Sama beseda že skoraj pove vse, da pride nek par do takšne krize, menda sta za takšno stvar krivca oba. Verjetno sva oba pripomogla da je do tega prišlo, moram povedat, da se navzven tega ne pozna, verjetno oba dobro skrivava. Žena pravi da je ta stvar stara že nekaj let in sicer pravi da ni več srečna, jaz pa vem , da se je sex z njo počasi postajal monoton in dolgočasen. Meni pomeni sex zelo veliko, vendar sem se zadnje čase zalotil, da sem kar precej nezainteresiran pri ženi. Zaradi ekonomskih razlogov sem 3 leta nazaj spremenil službo in sicer sem iz nekega neambicioznega možakarja, se moral zaradi financ v družini, spremenit v samostojnega podjetnika, ki ga kot vemo ni veliko doma. V tem času so bili vzponi in padci, delovni seveda, ni pa bilo vse tako rožnato, kot bi se zdelo. Ženino vladanje z denarjem mi je načenjalo živce, pa tudi sicer , dobiš občutek , da je finančno nepremišljena. Zaradi oblike dela, sem se moral finančno osamosvojit, kar je pomenilo razkorak med družinskim proračunom in službenim. Občutek sem dobil, da je žena izgubila še tisti del oblasti nad menoj pri financah, zato je začela z obvladovanjem v postelji. Moram povedat , daje bil sex z njo v devetih nebesih in tudi sicer sem se pri njej vedno potrudil , da je doživela najmanj 2-3 orgazme. Vendar je meni sex vsake 3-4 tedne premalo, oz. se mi to ne zdi normalno. Prejšnje leto je pričela z študijem , se zadolžila, na poti na študij pa razbila avto. Vse skupaj ni bilo tako tragično, vendar je potem najin odnos šel samo še bolj dol, saj se z študijem nisem strinjal, zadolževanje ni bilo nič manj privlačno, kar se tiče pa avta, pa ravno tako nisem bil navdušen nad nakupom novega, saj ni dovolj denarja. Najin odnos je dosegel dno, ko sem začel odklanjat spolne aktivnosti, saj je vse skupaj izgledalo kot zadovoljitev mojih potreb. Zalotil sem jo sicer , da je ni bilo v službi, čeprav mi je povedala po telefonu, da je tam. Pričel sem z ljubosumjem, na kar se je končalo s pogovorom in končanjem zveze. Zdaj je nekakšen status quo, vendar ne vidim več smisla , brez tuje pomoči.

Spoštovani gospod »johan straus«,

občutek je, kot da sta se z ženo v zadnjih letih res počasi oddaljevala oz. ostajala pri bolj »zunanjih temah«, ki so vaju zaposlovale: spolnost, služba in finance, študij, nov avto… In vse to so vedno bolj postajala polja »boja moči« med vama – kdo bo koga, kdo bo zmagal, kdo popustil, kdo ima bolj prav, kdo komu dela »uslugo«… In v vama so se vedno bolj kopičili zamere, jeza, in prezir (v smislu, da včasih kar prezreta drug drugega in njegove potrebe, včasih pa tudi svoje in s tem pokažeta, da ne cenita niti sebe niti drugega) in na koncu sta oba ostala osamljena in zapuščena, čeprav poročena. Teme, ki so vaju včasih povezovale in pomenile vez med vama, so počasi postajale premalo, da bi zapolnile praznino med vama in strah pred bližino – ki je naraven in se prebudi v vsakem odnosu. Je pa potrebno začeti govoriti o njem oz. o vsem, kar čutimo, o čemer nas je mogoče najbolj strah in sram spregovoriti. In videti je, da sta vidva prišla do točke, ko bosta morala tvegati in poglobiti odnos. »Samospraševanje« in preverjanje, ki sta do sedaj opravljala vsak sam, bosta odslej opravljala v dvoje.

Iz vašega prispevka ostaja namreč občutek, kot da je za bolj »notranje« in osebne teme do zdaj zmanjkovalo časa (ali pa se v hitenju »urediti zunanje stvari, navzven bolj pomembne«) niso zdele pomembne oz. še nista zbrala poguma, da bi se tudi o njih iskreno in vendar s spoštljivo pogovorila in jih sproti razčiščevala). Kot da ni bilo pomembno (poleg »zunanjih posledic in ugodij/neugodij), kako se vidva počutita ob vseh teh »vsakodnevnih izzivih«, ki so tudi del življenja (menjava službe in vsakdanji stresi v službi, družinski proračun in skrb za preživetje, kaj vama pomeni spolnost, kaj študij, kako se človek počuti po prometni nesreči …). Kot da morata vse občutke o tem nositi vsak sam, ne da bi si lahko to neobremenjeno podelila med sabo in tako dobila drug pri drugem razumevanje in podporo.

Pomembno se mi zdi, da poiščeta točko oz. obdobje, ko sta se začela oddaljevati, ko je žena opazila, ni več srečna. Da se iskreno pogovarjata tudi o tem, koliko (ne)sprejeta in (ne)varna se še vedno počutita v odnosu oz. kaj pogrešata, da bi se to izboljšalo. Da si redno namenjata čas za (vsakdanje) pogovore o vama in vajinih dnevnih doživetjih in občutkih – kakšne potrebe sploh imata glede tega, koliko pogrešata zanimanje, razumevanje in podporo drug drugega vsak pri svojih »projektih«. In da spolnost prihranita za čas, ko bosta si najprej zgradila »notranjo intimo in povezanost« – verjetno šele po terapiji. (Sicer lahko spolnost spet zapolni praznino in tako postane »nadomestek« in beg pred razčiščevanjem trenutno bolj bolečih, a temeljnih stvari). In da se nenazadnje iskreno pogovorita tudi, kaj pomeni ženino laganja in izmikanje, kaj pomeni to, da imate vi občutek, da včasih počne stvari »zgolj v vaše zadovoljstvo«.

Ja, morda je ta način grajenja odnosa za vaju nov, morda niti iz svojih družin nista bila vajena se posvečati tem »malenkostim« in se o njih pogovarjati. A to so ključne niti, ki tkejo odnos in gradijo v njem varnost, pripadnost in sprejetost. In ko so te osnovne »čustvene potrebe« zadovoljene, se veliko lažje dogovorimo tudi o ostalih – bolj praktičnih in vsakdanjih, saj imamo dobro »podlago«. Občutek je, da je žena že pred leti začutila, da ji to manjka v odnosu, a ne vem, zakaj vam tega ni znala povedati na tak način, da bi jo vi lahko slišali oz. zakaj vi teh njenih vprašanj in občutkov nezadovoljstva niste opazili. Tudi o tem se bosta morala iskreno pogovoriti in sprejeti vsak svoj del odgovornosti.

Nekatere bistvene stvari pa ste že sami izpostavili: za odnos sta odgovorna oba. Mislim, da ni kaj veliko dodati vaši ugotovitvi – da verjetno potrebujeta pomoč. Če tako čutite, potem je res pravi čas za to in ne oklevajta.

Vse dobro in pogumno naprej – zastavili ste dobro!

Hvala lepa za pomoč, nasvet in za izrečene misli. Sam glede tega nisem mogel počakat na vaš odgovor in sem pričel z pogovorom in je trajalo 3 polne noči pogovora. Sploh ne vem, kje sem vzel moč in energijo, da sem vse kar se je nabralo v teh 15 letih izbruhal in žena prav tako, vendar pa moram povedat, da se mi je začel sesujat svet in je menda to bil razlog , da sva to najino krizo vsaj začasno nekako začela reševat. Imate prav kar se tiče naju. Verjetno mi je res počasi postajalo vseeno, kar se tiče najinih odnosov in sem bil zgolj telesno prisoten. Žena pa prav tako. Sklenila sva da bova pričela novo obdobje, vendar bo potrebno nekaj časa,da zopet “zagori ogenj” in nam bo vsem bolj toplo. Upam na najboljše. Hvala lepa še enkrat.

Krasno, da sta začela takoj reševati stvari. Vama želim res vse dobro!

Vesela sem vsakega para ki se loti “dela na odnosu”.

Naj vas ne prestraši, da sva midva z možem, po dveletni krizi,
potrebovala leto partnerske terapije, da sva sploh spoznala, kakšne
probleme imava v odnosu, in kakšne probleme ima vsak od naju kot
posameznik, ki pa se tudi zrcalijo v odnosu.

Potrebovala sva daljši čas da sva se umirila in da se je ponovno
začela prebujati toplina, ki je nekoč nekje izpuhtela.

Brez terapije ne bi zmogla. Je bilo preveč hudo. Sploh pa me je presenetilo,kako zelo terapija deluje. Pa ne vedno tako da gremo
nasmejani s seanse, ampak tudi globoko užaloščeni ali jezni ali…

Vendar če vse skupaj seštejem: splačalo se je in korektnemu terapevtu
bom vedno hvaležna. Veliko sem se naučila, o sebi pa tudi veliko
sem zvedela o tem, kdo je moj mož. Ja, naučila sem se poslušat in
tudi povedat.

Srečno, ne obupat. Ljubezen je mnogokrat še prisotna, le skrije se
pod težo neobdelanih tematik.Taka je moja izkušna, ki je bila hkrati
velika priložnost za osebno in duhovno preobrazbo.

Evo spet smo bližje z mojo in najino analizo. Žena sicer pravi, da sem obseden z razčiščevanjem, ampak meni se pa zdi neumno, da nebi te stvari »razpucala«med seboj. Po dolgem in nekajdnevnem pogovoru, sva le prišla do zaključka. In sicer:
Oba izhajava iz težkih alkoholiziranih družin. V moji sta se starša pretepavala in je bilo zelo veliko nasilja, čisto po knjigi bi rekli(Dr. Ruglja) v njeni pa sta se starša prav tako pretepavala le z to razliko, da je njen očim baje mojo ženo, kot svojo pastorko, tudi spolno zlorabljal do 5 leta starosti, potem pa se je hvala bogu obesil. Z mamo ki jo je vzgajala kot samohranilka nista nikoli navezali pristnih odnosov. Ko sva pričela hodit kot ljubezenski par, sva se imela rada, nisva pa bila zaljubljena en v drugega. To sva vedela oba in tudi danes je še vedno tako. Žena pravi da se ob meni počuti varno, saj sem vedno poskrbel da je bilo vse nekako idealno doma. Po njenem je z fanti pred mano sexala zato, ker ji ni bilo do tega , le ustreči jim je hotela. Če jim pa »ni dala« so jo pa zapustili. V najinem zakonu se je po letih začelo spreminjati in mi tako rekoč, noče več seksualno ustreči, saj pravi , da ji sex pomeni le obveznost in nič drugega. Tega seveda tudi jaz ne maram, saj se takšna stvar prej ali slej ugotovi. Meni pomeni sex več, kot bi si človek mislil in si želim posteljnih igric, takšnih in drugačnih. Moram še enkrat povedat , da sem jo vedno spolno zadovoljil, saj orgazmično, samo da sem jaz naslednji dan potešen ali nekako drugačen, ona pa pač ne. Zdaj pravi, da je prišla v tisto fazo, ko pač tega , da gre v posteljo z menoj ne želi več početi, ali pa bo počela pač zato, da bo obdržala zakon. Vprašala me je, kolikokrat na mesec bi si želel, in je dejala, da bo premislila o tem. Predlagala mi je tudi naj si najdem kakšno ljubico, za trenutne sprostitve, meni pa na žalost ni do tega, saj predvidevam, da takšno življenje pač ni možno. Po njenem je sedaj nekako življenjsko dozorela, da lahko poizkuša še ustvarjati takšne stvari, tiste , katere si želi (študij, napredovanje v službi, čas zase, čas za prijatelje, …), kot pravi »skrajno egoistično«, vendar dodaja, da mora sama pri sebi razčistiti, vendar si kakšnih dodatnih psihoterapevtskih pomoči ne želi.
Spet sem nekje na začetku in spet ne vem kaj naj bi naredil, da bi se izkopal iz te situacije. Zdi se mi brezizhodno in sem mišljenja, da platonsko življenje ni zame. Že res da bi tudi jaz rad obdržal družino, tudi jaz jo imam še vedno rad, vendar mi spolno življenje še vedno zelo veliko pomeni.

Johan

Spoštovani g. Johan,

najprej se opravičujem, ker sem nekako kar spregledala, da iz vašega zadnjega odziva in situacije same veje želja in pričakovanje po odgovoru.

Ja, verjamem, da je vajina situacija res videti brezizhodna oz. ste nekako v precepu, kaj narediti, kako si razlagati ženine besede in dejanja. Ali vam/a res preostane samo še to od skupnega življenja? Verjamem, da je to spremljati kar grozljivo, saj ste vendarle nekako verjeli, da ima vajin odnos le lahko še kak globlji smisel. Na videz se zdi, kakor da je žena pri tem že povsem obupala.

Težko bi vam v tem trenutku rekla, kaj bo za vas/vaju prava smer. Skušala bom samo razložiti, kako jaz v tem trenutku (od zunaj in s podatki, ki jih imam) vidim nastali položaj. Zato bo moj odgovor malce daljši. Odločitev oz. rešitev pa bo morala biti vajina. Vsak od vaju se bo moral odločiti, kaj želi oz. kaj je še pripravljen narediti za odnos.

Tekom vajinih pogovorov sta z ženo prišla do tega, da oba izhajata iz težkih družinskih okoliščin, v katerih je bilo doma nasilje in alkoholizem, kar že samo po sebi ponavadi potegne za sabo precej posledic za otroke, ki nas spremljajo tudi v odraslost in naše partnerske ter družinske odnose (strah, sram, negotovost, nesamozavest, občutki krivde, nevrednosti ipd.). Po drugi strani pa je vaša žena doživljala še eno globljo travmo – spolno zlorabo od očima, pri čemer je mama očitno ni zaščitila oz. ni dovolj zgodaj prepoznala tega, saj jo je »rešil« šele očimov samomor. Domnevam, da te krivice ni imela še nikoli možnosti predelati oz. se s kom o tem poglobljeno in sočutno pogovoriti.
Zlorabljeni (ne glede na samo vrsto zlorabe – spolna, fizična, čustvena) so pogosto najbolj zaznamovani ravno v ustvarjanju novih odnosov. Saj je strah pred intimo (pred iskrenostjo, pred tem, ali bom res sprejet z vsem, tudi če rečem »ne« ipd.) in strah pred zavrnitvijo, razvrednotenjem, ponovno osramočenostjo in izpostavljenostjo res zelo močan. Še posebej, kadar je bilo fizično ali spolno zlorabljeno naše telo, imamo lahko težave »poskrbeti« zanj (sploh če nas mama ni znala naučiti spoštovati lastno telo oz. nam ni nudila čustvene opore). To pomeni postaviti meje, reči ne, verjeti, da mi pripada kaj več od zgolj telesnega užitka (da mora to biti nujno povezano s čustvi, saj sicer se »odklopim«, pretrpim, disociiram, zato da bo mir v hiši, mož/žena zadovoljen, a tako vedno bolj izgubljam stik s sabo, vedno bolj se sama sebi gnusim, nekje globoko v sebi sem jezna na moža in ga preziram)). Po drugi strani pa lahko telo »zlorabljam kot inštrument pomiritve« – sprostitve napetosti, izogibanja drugim težjim temam (kar je ponavadi bolj moški odziv, čeprav ne izključno).

Zaljubljenost oz. moč prvega čustvenega naboja je velikokrat odvisna tudi od tega, koliko si (seveda podzavedno) sploh »dovolimo« se zaljubiti. V odnosih močno ranjenim posameznikom je to velikokrat »prenevarno«, saj pomeni, da takrat na nek način izgubiš del kontrole nad sabo in tvegaš noro pustolovščino, za katero ne veš, kaj bo prinesla. Če pa se lotiš stvari malo bolj »razumsko«, imaš pa vsaj občutek nadzora in iluzijo, da bo manj bolelo, da lahko kadarkoli prekineš. In za vaju je bilo to očitno v tisti situaciji najbolj varen način in verjetno takrat tudi edini možen. (V tej luči tudi lažja razumemo prevare oz. afere, ko se eden ali drugi nenadoma noro zaljubi tako, kot še nikoli do zdaj – ker se je ob svojem možu/ženi toliko sprostil, da si zdaj to lahko dovoli, da si upa intenzivno začutiti vsa občutja, ki nas takrat preplavijo. Zato ta intenzivna občutja v resnici pripadajo oz. so zasluga žene/moža in ne »novega«.)

Glede na ženino predzgodovino je povsem normalno, da svoje telo in spolnost doživlja tako, kot ju. Ni presenečenje, da je bila na nek način pripravljena »kupovati« varnost v odnosu in vam biti na razpolago oz. bi to celo še vedno naredila. Samo pohvalno je, da je počasi prišla do tega, da to ni to, kar si ona zasluži, ker je bila pri tem čisto nespoštljiva do sebe, da bi rada sedaj poskrbela tudi zase. Očitno pa je v tem trenutku še vedno preveč tvegano verjeti, da lahko poskrbi zase v vajinem odnosu. Preveč tvegano verjeti, da boste vi prenesli njeno resnico – da si vas v tem trenutku niti najmanj (fizično) ne želi (ker je verjetno tako vsak odnos zanjo lahko na nek način ponovitev posilstva oz. takratnih občutij. (Temu se žrtve zlorab pogosto ne morejo izogniti še v tako ljubečih in varnih odnosih in potrebujejo nekaj let pogovorov in preverjanja, da zmorejo akt, ki je bil nekoč zloraba, zdaj videti zgolj v sedanji luči varnega odnosa.) In da vas (in sebe) morda zaradi vseh preteklih let (ko se vam je »dala« na razpolago) tudi sovraži in globoko prezira, ker niste nikoli opazili oz. ste bili kar zadovoljni. Možno je torej, da je to posledica strahu pred zavrnitvijo. Ker če bi upala zares verjeti, da je v vajinem odnosu možno še kaj drugega, bi hkrati tvegala največjo zavrnitev v življenju – da boste vi rekli, da vam je to premalo, in jo tako vi zavrnili (zavrnitev oz. izguba ljubljene osebe pa je itak njen največji strah, ki se ga zaveda že iz preteklih odnosov).
Vi ste prvi moški, ob katerem je vaša žena prišla do tega, da je lahko o tem začela govoriti in jasno povedala, kaj si želi (služba, študij, prijatelji ipd.) in česa ne. To je v tej situaciji za vas lahko zelo veliko priznanje, saj pomeni, da ji dajete toliko varnosti. Najtežja občutja iz otroštva (in naše zanemarjene potrebe) se pogosto lahko prebudijo šele po letih varnega partnerskega odnosa – saj ima naša podzavest samoohranitveni mehanizem, ki nam ne dovoli, da bi vse najtežje občutke čutili v vsakem trenutku, ampak šele, ko je »čas«, ko smo pripravljeni, ko imamo okoli sebe ljudi, ki nam pomagajo to preživeti. In takrat je to lahko za ljudi okoli nas šok.
Razbrati je, da je vaša žena po vseh teh letih (ko niso bile stiske telesa zares slišane oz. si sama ni dovolila poskrbeti zanje, ko je tolikokrat šla »čez sebe«) že globoko obupana, razbolela in se je »sprijaznila« z odtujenostjo v vajinem odnosu, saj vam je zmogla celo gladko reči, da si lahko poiščete ljubico za zadovoljevanje vaših telesnih potreb. (In pri tem nekje globoko prizadela tudi sebe oz. verjetno upala, da tega ne boste naredili.) Ne vem, koliko je to tudi vas prizadelo in ponižalo. Pravite, da kljub temu, da vam spolnost veliko pomeni, se te dvojne igre (žena + ljubica) niste pripravljeni iti. Ker to bi dejansko pomenilo, da nimate niti prve niti druge v polnosti, nikjer niti vi ne morete biti v celoti sprejeti. Da sedite med dvema stoloma in boste vsak čas padli vmes.

Kaj sploh so vaše/vajine možnosti? Če vas prav razumem, ste se vi pripravljeni truditi (in tudi poiskati pomoč), ne veste pa točno, kje je vaša žena s tem, koliko je sploh še pripravljena vlagati v odnos (ali pa bi zgolj želela imeti »varnost« – navidezni zakon). Mislim, da bosta oba morala zelo iskreno povedati si, kje sta, kaj sta še pripravljena vložiti, ali je to za drugega sprejemljivo.

Ena od možnih (in zdravih) poti je, da se odločita, da pustita temo spolnosti za nekaj časa ob strani in se posvečata drugim vidikom vajinega odnosa in vidita, kam lahko prideta. Ali je še kaj drugega, kar vaju lahko druži in povezuje. Na ta način se bo vaša žena verjetno zelo sprostila, saj ne bo več čutila »pritiska« vaših pričakovanj glede spolnosti, pa tudi vi boste lažje začutil, kdo vaša žena sploh je. Začnite se preprosto zanimati zanjo – za njena nova spoznanja o sebi, kaj ji pomenijo njene sedanje odločitve (študij/služba/čas zase ipd.) in kako je konec koncev do sedaj 15 let »prenašala« spolnost z vami, kako se je počutila (ta tema zna biti zelo boleče za oba, a je nujna). In začnite tudi vi deliti svoj osebni svet z njo (tvegajte in tudi vi povejte svoje največje bolečine in strahove glede vajine prihodnosti). Začnita se povezovati spet preko pogovora (preko razkrivanja in sprejemanja). Spolnost sama v tem momentu lahko le ruši odnos, ne more ga graditi, ker so pretekle zlorabe premočne. Čas za spolnost pride spet, ko bo zgrajen varen odnos oz. ko bodo predelane zlorabe. Zelo verjetno bo tak proces »okrevanja« in vzpostavljanja zaupanja terjal nekaj let. Ali bo(sta) pri tem potrebovala strokovno pomoč in kdaj bo čas zanjo, pa bosta videla vidva. V tem primeru bi bilo možno, da gresta skupaj na partnersko terapijo in/ali da se žena vključi v (skupinsko) obravnavo zaradi okrevanja od zlorab (in tako poskrbi najprej zase, kar je izrazila kot svojo prioriteto).

Veliko poguma in vztrajnosti vama želim!