O zdravem ali motenem zakonu ne moremo/te razpravljati brez upoštevanja, da prihaja zaradi spremenjenih družbenih razmer, drugačne kulturne samoumevnosti in drugačnega položaja posameznika v družbi do povsem novih odnosov in tudi problemov med zakonci ter starši in otroci. Posledice splošnih in naglih (hitrih) družbenih sprememb so zlasti : nova motivacijska osnova za sklepanje zakona, naraščanje neformalnih oblik skupnega življenja, pojavljanje novih pogledov na funkcijo zakona, proces odpravljanja patriarhalnega tipa zakona, ekonomska neodvisnost žene, problem večkratne zaposlenosti žena, proces zmanjševanja števila članov družine, proces individualizacije članov družine, večja možnost zadovoljevanja temeljnih človekovih potreb zunaj zakona in družine, večja seksualna svoboda, lažji osip družinske organizacije zaradi možnosti ločitve zakonov itd… Nekateri govorijo v zvezi s tem o krizi zakona in družine. V resnici je tako, da marsikateri procesi, ki smo jim priča, odpravijo stare, neugodne momentalno – higienske pojave in odnose, prinašajo pa tudi nove, večkrat ne tako majhne probleme. Tako imata na primer zakonca oziroma partnerja danes drug do drugega in do zakona bolj realistična stališča, težita bolj k enakopravnemu, partnerskemu odnosu in si dovolita več osebne svobode. Toda marsikaj se je danes v mnogih zakonih prevesilo v drugo skrajnost, npr.: v pretirano željo po samostojnosti in neodvisnostjo do partnerja, zaradi česar so čustveni odnosi med njima zrahljani in površni. Še pred dobrimi sto leti je trajal zakon zaradi krajše življenjske dobe v povprečju 15, danes pa 40 let. Zaradi tega zahteva življenje v dvoje sedaj mnogo več življenjske spretnosti. Študije kažejo, da so danes temeljni pogoji srečnega zakona ljubezen, osebnostna in socialna zrelost partnerjev in njuna ekonomska neodvisnost. Zraven tega pa še :

– sposobnost partnerjev za medsebojno konstruktivno komuniciranje (torej, da znata prisluhniti drug drugemu, ter potem drug drugemu tudi pomagati pri reševanju težav)
– medsebojno zadovoljevanje praktičnih in čustvenih potreb ter medsebojno interesno, duhovno in spolno ujemanje
– aktivnost in produktivnost partnerjev v družbi (težko je namreč govoriti o srečnem in zdravem zakonu, kjer gre v bistvu le za “egoizem v dvoje”)

Pri mladih ljudeh nekako premalo načrtno razvijamo/te tiste osebnostne lastnosti, ki zagotavljajo srečen zakon : ljubezen, spoštovanje, zaupanje, potrpežljivost, požrtvovalnost, odrekanje, prilagajanje, sposobnost plodnega reševanja konfliktov. Zato se ne smemo/te čuditi, da srečamo/te danes navidezno protislovje, torej obe skrajnosti : na eni strani je vedno več tistih, ki so iskreno srečni in zadovoljni v zakonu, po drugi strani pa se v Sloveniji loči že skoraj vsak 4 – 5 zakon.

Glede zakonskih konfliktov, ti se ločijo po pogostosti, intenzivnosti, obliki in vzrokih. Običajno ločimo/te konflikte, ki se pojavijo občasno, tako rekoč v vseh zakonih, ter konflikte, ki so izrazito nevrotično pogojeni.

Tipične krize v zakonu : Mnogi ljudje se poročijo z mislijo, da je zakon nekaj statičnega, torej nekaj privlačnega, nekaj, kar ostane in mora ostati skozi leta enako in nespremenjeno. V resnici zakon ni stanje, ampak proces. Z leti se namreč spreminjata zakonca, njun poklicni in socialno – ekonomski položaj, družbeno okolje, rodijo se otroci itd… Ker je zakon v stalnem spreminjanju, govorimo/te/ijo običajno o dinamičnem ravnotežju, ki se vedno znova ruši in vzpostavlja. Mnogi konflikti nastanejo prav zato, ker se partnerja ne prilagajata dovolj uspešno temu razvojnemu procesu. Vsako razvojno obdobje zakona sproži tipične krize, kar pomeni, da pojav teh kriz še ni znak, da je s partnerjema ali zakonom kaj narobe. O tem lahko govorimo/te šele, če partnerja krize, ki se pojavi, nikakor ne moreta razrešiti, tako da zaradi tega resno trpita. Vendar se mora zraven tega upoštevati še mnogo bolj resen dejavnik, in sicer ta ; če ima zakonski par otroka, potem je ločitev staršev, zanj zelo huda preizkušnja, mnogokrat namreč otrok misli, da je on vzrok za ločitev staršev, pa čeprav je to zelo daleč od resnice. Otrok je tudi tisti, ki nosi največje posledice, saj nemalokrat prisostvuje prepiru staršev, do katerega pa je lahko prišlo že zaradi še tako majhne malenkosti. Otrok pa je v bistvu v največji preizkušnji tedaj, če dejansko pride do razveze, torej ločitve, saj se mora tedaj odločiti, pri kateremu staršu želi ostati.

Obdobje iskanja partnerja : Stiki med mladimi ljudmi so danes bolj sproščeni kot nekoč. Toda navezava pristnih, čustveno globokih in trajnih stikov z drugo-spolnim partnerjem je danes v večini primerov prav tako težka kot nekoč. Obdobje iskanja partnerja za skupno pot skozi življenje je večkrat polno dvomov bojazni, razočaranj in stisk. Mladostnik v tem času navadno še ni razčistil s samim sabo in s svetom, zaradi česar ga običajne težave pri navezovanju stikov huje prizadenejo.

Glavni viri konfliktov v tem obdobju so :

– izbor partnerja pogosto služi le dvigu lastne vrednosti in prestiža
– mnogi mladi ljudje se bolj zaljubijo v idealizirano podobo partnerja, kot pa v njega samega, takšnega kot v resnici je (torej bi se v bistvu morali vprašati, če izgled osebe v bistvu že pomeni več kot njegov značaj?)
– ekonomska in socialna odvisnost
– ločevanje od vplivov staršev na eni in vmešavanje teh v izbor partnerja na drugi strani
– razlike v spolni morali – prej so vladala glede spolnosti povsod enaka pravila, zdaj pa je včasih tako, da je tisto, kar je dovoljeno v eni družini, v drugi prepovedano, kar je “normalno” enemu partnerju, je drugemu grešno ter nemoralno
– prvi spolni odnosi
– dvojna morala – fantje, ki so odraščali v patriarhalni, se večkrat ne morejo sprijazniti z enakopravnostjo spolov
– znanci in prijatelji, ki skušajo iz tega ali drugega razloga, zavestno ali izven-zavestno razdvojiti partnerja

Zgodnje obdobje zakona : Mnogi viri konfliktov iz obdobja medsebojnega iskanja ostanejo v času prvih let zakona ohranjeni, drugi se omilijo, nekateri pa se pojavijo na novo. Proces medsebojnega (odnosa) prilagajanja partnerjev je v tem obdobju najvažnejši vir konfliktov. Usklajevanje norm in navad, porazdelitev nalog in odgovornosti v vsakdanjem življenju, oblikovanje prostega časa in drugo so le nekateri preizkusni kamni. Raziskave kažejo, da so v tem zgodnjem obdobju zakona glavni viri konfliktov naslednji :

– nerešeni ekonomski in stanovanjski problemi
– vmešavanje staršev v življenje zakoncev
– pretirana ljubosumnost oziroma interesno poklicno in socialno utesnjevanje ter omejevanje partnerja, navadno žene
– boj za prestiž v zakonu in pretiran strah pred izgubo identitete
– eden od zakoncev se je telesno in duhovno opustil in zanemaril
– alkoholizem in zapravljivost
– zasvojenost (kakršnakoli)
– težave, v povezavi z otroki, ter spolnostjo

Srednje obdobje zakona : Marsikaj, k čemur sta zakonca v prejšnjih letih težila, sta dosegla. Ker so večinoma tudi otroci že odrasli ali celo poročeni, ker poteka življenje enolično idr.:, se znajdeta zakonca nenadoma pred tem, da ne vidita več pravih ciljev osebnega in skupnega življenja. O tem obdobju slišimo/te govoriti kot o obdobju “krize srednjih let” oziroma krize identitete. Poleg tega se pojavijo pri ženskah tudi psihosomatske težave. Razdražljivost, depresivno razpoloženje, notranji nemir, negotovost, moreči občutki praznine, želja, ujeti življenje za rep in kar je še tega, seveda radi vnamejo konflikte. Ti so lahko bolj pogosti in hudi, kolikor manj sta partnerja do sedaj razvila svojo osebnost, skupne interese, našla primeren krog znancev in drugo. Običajno sta dve neugodni reakciji zakoncev v tem obdobju:
– V prvem primeru pride do nekakšnega umika iz zakonskega življenja, do vedno bolj površnih odnosov in vedno manjšega angažiranja v zakonu. Zaradi tega se med drugim pojavijo nezvestoba, pretirana zagnanost v delo, posedanje po gostilnah itd…
– Za drugi tip reagiranja je značilno, da skušata zakonca medsebojno odtujevanje preprečiti. Kot da bi slutila svojo ranljivost, skušata zato omejiti življenje navzven. Posledica je največkrat izolacija, pešanje osebnostne rasti, naraščajoča osama, ki je potem uvod v nezadovoljstvo, obtožbe in konflikte.

Strokovnjaki so mnenja, da je to čas, ko bi morala zakonca narediti nekakšno bilanco in najti poti, da bi živela v prihodnjih letih vsak zase in skupaj čim bolj življenjsko bogato.

Zakon v poznih letih : Nemir srednjega obdobja se v tem času poleže, pojavijo pa se novi viri kriz. Lahko, da nastanejo zaradi bolezni, ki se pojavijo v starejših obdobjih življenja, morebiti se poslabša finančni položaj zakoncev, pride do težav pri spolnosti, ter izvajanju zakonskih dolžnosti, itd…

Upam, da bo ta članek komu koristen, ter da mu bo kako pomagal. Gradiva ter znanja o tem imam še precej, zato vas prosim, da mi javite, če bi kdo hotel še več gradiva.

Ne glede na vse, kar pa sem izpostavil v tem članku, je pa ena stvar zame osebno še najbolj boleča, in sicer ta : Otrok je tisti, ki nosi največje posledice, saj nemalokrat prisostvuje prepiru staršev, do katerega pa je lahko prišlo že zaradi še tako majhne malenkosti. Življenje je morda v nekateri primerih res nepošteno, ter kruto, vendar pa to presega že mejo razumnosti. Kako pojasniti majhnemu (npr. 8 letnemu) otroku, naj se odloči, s kom bi raje živel, mamo ali očetom. V bistvu tako ni odvisno od let, pač pa labilnosti otroka, ter čustvenosti.

Edino, kar pa v bistvu lahko zakonca storita, ko sta v težavah, je to, da poiščeta pomoč, bodisi strokovno ali prijateljevo, ter prvo kot prvo razčistita njun medsebojni odnos, ter, da se odkrito pogovorita o tem kar ju teži.

Še tole za starše, ter osebe, ki imajo trenutno morebitne težave z odnosom do drugega zakonca. Spoštujte drug drugega, spomnite se razloga, zakaj ste se odločili za poroko z njim/njo. Zakonska zveza v bistvu temelji na podlagi ljubezni, čustev, spoštovanja ter zaupanja, ki ga partnerja izkazujeta drug drugemu. Vse več ljudi (zakoncev) to dandanes pozablja. Opomnite drug drugega, zakaj ste izrekli tiste besede na poročni dan, ko ste si obljubili zvestobo drug do drugega. Na vsakem človeku je nekaj posebnega, tudi na vašem partnerju, in to je verjetno tudi tisto, zaradi česar ste se z njim poročili. Preden končate zakonsko zvezo reje prej globoko poglejte vase in premislite, saj ne glede na vse, zakon se splača ohraniti.

To bi v bistvu bilo vse. Za morebitne komentarje, vprašanja, pohvale ter pritožbe se vam že vnaprej zahvaljujem.

Lep pozdrav vsem
S spoštovanjem Piccolo

Članek je delno sestavljen iz slednje literature, delno pa iz mojih prispevkov, popravkov, itd… Upam, da razumete. Se zahvaljujem za razumevanje.

Literatura :

Mag. Sabina Bertoncelj-Pustišek, dr. med. spec. pedopsihiater, Marta Cerar-Lotrič, dr.med. spec. psihiater, alkoholog, Metka Klevišar, dr. med. onkolog, As. Dr. Marga Kocmur, dr. med. spec. psihiater, psihoterapevt in supervizor, Roman Korenjak, spec. klinični psiholog, Metka Kramar, spec. klinični psiholog, Prof. dr. Jože Lokar, dr med. spec. psihiater, Akad. prof. dr. Lev Milčinski, dr. med. spec. psihiater, Mojca Močnik-Bučar, dr. med. spec. psihiater, As. Martin Možina, dr. med. spec. interne medicine, toksikolog, Gorazd V. Mrevlje, dr. med. spec. psihiater, Prof. dr. Hubert Požarnik, spec. klinični psiholog, Vesna Radonjič-Miholič, spec. klinični psiholog, Vesna Švab, dr. med. spec. psihiater, Doc. dr. Onja Tekavčič-Grad, spec. klinični psiholog, Prof. dr. Martina Tomori, dr. med. spec. psihiater, psihoterapevt in supervizor, Dubravka Trampuž, dr. med. spec. psihiater, Anka Zavasnik, spec. klinični psiholog, Doc. dr. Slavko Ziherl, dr. med., spec. psihiater. Pomoč človeku v stiski / urednica Onja Tekavčič-Grad. – Ljubljana : Litterapicta, 1994.