tisti vseobsegajoči občutek mame, ki je značilen za naše področje.
Če res hočeš kaj narediti, potem je terapevt nujen. Vprašanje pa je, koliko svojega časa je družini pripravljen nameniti tale kuvertonosec.
resno mislim, da njegovo terensko delo zajema tudi posteljni teren. Preveri, pa boš videla.
Kar pa se denarja tiče – nekako si pristala na to, da ga po cele dni ni doma, ti pa s tremi otroki. Sama praviš, da denar ne pride sam od sebe. Oziroma, če obrnem vprašanje, bi tolerirala njegovo odsotnost, če ne bi bilo tako debele kuverte? Saj je vseeno kako družina živi, samo ti nisi zadovoljna. Bi bila zadovoljna z več njegove prisotnosti in manj denarja?
Ne razumem kako lahko nekateri s takšno lahkoto govorijo o varanju.
V konkretnem primeru ne more nihče 100% zatrditi ali kdo koga vara. Vsak sicer lahko na forum napiše skoraj vse, prosim pa za malo razsodnosti pri branju. Veliko razlogov je lahko zakaj ima nekdo geslo na svojem telefonu in računalniku. Nič od tega ne vemo, saj se ne pogovarjamo s to osebo. Lahko samo fantaziramo in fantazija prenese veliko iluzij (enih in drugih). V svoji praksi sem srečal že toliko in takšne primere, da že dolgo časa ne delam nobenih zaključkov o osebi, ki je ne vidim vsaj 3x.
To, da nekdo skrbi za otroke v večji meri in drugi v večji meri nosi domov denar, je lahko čisto ustrezen model.
Družine, kjer bivajo otroci iz več gnezd so velik izziv. Dinamika v takšni družini je ekstremna in potrebno je veliko volje, potrpljenja in medsebojne podpore, da stvari nekako delujejo. Nikoli pa takšna družina ne more biti enaka kot družina kjer so otroci samo enih staršev.
Nisem mislil, da pozabite na problem. Mislil sem, da začnite problem reševat tako kot sem predlagal. Problem je namreč v tem, da si ne zaupata več in da ne slišita drug drugega. Ukrepajte torej drugače, kot ste do sedaj (s skrbmi in strahovi).
V primeru, da je prepad med vama že prevelik, bosta potrebovala terapevta. Verjetno obstaja kakšen tudi v M.S. Ne boste pa prva iz tega mesta, ki se bo vozil k meni v Celje. Ne razumem pa zakaj takšen odpor do terapevta, še posebej ker je vaš partner za. Se bojite, da bodo kakšni okostnjaki skočili tudi iz vaše omare? Seveda bodo. Na eni strani imate okostnjake in na drugi strani zakon, kjer ni zaupanja.
Odločitev je samo vajina.
Veliko sreče pri nadaljnjih korakih in odločitvah.
Volja, podpora…. To ste verjetno mislili iz obeh strani. Mar ne??
Strah, odpor do terapevta… Okostnjaki iz omare… Seveda! Bila sem vzgojena v družini kot edini otrok in kmalu ostala res edina. A sem se z voljo, trmo in znanjem prebila dalje in naprej in do ciljev. Diplomirala,se zaposlila imela pri 30ih prvo hči…. Bila z njo sama.
…….
Seveda je tu veliko zamolčanega, nepredelanega….
…..
A mislila sem,da se ukvarjam s tukaj in sedaj.
…..
Po vašem nasvetu gospod Bostjan,bom poskusila slišati, upoštevati, zaupati, čeravno mislim,da to že počnem.
…..
Hvala za dobre želje.
…..
Če še imate kakšno besedo zame, je bom hvaležna.
terapevt si v svojem “strokovnem ” odgovoru res ne more privoščiti tega, kar si jaz kot mimoidoča uporabnica lahko. Če te je moja domneva, ki bi jo lahko potrdilo na tisoče žensk (zamujanje in hkrati skrivanje telefona in mailov) po vsem svetu, da so to najbolj očitni znaki varanja, spravila iz tira, te je samo zato, ker čisto na dnu svojega srca veš, da je nekaj na tem. Obstaja sicer tudi kakšna druga razlaga za skrivanje telefona ( morda na skrivaj s svojim denarjem pomaga 10 družinam v Afriki, pa noče da bi kdo zaradi tega imel za dobrotnika – saj veš, naj levica ne ve kaj dela desnica) ali kaj tretjega. Zato tudi odpor do terapevta, ker bi lahko prišla na dan resnica, ki ti ne bo všeč.
No saj, mogoče pa imaš prav ti in ne jaz. Nisem prišla sem po tolažbo. V izvorni objavi sem napisala po kaj sem prišla. Sicer nisem uporabnica forumov in niti nisem vedela kaj in kako pričakovati.
Od nasvetov ki sem jih dobila,če izvzamem g. Boštjana in g. Robija, so bili spakiraj. To meni ni rešitev to je pobeg. Prišla sem po nasvet kako rešiti situacijo. Kuverta in ljubezen, po to sem prišla. Hvala
in kje sem ti jaz napisala, da spakiraj? Napisala sem samo, da je velika verjetnost, da te vara. To pa ni nujno razlog, da spakiraš. Je pa zelo pomembno pri reševanju zakona, da sta partnerja odkrita. In če misliš, da lahko zakon rešiš brez rešitve tega problema, je to tudi tvoja izbira. Moj občutek je, da ti bežiš od resničnih problemov in nisi resnično čustveno odprta do partnerja. Če on čustveno bližino vseeno rabi, potem jo je našel preko postelje v drugi ženski.
Spet ti pišem okrutne stvari, pa v osnovi ni moj namen, da ti vzamem še tisto malo upanja, ki ga imaš.
Mislim, da je nujno, da gresta do terapevta. Eni se kljub vsemu dobro sestavijo skupaj, ni pa terapevt zagotovilo, da bo zveza obstala, saj nekateri tudi ne sodijo skupaj. Če pa je tebi edini sprejemljivi rezultat ohranitev zveze, potem je najbolje, da mižiš in živiš naprej tako kot si do sedaj.
Ne bom se vključeval v debato okrog varanja, ker odmika težavo stran od vzroka. Veliko lažje se je potem na terapiji spoprijeti z realnimi težavami, če je vzpostavljeno neko upanje za rešitev. Takšna debata (brez dejstev) o varanju pa načenja to upanje brez potrebe. Terapevtu je težje začeti s točke, kjer je upanje mrtvo.
Vedno se vse rešuje tukaj in sedaj. Včasih pa je dobro poznati zgodovino, da bolje razumemo sedanjost in potencialno prihodnost. V vašem kratkem opisu otroštva in mladosti se opisali, da ste bili za vse sami. Ta zgodba se za vas manifestira še vedno tukaj in sedaj. Oblika je druga, še pa vedno doživljate enako podzavestno zgodbo (vedno sama za vse).
Ne preseneča torej, da vam partner pravi, da ste trmasti in samosvoji. Starši so kot neke vrste referenčna točka za naše življenje, če jih izgubimo (ali jih enostavno ni ko jih otroci potrebujejo) predno smo sposobni samostojnega življenja, zgradimo svojo osebnost na podlagi tega, da se lahko zanesemo samo zase. Partnerski odnos pa zahteva zaupanje in prepuščanje. Še posebej od ženske, ki naj bi sposobnost prepuščanja in sprejemanja nekako integrirala v svojo identiteto že v otroštvu.
Volja … podpora … seveda sem mislil obojestransko.
Dela je precej in še nikoli se ni zgodilo, da bil bil za odnos odgovoren samo eden od partnerjev. Občutek imam, da je vajin odnos še mogoče spraviti nazaj na tire.
Bodite dobro in veliko sreče vam želim.