Pred slabim letom sem se zaposlila v manjši firmi. Sedim nasproti niti leto starejšega sodelavca, ki je s svojo partnerko že vsaj 10 let, jaz z mojim podobno. Od prvega dne sva se s sodelavcem super ujela. Imava isti okus za glasbo, filme, podobno razmišljanje in od prvega dne ga ne morem izbit iz glave. Nanj pomislim vsak dan, tudi ko se ne vidimo, sanjam o sexu z njim, si zamišljal scenarije, vsakič ko se kaj prepiram z mojim, mi na misel pride sodelavec. Vendar ne reagiram na nič. Ne na želje, ne na fore, ki mi jih pove, ne na ponesrečene dotike. Zdi se mi, da on čuti podobno kot jaz, nisem pa prepričana. Problem je ker imam super partnerja. Rada ga imam neopisno. Dolgo sem ga “iskala” in sedaj imam vse v življenju kar bi se lahko želela (ajde ni to ravno res, ampak zavoljo argumenta). Sodelavec ima 2 otroka, jaz sicer nobenega, ampak je v planu, ko bo hiša dokončana. Na moža ta moja otroška zaljubljenost ne vpliva, ampak se bojim da se ne zavedam in ga primerjam z neko neobstoječo zvezo, ki si jo ustvarjam v glavi. Sodelavca nočem, ker nisva samska, imava družine in je zame nedosegljiv. In hkrati tudi zanimiv iz istih razlogov. Česar me je strah je to da pred letom dni sem vedno mislila le na moža, sexa sem si želela le z njim, čas preživet samo z njim, se kregat samo z njim, smejat itd. Sedaj je pa v igri še nek drug tip in si ne morem pomagat. Bojim se da bi zaradi tega trpela moja zveza. In bojim se da bi sodelavčeva partnerka kdaj opazila naklonjenost in vplivala na najin službeni odnos. Leto dni je okoli od kar ga poznam in čustva so enaka. Nimam namena imet avanturo s sodelavcem, ker imam moža, ki je moja družina, opora, največja ljubezen. Moja pamet to ve, srce pa je zabito. Kakšen nasvet kako pregnat tako zatrpanost, če človeka vidim skoraj vsak dan in se mi vedno smeje, je pozoren in prijazen?

Pozdravljeni.

Imate zelo dobro sposobnost samoopazovanja in samoanalize.

Za vztrajanje v partnerskem odnosu je potrebno imeti še nekaj samodiscipline. Partnerski odnos in bližina sčasoma prinese nekaj rutine. Oseba “preko plota” se zato zdi kot eliksir strasti in duša dvojčica, še posebej pri ljudeh, ki gojijo vrednoto svobode in jim je avanturizem v večji meri zapisan v “genih”, še posebej kadar se v rajskem vrtu partnerskega odnosa pojavijo razpoke.

Zelo dobro je, da se zavedate seksualnega naboja med vami in sodelavcem. Nič ni narobe s tem. Odkrito priznanje sebi, da to obstaja, sprosti nekaj tega naboja in vam daje možnost za sprejemanje jasne odločitve oz. namere v zvezi s tem. Zdi se, da ste to že naredili, ko ste napisali, da boste ostali zvesti partnerju. Idealno bi bilo, da bi se lahko o tem brez sramu in odprto pogovorili tako s sodelavcem, kot partnerjem. V tem trenutku ravno skrivnostnost podžiga fantazije.

Spoštovanje s partnerjem dogovorjenih mej gradi in krepi partnersko zaupanje.

Lahko naredite tudi preprost ritual, kjer svojo svojo željo in fantazije narišete in napišete na list papirja. Potem pa se od njih poslovite, kot bi se poslovili od zelo dobrega prijatelja, ki ga ne boste več videli. Ta papir vrzite v vodo, da ga odnese tok, ali v ogenj, da se spremeni v pepel. Ta ritual lahko tudi večkrat ponovite. Vsakič, ko popisan list papirja izgine, napolnite svoje srce in telo z ljubeznijo do partnerja, in okrepite namero zvestobe. Glede na to, kar ste napisali o partnerju, to ne bo težko narediti.

Vse dobro.

Koliko si sicer (bila) deležna moške pozornosti?

Zelo zelo veliko možnosti je, da te ta sodelavec samo izkorišča, ker si pač prikladna: vidita se v službi, sedita skupaj, poznata se, kadarkoli ti lahko kaj navrže in kar je sploh najboljše, ti zvesto padaš na njegovo dvorjenje in flirtanje. Sploh se mu ni treba niti malo potrudit, plus, ko odbije tretja ali četrta ura, lepo zapre to poglavje in gre domov igrat pridnega moža. Nor bi bil, če ne bi izkoristil (ker je očitno tak tip), ko je opazil, da si pečena. Sem prepričana, da je večina flirtov v službi zgolj in samo posledica priložnosti, ne dejanskih čustev in občutkov. Če bi zamenjala službo, bi te v dveh tednih pozabil.
Ti pa vsa trapasta.
In še nekaj, če bi bila res tako pahnjena na moža, ne bi vsak dan sanjarila o sodelavcu. Torej je med vama nekaj narobe. Raje poskrbi, da ne bo več, ne pa, da se skregaš z možem in takoj nostalgično pomisliš na sodelavca, da on bi pa sigurno zavrtel vajin najljubši komad, ti povedal kako posrečeno šalo in vse težave bi bile pozabljene. Resno, muska, filmi so vama skupni?
Še tretja stvar: sodelavci so zunaj službe tudi samo ljudje s svojimi napakami. Verjemi, da niti približno ni tako idealen kot v tvojih sanjarijah.

V nasprotju z Boštjanom se meni taka zasanjanost ne zdi nekaj normalnega in obvladljivega. Eno je, če vidiš fejst tipa in pomisliš mmm, pa pozabiš že naslednjo minuto. To je človeško. Ne pa, da za vikend sanjariš, kako te natepava sodelavec, ko ležeš s svojim možem.

Najlepša hvala za prekleto dober nasvet. Se mi zdi da mi je sedaj lažje dat to na stran, ker sem “povedala” na glas, čeprav je še vedno kar močan občutek poželenja. Mislim da ni druge kot bit odgovoren in zvest, mogoče bi se res z možem pogovorila. Moram še razmislit, ker ne bi želela, da bi se počutil ogroženega. Je precej občutljiv 🙂 se kar nasmejem ko to pišem, ker je res zelo zelo občutljiv moj možek. Ampak na privlačen način. Ni nesamozavesten.
Danes je prišla v pisarno partnerka od sodelavca s tamalimi in moram priznat, da je to največji wake up call. Ker jih vidim srečne in verjetno ne bi mogla živat sama s sabo, če bi razdrla družino. Tako da ja… malo se moram opomnit, da nismo živali in ne moremo kar skakat v poslo vsepovprek. Čeprav včasih rabim kar hladen tuš.
Zelo mi je všeč tale ritual, ki ste ga opisali. Res iskrena hvala!!!

Sama sem pri sebi to ze veckrat opazila, ker sem ze od studentskih let veliko delala po razlicnih kolektivih, sem se enostavno sprijaznila, da si pri tem ne morem pomagat. ne glede na to, s kom sem bila takrat v zvezi ali samska, na vsakem delovnem mestu sem nasla neko “simpatijo”, s katero naju je vleklo skupaj in sem sanjarila o njem. Nazadnje je prav tako slo za sodelavca z dvema otrokoma, takrat se mi to ni zdelo nic kaj prevec spornega, ceprav do dejanskega dejanja ni nikoli prislo. Sedaj ko imam tudi sama otroke, pa sem tako hvalezna temu, da se ni nic zgodilo, vecno bi me preganjalo. Ko sem rodila prvega otroka, sem pustila sluzbo in si odprla sp. Sedaj delam sama in me noben ne spravlja iz tira. pa ne gre za pomanjkanje ljubezni ali da je z mojim mozem kaj narobe, seveda ima napake kot jih imamo vsi. rada ga imam. ampak se poznam, manjka mi tisti adrenalin, vzhicenost, igrice… ampak ko imas enkrat druzino in otroke, je potrebno samemu sebi postaviti meje in ne tvegati vsega.

Oj. Dogaja se mi popolnoma isto kot vam. Se 2 leti nazaj bi rekla da je to nemogoče in obsojala, kot mnogi. Življenje pa mi je dalo lekcijo…
Nihče ki je srečno poročen se ne zbudi zjutraj in si reče….nič, dajmo se zaljubiti v nekoga drugega. Nihče. Zgodi se…nepričakovano, nenadno. Jaz sem dotičnega že nekaj časa poznala. Potem pa naenkrat med pogovorom metuljcki …od kod sedaj ti, zakaj…alo, kaj je s tabo. …. 9d takrat se borim s tem. Preprosto sem se odločila za mojega moža. On je tisto kar želim in prekleto dobro se zavedam da sodelavec v realnem življenju najverjetneje se zdaleč ni to kar si predstavljam. So ljudje ki so zmožni v takšnih situacij pač imet afero in živeti dalje. Jaz (in mislim da tudi vi ne) to nisem. Ne bi mogla mirno možu pogledati v oči. Zato se v to ne bon spustila. Hvala za to temo. Kot bi brala svojo zgodbo. Vse dobro.