žalostna
28.07.se mi je porušil svet – v tragični nesreči sem izgubila 17 letnega sina.
Bil je zlat otrok, nasmejan, poln idej in načrtov za prihodnost, naenkrat pa ga ni več na tem svetu…
Še vedno se mi zdi, da nekako ne morem doumeti, da ga ni več, še vedno ga čakam ga iščem… Tolaži me misel, da je odšel med angelčke, vseeno pa ne razumem ne tega sveta, ne Boga, zakaj ga je tako hitro poklical k sebi.
Pogrešamo ga vsi tudi petleni bratec s katerim sta bila neverjetno povezana, za njega je skrbel z neverjetno bratovsko ljubeznijo – saj ni besed, ki bi dale to opisati….
Boli, boli in vsak dan bol boli …. ne najdem tolažbe
Žalostna mama
Moje iskerno sožalje. NI besed v tolažbo…. in vedno znova ob takih izpovedih podoživljam svojo bolečino ob izgubi mamice pred mesecem in tednom dni. Pravijo, da je najhuje zgubiti otroka, ne vem, vem le kako boli izgubiti mami in ne želim izkusiti tvoje bolečine, boli nas vse, vsak je ovit v svojo bolečino in žalosot…nisi sama…mislim nate in ti pošiljam objem ter želim, da so vsi naši angelčki srečni, tam kjer so ter, da se enkrat spet objamemo in poljubimo, nekje….
Sinček pa te ima rad in te čuva od daleč..a vem boli in boli, vsak dan bolj…pa nič več ne moremo storiti, kot le upati, da jim je lepo..
Najprej lep pozdrav.Moje iskrene sožalje vsem ,ki ste izgubili najbljižje in prijatelje.Tudi meni je včeraj umrla teta.Po 3 mesecih borbe z rakom je borbo izgubila in nas je včeraj za vedno zapustila.Mi smo se dobro razumeli.Najbolj me pa skrbi za mojo babico (bila je njena najmlajša sestra)saj sta bili kot rit in hlače.Teta je bila pri njej tudi po mesec dni ali več pa tudi obratno.Kako bo babica občutila izgubo ne vem.Vem samo da jo bo zelo pogrešala.K babici je hodila ,da sta kam šli(babica je vdova letos je praznovala okroglih 80)sestra pa je bila mlajša in bi konec septembra praznovala 74 let.In seveda ji je pomagala tudi na vrtu.Zelo sta se imeli radi.vem samo to da se je teta rešila in da se ne matra več.V 3 mesecih odkar je zbolela za rakom je bila samo še kost in koža in z zelo veliko bolečine.Naj vsi počivajo umiru.
Nenči, Petra, Bučka in ostale tukaj,
moje iskreno sožalje vsem, ki žalujete za svojimi, ki so odšli v DUHOVNI SVET, tam jim je lažje, saj tako pravijo, tisti, ki so doživeli klinično smrt in se vrnili nazaj v svoje telo.
Težko je prebolevati izgubo, pa ni druge rešitve, lahko se samo izjočemo, treba pa je živeti dalje. Jaz grem vsak dan na grob, imam zelo blizu, pa se mi malo olajša bolečina, pozabiti pa se to ne more, po 50-letih skupnega življenja.
Jaz sem imela že veliko izgub mojih dragih in to na hitro, KAP. Ne moreš si zamisliti, da je odšel, pa še malo prej, sem z njim govorila.
Moja mama, je že 33 let v grobu, pa jo imam še vedno pred očmi, ko mi je pomahala v slovo, ko sem bila pri njej na obisku, drugi dan jo je KAP, v ambulanti, ko je šla po napotnico, imela je sladkorno, zdravnica ji ni mogla pomagati, pa je bila zraven, ni bilo pomoči.
Velikokrat grem na njen grob, prižgem svečko, prinesem rožice, to je edino kar lahko še storim., štirje moji dragi so v tem grobu.
Tako je življenje, vsi bomo šli za njimi, vsak ima določeno, kdaj bo odšel.
Drage, lepo spančkajte in lahko noč.
Lepo Vas pozdravljam!
PRABABI
Moram še napisati, da je minilo štiri leta, ko mi je umrla komaj 30 let stara sestra – levkemija, cela štiri leta sem rabila, da sem se končno malo pobrala, začela normalno živeti, sedaj pa me je spet udarila kruta usoda.
Tudi jaz verjamem, da sta moja sestra in moj sine angelčka, ki čuvata na nas in da se nekoč – ko bo prišel naš čas spet srečamo in objamemoooo….
Dober večer vsem.
Petra hvala tudi Tebi, 2 dni nisem bila nič na rač., sem na brezžični povezavi, pa mi zataji, danes mi je vnuk popravil. Včasih, pa nisem zmožna, da bi kaj napisala.
Veš, verjamem, da Ti manjka pol sveta, ko nimaš več mamice. Mlada si, moraš dalje, veliko moči se potrebuje za premagovanje bolečin. Veš, če te NARAVA dolgo ohranja pri življenju, doživiš veliko izgub svojih dragih, pa prestati jih moraš. Ja, življenje piše krute zgodbe.
Alenka, moje sožalje, ne obupaj.
Nenči, veliko veliko moči Ti želim, veš, bolečine in rane ostajajo, so nepozabne.
Bučka, ja, jokamo jokamo, pa nič ne pomaga, moramo dalje.
Rojstvo in smrt sta povezana, to je dobro, da ne vemo kdaj pride konec.
Sožalje velja vsem, ki ste tukaj.
Lahko noč in LP
PRABABI
Prababi hvala….in ja res nič ne pomaga….boli, boli in še enkrat boli…pol sveta manjka kot je napisala Petra…če ne kar cel…
6 četrtkov je mimo in ravno ob tej uri sem bila pri njej zadjič (kdo bi si mislil, da bo zadnjič), ravno sedaj sem jo božala, jo tolažila in lupčkala, njo – mojo zlato, lepo mamico…