Pozdravljeni,

ker sva tudi midva s partnerjem nekako postala neusklajena, bi prosila za mnenje, nasvet.

Skupaj sva 14 let, imava dva krasna otroka, ter seveda taste in tašče.
Sprva sva si uredila dom pri meni doma, pred približno pol leta pa smo se preselili v hišo. In tu se začne….v hišo smo šli na vrat na nos, češ, da patrner ne bo več poslušal mnenja, idej, posmehovanj mojih staršev. Naj povem, da sem edinka in nekako navezana, ne pa privezana na starše. sedaj, ko smo sami, tudi sama vidim, da sta starša vedno poskusila vsiliti njuno mnenje glede dela, otrok, kaj počnemo…kako počnemo. Če ni bilo tako, kot si onadva predstavljata, sta vihala nos, češ tako pa ne, kot da ne pustita, da počnemo stvari kot si jih zamisliva z možem in delava narobe, pa tudi če je prav oz.misliva, da je prav. Po selitvi je še nekako šlo, zadnje čase pa moža moti vsako zbadanje – tudi jaz sem staršema že povedala, sploh mami je taka, da rada zbada, da naj neha, naj nas pusti, da počnemo kot želimo. Nato zaviha nos in naslednjič, ko se vidimo, spet nakaj najde. Mož se je zato odločil, da pač ne bo več šel na obisk, meni pa to ni všeč.
Če rečeta, da bi šla po otroka v vrtec, šolo ali da bi ju vzela kam s sebo, možu ni prav. Meni je prav, ker se mi zdi prav do otrok, da sta z obojimi starimi starši, ker sta rada z njimi.
Težko mi je, da sem med dvema ognjema, kot da nikoli ne naredim prav. Z možem se poskusiva pogovoriti, doma rečem, da naj ne zbadata, pa kar ni konca.

Prišlo je tako, daleč, da se je mož odločil, da 7 letnemu sinu raje kupi telefon, da je med počitnicami sam doma kot pri njima (sta oba doma). Res je, da je sin lepo samostojen, samo jaz si ga ne upam pustiti samega doma, mož pa ne popusti.
Sama veliko prejočem, ker enostavno ne vidim izhoda, saj imam moža zelo rada, starši pa mi tudi veliko pomenijo postajam pa živčna razvalina brez volje do česarkoli.

Prosim, za nasvet, pomoč, kako naj se obrnem.
Hvala!

Spoštovani,

vaša situacija se vidi in čuti zamegljeno od prejokanih solz. Obupno si želite združiti dva nezdružljiva svetova – starše in moža; vaša edina želja je (vsaj po pismu sodeč), da bi živeli v harmoniji. In prav imate, pripada vam. Vsak človek ima pravico, da si želi živeti v miru in svobodno. Toda samo tako dolgo, dokler z zadovoljevanju te želje ne pohodi želje po miru in svobodi soljudi … Za vama je štirinajst let posmehovanja, vsiljevanja svojega prav, zbadanja, ki mu ni konca (navajam vaše besede). Tudi če se še tako trudite, se žal ne morete vživeti v moža, ki je to prenašal od ljudi, ki niso njegovi (zaljubil se je v vas in otroke ima z vami, ne z vašimi starši) štirinajst let, potem pa končno ukrepal, ko se je pokazala priložnost (selitev v svojo hišo). Da ne hodi k njim na obisk, vam ni všeč. Želite si nekaj, česar še nikoli ni bilo – dobrih odnosov med starši in vašim možem – in čutite, da se vam ta želja zelo verjetno ne bo izpolnila. Čutite popolno nemoč, solze ne pomagajo, huda bolečina vas hromi, zaradi nje postajate živčni in brezvoljni. Kaj zdaj?

Ne vem, kako si želite, da bi se nekaj spremenilo; da bi lahko nehali jokati, da bi začutili moč, da bi zmogli ukrepati. Namesto vas je ukrepal mož. Za vaš občutek preveč radikalno. Nežni ste, ljubeči, zaščitniški, občutljivi, strah vas je za sina in to je razumljivo. Mama ste in sme vas skrbeti za njegovo varnost, dolžni ste ga tudi zaščititi, poskrbeti za primerno varstvo, medtem ko sta vidva v službah. (Kako da tu nimate besede? Kot da ne smete zaupati svojim občutkom, saj jim tudi ob starših niste smeli. Ali vaša beseda matere ne velja toliko kot beseda očeta? Ali si dovolite začutiti jezo na moža, ki se skriva pod vašim strahom za otroka? Kako si bosta oddahnila, ko za orožje medsebojnega obračunavanja ne bosta več uporabljala otroka!) Toda ali morajo biti to prav vaši starši, se v svoji nemoči sprašuje mož, ki se počuti, kot da ga izdajate, kot da se še niste odločili zanj, ker še vedno popuščate skrajno neprimernemu vedenju staršev. Dovolila sta, da se je med vama nakopičilo toliko nezadovoljstva in nestrinjanja, da se sploh ne vidita, gledata drug mimo drugega. Mož je čakal, da pretrgate popkovnico s starši, ko pa se to ni zgodilo, je ukrepal radikalno, za vaš občutek preveč radikalno. Pravite, da ga imate radi, je pa težko govoriti o ljubezni, dokler pustita, da vaju tako zelo obvladuje neizražena jeza, že kar bes, ki ga je on uporabil za samovoljno ukrepanje, vi pa ste ga potlačili s solzami. Prej ali slej se boste morali odločiti, »kje« je vaš prostor pod soncem: ob starših ali ob možu? Situacija je zapletena samo toliko, kolikor se zdi zapletena vam. Prepričana sem, da jo lahko poenostavite. Že s tem se vam bo občutek moči okrepil.

Starši vam bodo namreč vedno pripadali, nikamor ne bodo »odšli«. Toda ob njihovi nespoštljivosti bo treba končno sprejeti dejstvo, da se jim imate pravico postaviti po robu tudi vi, ne samo vaš mož. Nemočni pred možem niste zaradi moža, ampak zato, ker ste rasli v domu, kjer ste le redko kaj storili »prav«. Čas je, da se pred starši postavite zase, da razpodite meglo in jasno zagledate stvari, kakršne so.

Če se boste »odločili zanj«, za začetek morda vsaj z razumevanjem, zakaj ga ne mika hoditi na obisk k ljudem, ki so do njega nespoštljivi, se bosta začela »videti« in se bosta lahko pogovorila tudi o tem, kako primerno poskrbeti za sinovo varno preživljanje dopoldnevov med počitnicami. Pri vzpostavljanju varnega odnosa in ozračja, v katerem se bosta lahko slišala, vama bi močno pomagal obisk pri zakonskem terapevtu.

Pot, ki je pred vami, se vam zdi zastrašujoča, vendar je samo pot v čustveno odraslost in na njej vas čaka več moči, zaupanja vase in boljšega počutja, pa tudi boljših odnosov v družini. Srečno vam želim!

Pikapolonica,

Mogoče ti bo pomagalo zamenjava vlog: zakaj se ti ne postaviš v moževo kožo?
Verjetno zato, ker nisi nikoli bila v taki situaciji in tudi če bi se postavila v njegovo kožo, bi gledala s svojimi očmi.

To kar tvoji delajo možu, je res nespoštljivo, je kot, da on ne velja nič, ga ne sprejmejo.

Tvojemu sinu ne bo nič slabega tudi če bo sam doma. Mogoče ti ne veš, ampak generacije starejše od tebe, so bile tudi same doma in to celo z bolj nevarnimi plinskimi štedilniki!

Pozdravljeni,

najlepša hvala za nasvete. Sicer se poskusim tudi sama vživeti v vlogo moža, vendar na srečo mi ni bilo nikoli potrebno živeti s tastom in taščo. Pač tudi jaz njinim idejam včasih nasprotujem toda, pač preslišim, gre preko mene. Se pa z možem poskušava čim več pogovarjati, je tudi on prebral vaša mnenja, nasvete in je morda obema nekoliko lažje. Je pa pred nama še trdo delo.

Res vam hvala!