Z možem sva skupaj 9 let od tega 7 let poročena in imava dva otroka, ki sta stara 4 leta in 1 leto.
Problem je v tem, da sem zelo veliko doma sama z otroci. Mož je zaposlen v bljižnem mestu ode katerga smo oddaljeni 20 minut. Iz službe pa prihaja dve ali tri ure kasneje. Po njega v službo pridejo njegovi starši in potem gredo vsi skupaj še malo po trgovinah itd.
Problem je tudi v tem, da imajo njegovi starši manjšo kmetijo ki jo obdeluje moj mož. Za to gre izredno veliko časa finančne koristi pa od tega nimamo. Kadar gre na kmetijo večinoma prihaja domov ob 12 ponoči ali še pozneje.
Tako sem večino časa sama z otroci in se počutim kot bi bila ujeta. Zaradi najmlajšega,ki ga še dojim grem težko od doma za cel dan, saj bi lahko šla samo se mi mali smili, ker je navajen zaspati na dojki in ga nočem vznemirjati preden je potrebno septembra pa tako gre v jasli. Mož to dobro ve in izkorišča položaj.Pomoči babic pa tudi nimam.
Pogovoriti se z njim ne morem, ker se nikoli ne drži dogovora.
Tudi najino spolno življenje je bolj borno, ker enostavno ni časa.
Zanimvo je to, da se edino v času dopusta, ko odidemo od doma dobro razumeva. Ker na morju ne more pobegnit k staršem in se lahko res pšosvetimo en drugemu kot prava družina. Jaz bi se kar preselila tisoč kilometrov od tiste kmetije in njegovoih staršev ker vem da le tako bi lahko zaživeli kot prava družina, vendar pa te možnosti nimam.

LP

Tu ne gre prav za velik problem v zakonu, je pa seveda moteče zate ker si ob majhnih otrocih povečini sama. Ob tem se čutiš zapostavljeno, mož pa verjetno silom neke prilike pomaga staršem pri delu na kmetiji. Verjetno ga potrebujeta ker sama zaradi kaj vem česa, dela ne zmoreta.

Brez neke filozofije – se bo treba pogovoriti, potrebno bo z tvoje strani vztrajnost. Povej mu da te ne moti njegova pomoč staršem, moti te osamljenost. Da si ženska in to hočeš biti, si mu partnerica ne gospodinja. Tudi majhni otroci se mu bodo na tak način oddaljili. Konec koncev tudi ti..

Cec z vašega nika se mi dozdeva, da ste moški in mislim, da ne razumete, da to je problem v zakonu (ok ni sicer tak problem kot je alkoholizem, nasilje, varanje) je pa res, da nekdo, ki tega ne izkusi ne more razumeti, kako se počutui ženska cele dneve sama, ko ne slišiš drugega kot otroško sitnarjenje, ko ne moreš zadovoljiti svojih potreb itd.

Moj mož ne pomaga staršem na kmetiji amak sam vodi to kmetijo, on se odloča, da bodo imeli še več njiv itd.

Pogovoriti se skušam že par let, vendar me mož ne razume. Saj prizna, da sem mogoče osamljena, samo on ni pripravljen zaradi tega žrtvovati svojega hobija.

Se opravičujem sem pisala pod drugim nikom.

OK, ga. z dvemi nicki :))
Ja, sem moški, lahko sva na ti, na tem in kakih tukajšnjih forumih pa sem kar lep čas.

Mojega odgovora ali nisi prebrala natančno ali pa ga nisi razumela – vem da gre za problem, ni pa prepotenciran in je za moje pojme rešljiv. Dokler ne bosta sposobna temeljne komunikacije, do tedaj ti in še kaki nadalnji problemi ostajajo. Pomeni – zadeva ne bo boljša, le slabša, se bo stopnjevala. Spet sva na mojem predhodnem pisanju – kaj sta moja zadnja dva stavka ? Upam da razumeš da te jaz razumem, ali kako naj še drugače napišem…

Vsak problem ima neke korenine, torej tudi ta. Ni se začel od sedaj ko imaš dojenčka, verjetno je moževa dejavnost konstantna že leta. In da ne rečeš da malomeščan o kmetijstvu nima več pojma kot vednje o smradu hotelskega gnoja, ti lahko zatrdim da zadeve kar poznamo. So primerljive še s čim. Niso lahke, niso pa tako komplicirane da si človek ne bi mogel vzeti časa zase. Če je le želja, drugače brez veze. Če tvoj mož svoj hobi (kot sama navajaš) enači z družino, potem jao tebi ! Če se skušaš ali skušata pogovoriti že par let neuspešno, pomeni le da se ne znata ali nočeta (on ?) pogovoriti. Kam to vodi – spet smo pri mojem predhodnem pisanju…

Pa ženska draga – ne znaš drugega kot moledovati ? Za par stvari si si morda kriva sama da je tako kot je. Posadi ga za mizo, povej da si tudi ti ženska in da imaš pravico do tega. Spet siciramo prejšnje pisanje – z razlogom da sprevidiš kaj želim s tem povedati.. Povej mu da si tudi ti želiš trenutkov zase, verjetno imaš koga dragega ti s katerim bi rada pokofetkala, se malo potepala po nakupih, itd. Določita ta čas, naj prevzame otroke, njegovi so ! Nikar mi z izgovori da ne bo… Mora, basta. Da si morda sama med štirimi stenami, si si kriva sama. Dojenček, da bi bil on vzrok temu – nikar o tem ! Videvam, opazujem in poznam ogromno žensk ki zaradi otrok nisi prav nič manj mobilne, opravljajo stvari tekoče, dojijo in nosijo s seboj te male štručke in kaj ? Vse se da če se želi.

Upam da si skozi to pisanje sprevidela da nisem (ali sem za) proti nobenem od vaju; če nisi – jemlji kot da te nisem razumel…

Srečno !
Cec

Ko ste se odločala za zakon in za otroke, predvsem za še enega, pa tega še niste čutila, predvidevala?

Vaš mož ima z vami otroke, živi pa s svojimi starši.

Če ni pripravljen ničesar storiti za to, da bi se vi in otroci počutili bolje, ste že razmišljali o tem, če ima sploh smisel, se iti tak zakon? Če vi v njem trpite?
Vaš mož se je brezpogojno odločil, vi pa se boste še morala!

Skrb za otroke pa je tudi njegova, zato mu starejšega otroka gladko lahko pustite ob popoldnevih, da gre z njim, na kmetijo.

Če zakona ne moreta rešiti, ker to ni v moževem inetesu (se prilagoditi), si razdelita vsaj skrb za otroke, ker so vajini, skupni.
Mogoče bi tudi vi kdaj šla z možem in se delno prilagodila njegovemu hobiju. Če se poznata 9 let, ste vedela, kaj ga veseli in kaj namerava početi. Za dober zakon so pa potrebni skupni interesi.

Pri vas gre očitno za dva trmasta zakonca, ki vsak vlečeta na svojo stran. Vi si želite mestnega, družinskega življenja, mogoče imate svoje hobije, vaš mož pa si želi življenje in delo na kmetiji. Vanjo vlaga, vi pravite da sicer ni koristi, vendar, vsaka kmetija daje nek rezultat, torej, kaj gredo pridelki? Dvomim, da od kmetije nebi bilo čisto nič. Mogoče vi ne vidite v tem nič, vaš mož pa očitno vidi nekaj.

Vprašanje je tudi, kako to, da je ustvaril družino stran od kmetije, kjer tako uživa? Zakaj se vozi s starši? Nakupuje s starši? Kje vidi smisel zakona z vami? Kako planira vašo prihodnost? Bo nekoč vključil svoje otroke v to ali vas bo vedno imel izolirane od svojega “hobija”?
Kmetija ne more biti samo hobi, kmetija je način življenja. Temu se mora prilagoditi vsa družina, če ne, je vse izgubljeno.

Cec se opravičujem prvi odgovor sem res narobe razumela, no sedaj po drugem že imam boljši občutek, da me vsaj nekdo razume.
Za nekatere stvari sem res kriva sama, nisem zelo odprt človek, hkrati pa si zelo želim družbe in uživam v družbi.
Saj mož včasih prevzame otroke, samo mu moram natvezeti, da se bom učila (še študiram). Jaz pa bi želela, da bi bili enostavno skupaj doma, da se ne bi rabila vsak dan tresti joj bo danes ostal doma ali bo zopet šel, me bo zjutraj čakalo na mizi sporočilo, da je šel…
Nekaj časa imam tudi zase, samo kaj ko mi je vse to dosti premalo.

Mirella hvala za odgovor.
Ja ko sva načrtovala otroke sem že vse to čutila,le da še ni bilo v tako hudi obliki, kjub temu sem se odločila za otroke, sama ne vem zakaj, želela sem si otrok in hkrati upala da bo po rojstvu 1 otroka bolje, ker je mož vedno, ko je prišel v stik s kakšnim dojenčkom ali otrokom postal ves raznežen itd.. Pri drugem otroku sem že vedela, da se situacija ne bo spremenila, drugi otrok je bil bolj moja želja, nisem pa moža prisilila, se je strinjal da delava na tem, ker nisem takoj zanosila.
To, da živi s svojimi starši je resnica, zakaj vztrajam v takšen zakonu pa še sama ne vem. Vseskozi imam upanje, da se bo kaj spremenilo, da sem bom vsaj jaz spremenila in začela to sprejemati pa nekako ne morem.

Starejšega otroka mu ne morem pustiti, da bi šel z njim na kmetijo, ker se vrača zelo pozno, strah pa me je tudi nesreč, ki se dogajajo na kmetijah, ker bi sigurno vozil otroka v traktorju brez kabine, sem mirnejša če je otrok doma.

Mislim, da bi se jaz lahko prilagodila moževemu hobiju, če bi trajal par ur tedensko, ampak ko on enkrat gre ga po celi dan ni nazaj. Že tako ima troizmensko delo, potem pa še to.

Ja saj neke koristi so pridela se nekaj hrane, vendar če izračunaš stroške, vidiš da še zdaleč ni vredno vsega tega časa, ki ga porabi za to.
Je pa res, da mož pa vidi koristi od tega, ker si ne izračuna koliko je moral dati za škropivo, pa za nafto in za stroje, da vloženega dela sploh ne računamo. Skratka kmetija je premala, da bi bila dobičkonosna, hkrati pa je dovolj velika, da zavzame veliko časa.

Stran od kmetije se je poročil, ker se z njegovimi starši ne da živeti, to je rekel sam takoj na začetku ko sva se spoznala in se sam tako odločil, čeprav je pri njemu doma prostora več kot dovolj.
Ne vem zakaj je tako navezan na svoje starše, po mojih laičnih predvidevanjih zato, ker so mu v otroštvu nudili bolj malo tako čustveno kot materialno ne vem pa zakja se sedaj čuti dolžnega da je z njima, čeprav še lahko sama skrbita zase. Na nek način je prevzel vlogo očeta…se ne spoznam toliko na psihologijo.
Res, da je kmetija način življena, samo problem teh majhnih kmetij je, da od tega ne moreš živeti, zahtevajo pa ravno tako celega človeka kot velike kmetije.
Malo sem se razpisala mi je pa že nekoliko lažje.
Lep pozdrav!

Ja, očitno sama veš, da tega vašega problema na forumu ne moremo rešiti. Niti ne tebi vsiliti nekega vzorca, postopka, po katerem bi uredila zadeve, da bi štimale.
Potrebovala si razumevanje in ja, razumemo te. Rešitev pa je odvisna od tebe in tvojega moža.

Mogoče si dobila iz mojih namigov potrditev na tisto, kar že dolgo veš. Če boš želela obdržati njega, se zbližati z možem, obdržati družino tako kot je, potem se bosta morala o tem pogovoriti, vsak malo popustiti, se prilagoditi in predvsem, ne pričakovati, da se bo drug kakorkoli spremenil.
Napaka je bila, da si mislila, da bo pozabil na kmetijo, starše, ko bo dobil otroka. Zdaj boš morala pretehtati, kaj pa je tisto dobro, kar te vleče k njemu, Kje bi se mu ti lahko prilagodila? Kje bi se on lahko tebi? Na kakšen način bi vzljubila njegov “hobi”, mu zaupala, da če bo peljal otroke na kmetijo, da bo ravnal odgovorno.

Poglej, dve tvoji trditvi nakazujeta tudi na tvoj del odgovornosti za stanje, kakršno je: -da se bojiš za varnost otrok, ker bi jih on vozil v traktorju….kje je tukaj zaupanje v moža? v njegovo odgovornost? (rekla si, da ima rad otroke, da je priden, delaven, je mar tudi nezrel in neodgovoren?) Misliš da bi on ogrozil varnost lastnega otroka?

-da sicer lahko dobiš čas zase, vendar se moraš izgovoriti na študij?
spet zaupanje, odkritost!?

Manjka vama odkritega pogovora. O vaju, o starših o kmetiji in o otrocih.
Drugi otrok praviš, da je bil tvoja želja….kljub temu, da si videla, kako je, da si vedela, da on se spremenil ne bo. On seveda ni imel nič proti, on nima težav, on živi svoje življenje. Ima družino, ima dom, ima starše in ima svojo kmetijo. Sprejema to, da ti študiraš, da kdaj pa kdaj zato popazi na otroke, se zaveda, da si osamljena, vendar si misli, da te bo to pač minilo, če boš imela več dela z otroci, kasneje še v službi…

Če bosta stvari pustila teči tako kot gredo sedaj, se ne bo nič spremenilo. Njemu je ok, tebe bo “grizlo” še nekaj let, dokler ne boš: ali našla ljubimca, sorodno dušo, moškega, ki te bo razumel, ki bo imel zate čas…ali pa se boš preveč navezala na otroke in “odrinila” moža na stranski tir (pri otrocih). To se nakazuje s tem, ko že sedaj zavračaš kmetijo, imaš strah pred tem, da bi otroci z njo rastli….
Veš, nekateri otroci pa zrastejo na kmetiji, med stroji in živalmi. Za njih skrbita oče in mama, ob svojem delu.

Otroci bodo sprejeli očeta tako, kot ga boš ti, ker sta večinoma s teboj.
Če žena zaupa možu, ga podpira, spoštuje in mu pomaga…potem tako ravnajo tudi otroci. Seveda, tudi obratno. Kakor mož sprejema ženo, tako jo bodo tudi otroci. (če jo on ponižuje, zmerja, je ne bodo spoštovali niti otroci, čeprav jo bodo imeli radi, kot mamo, saj imajo otroci radi tudi nasilne, zapite očete, samo nimajo pa v njih zaupanja, jih ne spoštujejo, jih nimajo za vzgled)

Ni lahko, sploh če en nima interesa za spremembo, pogovor. Poskusi, kot je rekel cec. Pa ne kriviti tisto njegovo kmetijo….ampak povedati svoje občutke, svoje strahove, odločitve. On svoj pogled, pričakovanja. Povejta si, kaj pričakujeta drug od drugega, kako bi potem tudi uresničevala ta pričakovanja. Kakšne cilje imata v življenju? Skupnem? Kako se vidita čez 10 let, 20 let, ko bodo otroci šli po svoje? Kaj vama (vsakemu) pomeni partner, družina, kako bi skupaj lahko uživala in delala?
ujemanje v življenjskem slogu, načinu je zelo pomembno za partnerstvo. Poiskati morata skupne interese!
(napaka je, govoriti, da je njegovo delo izguba časa in denarja, ker bi tebe tudi prizadelo, če bi rekel, da je tvoj študij izguba časa in denarja)

Andra lep pozdrav

Precej pogosto se par odloči za otroka v upanju, da se bodo problemi, ki jih imata, razrešili sami od sebe, spontano, že zato, ker bo tu otrok.

Na žalost je resnica drugačna. Z otrokom se pojavijo nove obveznosti, vzpostavijo se novi odnosi, nove prioritete.

Dokler sta bila sama, so vse relacije znotraj vajinega odnosa potekale le med vama, pomembna sta bila le ti in partner, drug drugemu sta bila 100% prioriteta Pri tem mislim na vajin odnos,a ne, čas, ki sta ga posvečala drug drugemu, globina povezav med vama je bila 100%, ker znotraj vajinega odnosa ni bilo nikogar več. Zdej, če je bil že ta čas, ta globina, majhna, plitva, se pravi, da že takrat ni bilo z odnosom vse v redu, se s prihodom novega družinskega člana samo še zmanjša. Ker zahteva čas, pozornost in ljubezen zase. In če se do prihoda otroka nista znala pogovarjati, ustvariti intimne, ljubeče bližine, če ta bežala od problemov, soočenj s seboj in drug z drugim…, se vse skupaj le še stopnjuje. Otrok je krasen izgovor, da se pogovarjata še manj /ker ni časa kao/, da se izogibata reševanju problemov /ker je že z otrokom pa ja dovolj dela in kdo se bo še ukvarjal s partnerjevimi muhami, ki so za drugega še bolj nepomembne/, za poglabljanje intimnih, ljubečih, sočutnih stikov ni časa /ker ljubezen, nežnost, sočutje potrebuje otrok/…pa tko. In namesto, da bi otrok zbliževal partnerja, ju oddaljuje. Oba se počutita še bolj odrinjena, še bolj nerazumljena, še bolj razočarana in se umikata pred bolečino v karkoli; v delo na kmetijo, v intenzivno ukvarjanje z otrokom, v molk, morda v očitke, prepire, izgovore, razkorak med njima se pa veča.
Zato je velika napaka, če se par odloča za otroka z namenom, da bo zgladil nesoglasja, ki so v njunem odnosu. Ampak sedaj je kar je, a ne.

Vprašanje je, kako se izvleči iz situacije, ohraniti in izboljšati vajin odnos.

Mislim, da je pomebno vedeti, da en sam niti ne uniči odnosa, niti ga ne more popraviti. V odnosu sta vedno oba. Zato morata biti oba pripravljena reševati vajin odnos in seveda postoriti pri sebi vse potrebno. Jaz vama svetujem, da poiščeta strokovno pomoč. Če bosta oba za, potem imata dobre možnosti, da zmagata in rešita vajin odnos. Če pa tvoj partner ni za to, če misli, da se to njega ne tiče in da je z njegove strani z odnosom vse v redu, je vseeno smiselno, da sama poiščeš pomoč. Da zase ugotoviš, kaj in kje delaš narobe in svoje delovanje spremeniš. To sicer ne bo rešilo vajinega odnosa, bo pa morda vzpodbuda partnerju, da se tudi sam odloči za pomoč, da sprevidi, da ni popoln partner. Četudi se ne bo odločil za pomoč in bo odnos propadel, tvoje delo na sebi nikakor ne bo zaman, ker se boš potem bolj odgovorno in lažje odločala v svoje dobro in dobro svojih otrok in v morda naslednji zvezi ne boš ponavljala enakih napak. Zato le pogumno v iskanje pomoči.

Kako jaz vidim vajino situacijo? Vsekakor se ne znata pogovarjati in tudi se ne pogovarjata. To je prvo. Ne znata izraziti svojih občutkov, svoje bolečine, svoje stiske. Če ne poveš kaj te boli, veseli, teži, partner tega ne ve. Marsikdo zmotno misli, da je partner sposoben in celo dolžan brati misli drugega in je potem užaljen, prizadet, razbolen, začuden, ko partner nima pojma o njegovih občutkih, mislih ali pa si jih narobe razlaga. To je nemogoče. Svoje misli, občutke, je treba partnerju povedati, razločno, vedno in se prepričati, da jih je partner slišal, razumel in dojel tako, kot so bili povedani. Govoriti je potrebno o svojih občutkih brez očitanja. Potrebno je izraziti, kaj jaz občutim, ne kako si ti kriv. Le tako se doseže, da en drugega tudi poslušata. V pogovoru se morata oba počutiti varno, ta ki govori, da lahko pove svoje občutke, ta ki posluša pa, da ne bo napaden. Ker sicer se pogovor takoj spremeni v prepir. Ta ki posluša, se bo takoj branil pred očitki ali napadel nazaj, poslušal pa zagotovo ne bo. Ta ki očita, pa z očitki ne pove ničesar o svojih občutkih in ga drugi ne bo mogel razumeti, tudi če bi ga hotel. In namesto pogovora se bo razvil prepir z očitanjem, ki se bo končal tako, da bosta oba razbolena, ranjena, prizadeta in nerazumljena. Namesto, da bi razrešila problem, konflikt, bosta ustvarila novega in še težje stopila v nov pogovor, ker se bosta še bolj bala, da bi bila ponovno ranjena. Sčasoma bosta opustila željo, da bi se sploh še pogovarjala. Kaj je dobro? Da se da pravilnega pogovarjanja naučiti, da za to ni potreben nek dar.

Zakaj je pogovor tako zelo pomemben v odnosu? Ljubezen med dvema je vsekakor osnova in temelj odnosa. Pogovor je pa ta, ki ga neguje, poglablja, vzdržuje. Ni odnosa, ki bi preživel brez pogovora, ker če se dva ne pogovarjata, ne moreta reševati konfliktov, razlik v pogledih, ma, vsakdanjih situacij a ne. Probleme začneta pometati pod preprogo, bežati od reševanja v karkoli; v delo, v molk, v pijačo, v dolgočasje, v odvisnosti, v šport, v lažno upanje, da se bo uredilo samo po sebi…kamorkoli, da se le ni potrebno soočiti s problemi in njihovim reševanjem. Stvari pa, ki so skrite pod preprogo, pritiskajo, pritiskajo do te mere, da eksplodirajo slej ko prej; v izbruhih jeze, v nasilju, v depresiranju, v boleznih /rak na rodilih, dojkah je zagotovo tipičen primer psihosomatske težke bolezni pri ženskah, migrene, alergije, rane na želodcu, astme, kardiovaskularne motnje…/, pa tko.

Sprašuješ, zakaj je tvoj mož tako navezan na starše, saj mu nista dajala dovolj ne čustvene podpore, niti materialne, ko je bil še otrok. Jaz domnevam, da ravno zaradi tega, pa ne iz razloga, da se čuti dolžan jima pomagati, pač pa potrebuje njuno priznanje.
Za vsakega otroka sta starša /lahko rečem/ bogova. Najpomembmnejša za njegov razvoj. Kar onadva rečeta, počneta…je zanj sveto. Vsak otrok si želi, ne ne, potrebuje, biti sprejet tak kot je. Potrebuje potrditev, da je dober tak kot je, da je enkraten, neponovljiv, da je ljubljen. To potrebuje, da se lahko razvije v zdravo, samostojno, samozavestno odraslo osebo. Domnevam, da tvoj partner tega ni bil deležen v potrebni meri, pač pa sta ga pohvalila, če je bil priden, če se pa ni ravnal po njunih pričakovanjih, je bil pa deležen graje, a ne graje v smislu, da to, kar je storil, ni dobro, pač pa graje kot osebnosti; len si, baraba si, iz tebe nič ne bo, bilo bi bolje, če te ne bi bilo, preklet pankrt…in podobno. Še huje je, če ni bil nikoli dovolj priden, primeren, dober, da bi bil pohvaljen. Otrok te očitke enostavno ponotranji in sprejme zdravo za gotovo, da je slab, da ni dovolj dober, da ni vreden ljubezni, saj mu to dopovedujejo starši; oni pa ja vedo, oni vedo vse in se ne motijo, oni so bog…zanj. Rezultat take vzgoje je oseba z izredno slabo samopodobo in izredno potrebo po potrjevanju, da je vreden, da je dober, da je ljubljen. Ker sam zase verjame, da ni dober, da ni vreden ljubezni, te potrditve ne išče v sebi, pač pa zunaj; pri starših, partnerju, pri ostalih. Domnevam, da gre pri tvojem partnerju za iskanje potrditve pri starših, da je dober in se trudi na vse načine in je hvaležen za vsako drobtinico, ker ni uspel predelati teh vzorcev, teh travm, ki sta mu jih starša nabila s svojo vzgojo. Pravzaprav, se mi zdi, da se on tega sploh ne zaveda, kar je še slabše, ker, dokler se nečesa ne zavedaš, tudi spreminjati ne moreš. Zato je pomoč strokovnjaka še toliko pomembnejša in nujna.

Zakaj? Ker imaš ti zagotovo enake vzorce iz tvojega otroštva. Tudi ti si bila deležna enake pogojne ljubezni in si enako ranjena in z enako slabo samopodobo in potrebo po potrjevanju. Zakaj to pišem? Ker sicer ne bi bila skupaj, a ne, ker enako privlači enako /oba imata enake slike/, ker se zazna iz tvojega pisanja, da se ne znaš in ne zmoreš postaviti zase, ker dvomiš vase, ker bežiš pred reševanjem problemov…

Tudi če se tvoj partner ne odloči za strokovno pomoč, se odloči ti. Spoznala boš mehanizme, zakonitosti in ključe, kako se soočiti s svojimi vzorci, jih poiskati, kako jih preobraziti, poiskati in predelati svoje sence, skratka…pozdraviti svoje rane. Zakaj je to dobro in potrebno. S spreminjnjem in zdravljenjem sebe se spreminja tudi tvoja slika /kaj je pomembno in kaj ni, kakšen naj bi bil partner in kakšen ne, kaj te še boli in kaj ne…pa tko/ in naslednji partner ne bo več enak kot je sedanji. Če ne boš spremenila slike, boš dobila enakega in krog se bo zavrtel ponovno. Zato se v vsakem primeru splača poiskati pomoč.

Evo, o vajinih otrocih, o neznosnem vplivu vajinih konfliktov nanje, o prenašanju vajinih vzorcev in kiksov pri vzgoji v njuno vzgojo, o problemih, ki jih bodo imeli vajini otroci v življenju in bodo zagotovo podobni ali enaki, kot jih imata vidva, sploh nisem napisal nič. Je in bo pa to vajina odgovornost /izraz krivda pač ne uporabljam rad/. Samo še en razlog več, da oba poiščeta pomoč.

No, tole je že mal moraliziranje, ampak, preden se ljudje odločajo za otroka, bi bilo zelo zelo dobro, da pospravijo svoje podstrešje in pozdravijo sebe. Zaradi sebe. Zaradi otrok.

en bk

Mirella hvala za odgovor, drži da s tem forumom ne bom rešila svojega problema, samo še mimogrede tudi sama sem odraščala na kmetiji, tako da vem kako je to (da ni prav posebno lahko).

En bk(mislim, da niK ne odraža realnega stanja:), najlepša hvala za izčrpen odgovor, mislim, da je to ravno to kar sem potrebovala. V najinem življenju drži prav vse kar si napisal. Malo sem sicer mogla poštudirat, ampak drži, da sem bila tudi jaz deležna pogojne ljubezni (česar se nisem zavedala vse do danes). Sicer na malo drugačen način kot mož, mislim da malo milejši.
Imam pa še eno vprašanje. Kako je mogoče, da je moj mož popolna kopija mojega očeta (to je tudi ena psihološka finta a ne?). Jaz pa sem podobna moji materi, tudi zakonski problemi so popolnoma enaki.
Pa še eno vprašanje bi imela če lahko. Glede tega, da se ne znam postaviti zase. Pred časom sem imela službo, kjer me je šefica popolnoma izkoriščala, tako psihično kot glede plače in delovnega časa in jaz seveda nisem niti bevknila (navada iz otroštva, ker tako kot je mama rekla tako je bilo in potem imam še danes v sebi, da se tako ne splača nič reči, ker nič ne pomaga). Potem sem po 4 mesecih prekinila s to službo, nekega dne sredi delovnega časa sem ji enastavno rakla, da pri njej ne bom več delala in sem šla takoj. Sicer če gledam nazaj je bila to dobra izkušnja zame saj sem zato začela študirat. Me je pa sedaj, ko bom zopet iskala službo strah, da se kaj takšnega ponovi (po teh nekih mehanizmih oz. zakonih).

Strokovno pomoč bom vsekakor poiskala, če ne s partnerjem pa sama, že zaradi otrok, ker nočem, da se še enkrat ponovi takšna zakonska zveza.
Me pa zanima kam bi se zato obrnila v Mariboru.
Najlepša hvala in LP!

Hojla Andra

Pravzaprav to ni psihološka finta, pač pa naravna zakonitost.

Ko se rodiš, si nepopisan, bel list, na katerega rišeš svojo sliko /zemljevid, predstavo…/ sebe in ostalega sveta, skozi svoje otroštvo /v času tvoje vzgoje a ne/. Kdo je tisti, ki te vodi, kako in kaj boš risala? Tisti, ki te vzgajajo, ki imajo v otroštvu največji vpliv nate, so najpomembnejši a ne in ponavadi so to starši. Kaj pa so te slikce? Vse, kar zaznavaš o sebi, okolju…o življenju /sem vreden- nevreden ljubezni, sem dober-slab, lep-grd, to je dobro-slabo, moški-ženske so taki, če si tak, te bo-ne bo bolelo, okolje je v takem primeru sovražno-prijazno,….pa tko/. Ena od teh slik je tudi slika idealnega partnerja, ki je skupek vseh dobrih in slabih lastnosti tvojih najbližjih. Zakaj idealna? Ker ti omogoča razrešiti vse nerazrešeno s tvojimi najpomembnejšimi iz časov tvojega otroštva /pozdraviti rane, ki jih imaš/. Eni tej sliki rečejo kemija, ker se na tega, ki je ta slika, nezavedno, fizično odzoveš /zaljubljenost/. Zakaj je /v večini primerov/za ženske dominantna v tej sliki idealnega partnerja ravno sličica očeta in obratno za moške mati? Ker v času odraščanja igra glavno vlogo pri formiranju predstav o nasprotnem spolu ravno roditelj nasprotnega spola. Zato je tvoj mož podoben tvojemu očetu, ti pa…njegovi mami /v slikah o idealnem partnerju/. Zato ti deluješ kot tvoja mama in on kot njegov oče /slika idealnega starša/. A sem zakompliciral preveč? Preprosteje rečeno, delaš tako, kot so te naučili in on tudi.

Kaj so te slike? To so vzorci, vzorci iz otroštva, ki so najpomembnejši za otroka, ker so tudi starši zanj najpomembnejši, zato ti vzorci najmočneje vplivajo na vedenje otrok kasneje, v odraslosti. Če so ti vzorci moteči, nezdravi za živetje, je smiselno poiskati njihove vzroke, jih predelati in s tem preobraziti vzorce v neke nove, boljše, bolj primerne za živetje. Vzroki so pa ponavadi posamični ali ponavljajoči dogodki /spet v otroštvu/, ki so privedli do takega dojemanja sebe ali okolja, do vzorca.

Evo, primer enega vzroka vzorca in kako ga predelati /čisto hipotetičen/.
Recimo, da ti gre ful na jetra, če kdo zamuja /to je ena taka slikca; zahtevaš točnost tudi, kadar ni potrebno, na dopustu morda/. Ko brskaš po sebi, se spomniš, da si kot mala punčka enkrat nastopala v vrtcu v eni igrici, mami ti je pa obljubila, da te bo prišla gledat, ker je bila predstava za starše in tebi je ful veliko pomenilo, da bi te mami videla, kako dobro si se pripravila, pa tko. In ko je bil čas nastopa, mamice ni bilo. Pika. Prišla je po nastopu, se ti opravičila, ker , eee, se ji je pokvaril avto, je zamudila vlak zaradi nujnega sestanka v službi, karkoli. Skratka opravičljiv in čisto regularen razlog. Ti si bila žalostna, sprejela si opravičilo in pozabila na vse skupaj, življenje je šlo dalje. Kaj pa se je med nastopom dogajalo s teboj? Mami me ne mara, zato je ni bilo, nisem ji dovolj pomembna, zato je pozabila name, nisem vredna, da me pride gledat, nisem dovolj dobra zanjo. Nisem dobra taka kot sem, nisem vredna ljubezni…se je zarezalo nekam vate, v tvojo podzavest. Otrok pač, čisto in zelo logično razmišljanje…za otroka. Po maminem prihodu in opravičilu si na dogodek pozabila, a sporočilo je bilo že zapisano, začelo je s svojim delovanjem. Sedaj, ko si kot odrasla oseba prišla do tega taistega dogodka, ga lahko ponovno podoživiš s svojimi odraslimi očmi, ga ponovno ovrednotiš in seveda ugotoviš, da ni bilo tako, kot si ti to dojela kot otrok, a ne. Veš da te mama ni zapustila, da te ima in te je imela rada, da je imela opravičljiv razlog, ki ni imel veze s tvojim dojetjem situacije. Poleg tega se lahko tudi zaveš, da si takrat dojela tako kot si, ker si bila pač samo otrok. Kaj boš s tem dosegla? Travmo si spravila iz podzavesti v zavedanje, kot prvo. Po ponovnem ovrednotenju /podoživetju/ boš spremenila pogled nanjo, njen pomen. Lahko boš odpustila mami /ker sedaj veš, da te je imela rada/ in lahko boš odpustila sebi, ker si dogodek razumela tako kot si ga in da ti je pustil take dolgoročne posledice /ker se zavedaš, da si bila le otrok, ki je takrat dojel tako kot je/. Kaj se je po vsem tem zgodilo s sliko /vzorcem/. Spremenila se je, preobrazila. Ne boli več. Kako se pa to odraža v tvojem vsakdanjem življenju? Ja, zamujanje te ne moti več, ti ne gre več na jetra, ker ti ne povzroča več bolečine /ti ne govori, da nisi dobra, vredna ljubezni a ne/.Tvoja slika je spremenjena. Ti si se spremenila.
Je to res? Kaj pa, če ti gredo tisti, ki zamujajo, še vedno na jetra in jih še kar ne preneseš. Hja, ponovno se bo potrebno spustiti vase, v svoje otroštvo, v novo iskanje, a z eno razliko. Ljudje okoli nas so naše ogledalo. V njih vidimo sebe. Lastnosti, ki jih pri drugih ne prenašamo ali silno občudujemo, so tiste naše lastnosti, ki jih skrivamo pred seboj. Kar pomeni, da je potrebno iskati dogodek /dogajanje/, v katerem je bila ta lastnost /kot del tebe/ tako travmatična, da si jo potisnila v podzavest, v zanikanje…v senco. Eee, recimo, a ne, da ste se odpravljali na, kaj vem, ajd, spet na neko prireditev in ti se kar nisi oblekla in ko se je že res mudilo, si morala še na WC in ste zamudili avtobus in mami/oči sta bila huda, pa so letele opazke, kao, smrklja zaradi tebe…karkoli že, iz tebe nič ne bo, če zamujaš, kdo te bo pa gledal tako razpuščeno, kdo te bo pa maral…pa tko. Ti si seveda otrok, zadevo ponotranjiš po svoje, recimo, slaba sem, nisem vredna, da bi me kdo imel rad. Zopet bo potrebno podoživljanje v sedanjem času, novo ovrednotenje, odpuščanje. Toda, tu je še en keč. Da bi tej lastnosti, tej senci odvzela senčnost, jo priznala za svojo, za del tebe, jo moraš posvojiti. To pomeni, da moraš v njej najti tudi nekaj dobrega, koristnega, njen dragulj. Spet se moraš spustiti vase in iskati dogodek, v katerem ti je ta lastnost pomagala, v katerem se je ta lastnost izkazala kot nekaj dobrega. Recimo, da najdeš dogodek, ko ste bile s kolegicami zmenjene za odhod na zabavo z avtom, ti si zaradi nekega razloga zamudila in nisi šla, kolegice pa so imele prometno nesrečo s poškodbami. V tej situaciji se je ta lastnost, zamujanje, izkazala za dobro zate. Rešila te je poškodbe. Recimo, a ne. To je pa ta dragulj v tej senci. Šele ko najdeš njega, lahko to lastnost posvojiš, jo vzameš za svojo, ker ni nekaj samo slabega, je tudi nekaj dobrega. No in potem te zamujanje verjetno ne bo več obremenjevalo. Ne bo te zabolelo vsakič, ko bo kdo zamudil, ker…ne bo več dregnilo v nerazčiščeno, v rano, ki je zakopana nekje v tebi, ker te ne bo opomnilo, da je ta senca nekje v tebi, skrita. Še nekaj je zanimivo. Zamujanje se ti neha dogajati. Ker ni več potrebe. Ker si predelala.

Zakaj sem ti dal ta opis preobrazbe enega vzorca, ki je dokaj enostaven in pravzaprav niti ni tako obremenjujoč? Da se zavedaš, da je preobrazba lahko zelo kompleksna in da je smiselno poiskat strokovnjaka, ki ima znanje in izkušnje, da te bo vodil po poti strokovno, odgovorno. Saj, predelovala boš ti, on te bo le vodil z vprašanji, z razlago zakonitosti, s ključi, kako predelati. In vedel bo, kako speljati stvar do konca, ker, včasih je bolje ne dregniti in razbrskati, če ne veš, kako speljati do konca, a ne. Določeni vzorci so včasih tako težki, da se je enostavno nemogoče takoj spustiti v razreševanje. V takih primerih je bolje najprej spremeniti vedenje do te mere, da lahko vsaj kolikor toliko normalno zaživiš, da te ne obremenjujejo do te mere, da si nefunkcionalen in se jim šele potem posvetiti. To strokovnjaki vedo in znajo.

Ugotovila sva že, zakaj je tvoj mož podoben tvojemu očetu in od kod ta slika. Zakaj si ga pa izbrala za moža? Ker z njim lahko razrešiš nerazrešeno. Rane iz otroštva. Ker je tak, kot tisti, ki so jih povzročili. Njihova slika. Ker boš z njegovo pomočjo ozdravila sebe in zamenjala slike. Postala drugačna. Zato je to smiselno storiti z njim. Ker je pravi. Če tega ne boš storila in boš odšla, preden boš predelala karkoli, bo naslednji enak, iz istega razloga. Da bi se lahko pozdravila.

V Mariboru ne poznam nikogar. Vem da sta svoj čas Meta in Rudi Tavčar /www.mirabi.org/ prirejala delavnice tudi v Mariboru. Vprašaj moderatorje na tem forumu ali ima Frančiškanski družinski inštitut kako izpostavo pri vas. Tudi na internetu boš gotovo našla kak uporaben naslov.

Pogumno Andra.

en bk