žalostna
Ne vem,zadnja dva dneva bi samo jokala. Tako spontano se mi pojavljajo slike pred očmi,ko sem bila v porodni sobi. Danes sem ga imela pred očmi,bojim se,da bo to zbledelo.Da se nebom spomnila,kako je izgledal.
Sedem mesecev je minilo,a kot da je bilo prejšnji teden. Mislila sem,da mi bo zdaj že malo lažje,pa mi ni. Nočem ga pozabiti,ko vsaj nebi bilo tako globoke bolečine…
Pošiljam ti tisoč poljubčkov…ko bi ti jih vsaj dala takrat,ko bi te vsaj malo dlje imela pri sebi..pogrešam te.
Tvoja mami
Moje izkreno sožalje!
Če se ti joče, jokaj, v tem ni nič slabega in solzam moraš dati prosto pot.Vse manj bo takšnih dni, verjemi, a vedno bodo, vedno udari z vso močjo, a vedno redkeje.Vsaj pri meni je tako.Je čas za solze in je čas za smeh in vzemi si oba!
Tudi mene je strah, da bo slika zbledele, včasih res zbledi, spet drugič pa ga imam jasno pred očmi, pa je minilo 2,5 let odkar sem ga prvič in zadnjič videla!
Le pogumno naprej
lp
škratek
Žal mi je, draga ilinka, da te mora boleti izguba tvojega sončka. Nihče od nas, ki smo izgubili otročičke, ne potrebuje tega, pa je vseeno del življenja…
Jokaj, kriči, povej! Meni se zdi, da če govorimo o svojih otročkih, da tako ostajajo del nas, da njim in naši okolici damo priznanje, da so bili. Sama sem imela obdobje, ko sem panično ponavljala, obnavljala, kaj vse se je dogajalo. Kako je bilo ob sprejemu v porodnišnico, na vseh pregledih, pri porodu, potem. V spomin sem si želela vtisniti vsako najmanjšo podrobnost, partnerja sem prosila, naj mi pripoveduje, česa se spominja sam, da sem nekako rekonstruirala dogajanje. In si poskušala vse zapomniti. Ker me je bilo na smrt strah, da bom pozabila. Svoja otročička!
Se mi zdi, da te lahko razumem. Nič oprijemljivega nimaš v rokah. Ni joka iz sobice, kjer bi spalo drobno bitjece. Nihče več radostno ne sprašuje o otročku. Večeri so tihi in prazni.
Bojim se, da nikoli ne bomo pozabili naših otročkov…
Vesela sem, da nikoli ne bomo pozabili naših otročkov…
Ilinka, bodi pogumna zase, zanj in za tiste, ki morda še pridejo.
Tudi jaz ti izrekam sožalje. Žal mi je, da nas je toliko, ki smo okusile to žalost … od moje izgube je že več kot 20 let in … žal ne morem reči, da po vseh teh leti kaj manj boli. Še vedno jokam, ko berem, kaj vse ste pretrpele …ampak človek se nauči živeti s tem. Jaz se, ko mi je najbolj hudo, vprašam, kaj lahko danes dobrega storim … včasih mi uspe za koga res kaj dobrega storiti in takrat mi je pri srcu zelo toplo …Ne boj se, nikoli ne boš pozabila …naj ti danes v srce posije sonce. LP
jutri se bomo v parku zvončkov za vedno poslovili, moj mali fantek. rada bi ti še enkrat povedala, da te ima mamica rada in da te nikoli ne bo pozabila. tvoj prelep obrazek bo za vedno z mano. z očkom in sestrico bomo vedno ohranjali spomin nate. rada te imam. pogrešam te, da kar boli.
nebi smelo bit tako.
tvoja mamica
