Živjo,

rabim nasvet, predvsem pa podporo. Z možem sva skupaj 14 let, poročena 4, imava 2 majhna otroka. Najina zveza je bila ves čas trdna, skladna. Prepiri so bili občasni, vedno pa se je kot “vzrok” na koncu “izkazalo”, da jaz nisem takšna kot on želi, oz. kakršna naj bi po njegovem žen(sk)a morala biti – vedno zaljubljena, željna nežnosti, strastna, vesela, živahna, poleg tega pa še razumevajoča, popolna mati in gospodinja. Ne da sem kaj narobe naredila, ampak ker takšna sem. Jaz imam na idealnega partnerja drugačen pogled, menim, da pač vsak človek ima svoje pluse in minuse in da s partnerjem dobiš v paketu oboje, in da ni vedno vse idealno, vendar pa ob volji in odločenosti zveza obstane, se razvija in je uspešna. Na splošno sem z njim zadovoljna in srečna.
Pred dobrega pol leta pa sva se odtujila, jaz sem bila na porodniškem, on pa v dveh službah precej zaseden, vedno bolj uspešen in samozavesten, in ni imel razumevanja in posluha za moje “probleme”. Od tedaj sva se nekajkrat globoko skregala, in po delčkih mi je priznal/sporočil/ kar sem odkrila sama, da je spoznal osebo, ki mu daje veselje in zaljubljenost in vse tisto, kar je on mislil, da ne obstaja. Da pa z njo nima nič in da je pošten. Vsi dosedanji poskusi sprave med nama so se izjalovili že v kratkem času, saj on z njo še vedno ima stike, jih niti ne namereava prekiniti, hkrati pa skupaj načrtujeva prihodnost, velike in pomembne stvari v življenju. To pa mi še vedno daje upanje.
Sploh ne vem več, kaj naj mu rečem. Tako enostavno ne morem več, vse mi je odveč, v službi se ne morem skoncentrirati, otroka sta mi odveč in se jima ne morem posvetiti; ko je mož doma, čakam, kaj bo, ali sploh bo kaj, se bova pogovorila in problem rešila ali bova imela tiho mašo. Ko se pogovarjava, je miren, odkrit, vendar ne predlaga nobene konkretne rešitve, niti ne obžaluje. Praznih obljub ne potrebujem, vem, da mi lahko tudi laže, če hoče, tako da ga sploh ne preverjam več, kje je, s kom, koliko sms-jev in klicev je imel.
Bojim se ločitve, po drugi strani pa tako tudi ne bo šlo. Jutri gremo na morje, obljubil mi je, da si bo vzel čas, da se bova pogovorila. Ali je to znak, da še lahko upam, ali pa misli, da se bova na morju dogovorila, kako čim bolj elegantno izpeljati našo ločitev.
Imate kak nasvet?

Najbolj pomembno je, da se bosta pogovorila. Pri vsem skupaj morate najbolj misliti nase. Razumem njega, da je vesel in samozavesten, saj ima zeno in se ljubico in vsekakor je dobro in najbolj udobno obdrzati obe. Z njo ima se stike in jih ne namerava prekiniti, z vami pa nacrtuje prihodnost. Res lepo. Ali vam vse to nic ne pove o tem, kako razmislja o vas in kako vas vrednoti?
Prevec zena se zadovolji z meglenimi odgovori in potem vztrajajo v zvezi, ki to ni, saj upajo, da se bo moz spremenil in da bo boljse. Zato vam polagam na srce, da mislite predvsem nase in na svoje zivljenje, kar je tudi glavna naloga v vasem zivljenju. Cenite sebe in nato boste nasli nekoga, ki vas bo prav tako cenil.

Preveč visiš na možu, od njega si čustveno odvisna! Lahko da ti je življenje prav zato poslalo ločitev, za streznjenje. Tudi tvoj mož se bo moral srečati z dejstvom, da idealizira lastnosti, ki bi jih po njegovem žena morala imeti. Ker ima tako zelo nerealne zahteve, se bo vedno znova opekel, dokler ne bo končno uvidel, da so izkrivljeni njegovi ideali, ne pa življenje, ki ga živi. V realnosti je k sreči vedno tako, da nam življenje na drugih pokaže samo to, kar imamo sami za popravit. Šele ko v drugih ne iščemo več napak, smo jih zmožni doživeti, jih polno ljubiti, ker jih dojemamo takšne kot v resnici so. Vse pelje v to smer, k spoznanju.

Na nekaj bi te rada spomnila in sicer na to,da si včasih imela celo pogačo zase,zdaj pa se hočeš zavestno pripraviti na to,da se boš v prihodnosti,ki te čaka z njim zadovoljila le z drobtinicami!

Daj ga lomi!Sigurno nisi mirna,ampak nestrpna,pa še živčna,ker ne veš,kaj ti bo ta dopust prinesel.

Ne dovoli si,da na ta način izkazuješ,kot,da je tvoje življenje manj vredno-ker to ni!Tako praviš,da ne moreš več naprej in zato pričakuj spremembo.
Kaj se bosta pogovorila in kako nadaljevala ,(seveda,če ne pride,do kakšnih sprememb s strani enega od vaju) je odvisno tudi od tega,da sta iskrena in poštena v pogovoru eden do drugega.

Če bodo že tukaj laži in nadaljevanje stranpoti,škoda tebe,da vztrajaš v vezi,ki bi te samo psihično uničevala.Otrokim ne ostane nič prikrito.

Bojiš se ločitve,bojiš se druge ženske………..Tako pa ne moreš več naprej.
Naj te reši resnica,pa kakršna že bo!Tudi zate obstaja upanje,da spoznaš tisto,kar še nisi okusila!

Pozdravljena, te popolnoma razumem, kako se pocutis, v kaksni situaciji si. Vem, da je grozna ta negotovost, neigurnost, odsotnost moza…. Nekaj podobnega sem dozivela tudi sama. Tezko je reci, kaj narediti. Jaz sem svoj zakon resevala pol leta. Se pogovarjala, iskala pomoc terapevtov…. Moj moz, ki je sedaj ze bivsi, se je tezko pogovarjal, trdil je, da me ne ljubi vec, prav tako po 14 letih, da hoce stran. Po pol leta, ko ni bilo nobene spremembe z njegove strani v smislu, da se zeli potruditi za zakon, sva se razsla.
Tvoj moz najverjetje prezivlja krizo. Kaj vse se mu je nakopicilo, s katerimi obcutki se srecuje, ne mores vedeti. Jaz bi ti predlagala, da na dopustu uzivas, se ne obremenjujes s pogovori, ker mislim, da ne bodo nic resili. Kako dobro se se spominjam, kako sem vsaki dan cakala, kako se bova pogovorila, kako bova zacela stvari resevati, a vedno znova sem bila razocarana. Mislim, da je dobro stvari malo umiriti. Vem, da je tezko, a najbolje je, da se na dopustu obnasas kot, da se ni nic zgodilo, da si dobre volje, aktivna, razigrana, z otrokoma uzivas, sploh ne omenis, da je kaksna kriza…. Daj njemu cas in naj on nacne pogovor ce ga kaj moti. Morda mu bo dopust, kjer bos ti pozitivna, nezamorjena dal misliti oziroma v njemu obudil spomine na vajine zacetke, ko sta bila se zaljubljena. Seveda to ne pomeni, da se o stvareh enkrat ne bosta pogovorila, a mislim, da je prej potreben predah in dobra izkusnja.
Vse dobro ti zelim.

Aja, se to sem vam hotela reci. Glede locitve. Brez skrbi bodite, da vam on locitve ne bo predlagal, ker mu je cisto dobro tako, kot je. Moski kot je on, z dvema sluzbama in kariero, ljubico in z otroki bi se hotel lociti in vam dati pol premozenja in s tem zgubiti zastonj gospodinjstvo? Zakaj pa? No ja, nekateri taksni se locijo in potem ostanejo z bivso zeno v istem gospodinjstvu, da lahko ona se naprej skrbi zanj.
Seveda je miren, odkrit in ne predlaga nobene konkretne resitve. Kar se njega tice, on tudi nima nobenih problemov. Nasprotno.
Zdite se mi zelo ljubeca in spravljiva oseba. Menim, da je vas moz to izkoristil in zdaj hodi po vas. Jaz upam, gospa, kakor grdo se ze slisi, da boste vi nehala upati, da se boste uprla temu ponizevanju in se boste VI LOCILA in ga postavila pred vrata. Upanje pa pri zenskah pogosto umira zadnje. Jaz vam drzim pesti, da bo pri vas drugace, ker ste vredna boljsega.

To je egoizem. Kaj pa otroci? Nihče se ne vpraša, kaj si želijo oni. Nista namreč več samo dva, ampak je tu družina. Ali ima ona pravico vzeti stvar samo v svoje roke in gledati sami nase? 1:4? NE. Naj bo srečna, da je mož obljubil pogovor. To je dober znak. Čimveč pogovora. To združuje. Problem je tam, kjer ni pogovora. Govorite, da bo našla človeka, ki bo boljši. Ne. Kje to piše? Kje je zagotovilo? Kaj pa če bo slabši? Poleg tega – to se tiče nje, tukaj pa je družina, so otroci. To je gnezdo za otroke. Ne razdiraj, če ni res nevzdržno!

Kako me razkurijo takšni tipi, ki si vzamejo pravico, da potem, ko že imajo družino in otroke, za katero so se odločili in ženo, ki so si jo izbrali, se nenadoma vedejo, kot bi bili v puberteti in svobodni.
To ni odraslo in ni moralno. Odrasel, odgovoren človek se zna upreti skušnjavam.
Ne vem, kaj ti naj svetujem. Predvsem to, DA NISI TI KRIVA , in predvsem, da ne drži to in ni vzrok, da si po njegovo ‘nepopolna’, ker nisi na hrbtu od njegove ‘krasote’. Nepopoln je on, ker potrebuje nekoga, ki ga bo neprestano občudoval in oboževal in on se bo hranil s tem. Samozavesten človek tega pač ne potrebuje.
Glavo pokonci! Ne prepusti odločitve njemu. Pogovor vodi ti, vprašaj ga, kako to, da je tako negotov vase, da potrebuje neprestane potrditve lastne vrednosti .
Vso srečo!

Ti si ljubeča in zrela oseba, ki ve kaj je to zakon in življenje v dvoje. Na žalost si naletela na partnerja, ki niti ne ve koliko je vredna družina in se ne zaveda kako dobro mu je v njej.
Žal je toliko podel, da te izkorišča za svoje užitke. On natančno ve, katere so tvoje vrednote in da se boš borila za obstoj družine. Zato tudi arogantno nastopa in si upa imeti ljubico. Zamisli se, kdo je v resnici in kaj še lahko v življenju pričakuješ od takšnega človeka.
Kolikor se spoznam na takšne “samozavestneže” jih mine aroganca v trenutku, ko bo videl, da ti tega nisi pripravljena prenašati.Samo tu igra ne učinkuje. Šele, ko boš res spregledala se bo obrnilo drugače.
Mene pri njem bolj kot ljubica moti zmožnost, da lahko tebe ki ga ljubiš tako muči. Česa le je še zmožen?

Strinjam se z Alice

Če sama ne boš postavila meja, lahko čakaš edino na to, da se ga ljubica naveliča. Tvegaš pa, da se ga nikdar ne ali pa da za njo pride nova…

Ženske smo tako zelo neskončno potrpežljive in nesamozavestne.

Ko smo nekaj časa v zvezi s partnerjem in so vmes še otroci, se nikakor ne moremo odločiti in oditi iz takega bolnega odnosa, ker mislimo, kaj vse bomo izgubile. In kako si bomo morale življenje ponovno graditi od začetka.
Tako zelo smo nebogljene v tej svoji ranljivosti novega začetka, da smo pripravljene do onemoglosti reševati kar se rešiti več ne da. Ali pa vztrajamo iz navade in iz strahu pred novim okoljem, ko se selimo. Vse življenje naše je potovanje, mi pa smo tako zelo tradicionalno navezani na en kraj. Grozno. In trpimo. In se živciramo. In izgubljamo najlepša leta…

Res je, kar ste napisali. Še vedno je v nas neka “cankarjanska mati”. To zgleda da izhaja čisto iz narave, to je nek nagon po ohranitvi gnezda. Tudi jaz zaradi tega nagona drago plačujem. Vse potrpim za to, da se gnezdo ohrani. Včasih je človeku tako malo treba, da je srečen, pa je partnerju tudi to pretežko.

Pozdravljena,

popolnoma te razumem ker sem v podobni situaciji in preživljam težke trenutke. V zakonu sva 7 let in imava enega otroka, drugega pa pričakujemo čez en mesec. Pred kratkim sem odkrila, da moj mož ima razmerje z drugo žensko in mu to tudi povedala. Pričakovala sem vsaj kakšno opravičilo ali pojasnilo pa do danes se še nič ni zgodilo. Obnaša se kot da se nič ni zgodilo in mi zatrjuje, da mu je naša družina še vedno na prvem mestu in ,da sem jaz še vedno samo njegova in da ima samo mene rad. Najraje bi odšla in zaživela novo življenje pa ne morem. Otrok je zelo navezan na očeta, drugi bo kmalu privekal na ta svet in bom zelo potrebovala moževo pomoč. Počutim se zelo nemočno, brezvoljno in loteva se me depresija. Upam samo še na to, da bo tudi moj čas prišel in bom lahko enako uživala življenje. Vem, da je to slaba rešitev ampak upam, da se bodo določene stvari razjasnile in se bo lažje odločit za naslednji in bolj konkreten korak.
lp

po dopustu nič novega.
dobro se zaveda da bo izgubil eno ali drugo, vzel si je še en teden za odločitev. dokler se ne bo odločil, nima več vstopa v spalnico, jaz pa ga ne sprašujem, kje je, s kom in zakaj. veliko sva se pogovarjala, potrdli so se vsi moji sumi (kako zelo je res, da ženska ve, kdaj je prevarana!). pravi, da če bi bila v igri samo midva, bi me zagotovo zapustil.
zavedam se da bo težko, če se razideva, tolažim pa se s tem, da mi bo čez 1 leto prav gotovo lažje, in da v zvezi po sili nočem vztrajati.
poleg vseh neproduktivnih misli in razmišljanj v slabih dneh sem tudi sklenila par stvari v zvezi z mojim življenjem in mojimi cilji in se jih bom tudi držala. ne obljubljam mu ničesar, tudi če se bo odločil zame. karkoli rečem, je brez pomena, če tega tudi ne storim. in storila bom zase, ne zanj. rada bi se naučila spoštovati in ceniti samo sebe, pozabila sem že, da sem bila nekoč samo svoja.
hvala za podporo, to mi veliko pomeni. in še kako zelo jo rabim.

Mislim halo, da bi čakala kako se bo gospod odločil? Jaz bi ga na tvojem mestu vrgla iz stanovanja in gotovo… In kaj se imajo pa otroci pri tem za odločit? Zakon je stvar samo stvar staršev, seveda zadeva vpliva tudi na otroke, samo tudi če ne bosta skupaj, boste vedno družina.

važno je samo, da boš ti srečna, ker potem bodo tudi tvoji otroci srečni.