Po 20.letih zakon.življenja mi pred dnevi pove, da me nima več rad.
Kakšni so vzroki pa pravi, da sva si preveč različna svetova, se ne da z mano komunicirat o realnih stvareh, sem premalo izobražena.
Namreč on je velik realist,egoist,materialist, jaz pa duhovno bitje iz drugega planeta, ki se ne spustim na zemljo.
Obdaja me grozen obup, saj ga neizmerno ljubim kot prvi dan.Sklenila sva, da ne bova ranila 17. in 19.letnih otrok in tdi pred njimi ne izkazujem svoje ranjene duše in globoke žalosti.
Kako naj premagam žalost,kako naj živim naprej brez njega, ki ga ljubim.

Pozdravljeni, Lilija!

Žal mi je, da se vam to dogaja in sočustvujem z vami. Najbrž ni človeka, ki ne bi izkusil bolečine, praznine, občutkov žalosti in strahu ob razhodu, ločitvi ali izgubi ljubljene osebe. Tudi če odnos traja le nekaj let, se navadimo na varnost, bližino, toplino, udobno zavetje, ki nam ga nudi.
Vendar se ljudje v odnosih tudi razvijamo, spremenimo, včasih skupaj s partnerjem, včasih sami zase. In morda spoznamo, da nas odnos ne osrečuje več, nam ne nudi zadovoljstva ali celo, da partnerja ne ljubimo več.
Mnogi, ki si priznajo težave, poiščejo pomoč terapevtov in poskušajo najti izgubljeno ljubezen, drugi se razidejo. Zato se tudi vi, Lilija, pogovorite s svojim možem. Če je odločen oditi, potem je to morda še najbolje. Bil je toliko pošten, da vam je povedal za svoje občutke. Z moškim, ki do vas ne čuti ljubezni in pristnih čustev, ne morete ostati v zakonu. To ne bi bilo dobro ne za vas ne za vašo družino. Vem pa, da ob razhodu doživljate žalost in tudi druga čustva, kot so na primer: jeza, krivda, strah, sram… To je običajni del procesa žalovanja. Trajanje žalovanja in način prebolevanja pa sta različna od človeka do človeka.
V takih težkih trenutkih je zelo dobro, če imate ob sebi ljudi, ki jim zaupate in ki so vam pripravljeni stati ob strani. Da vam nudijo pogovor, ramo, na kateri se lahko zjočete, družbo… Ne bi bilo dobro, da bi se zaprli v sobo in obupavali. Če se vam bo zdelo žalovanje vseeno pretežko breme, poiščite pomoč strokovnjaka.
Ko bo proces žalovanja zaključen, pa bo priložnost za nov začetek. Vključite se v kakšne krožke, tečaje, klube, hodite v naravo, na izlete, spoznavajte nove ljudi… Počnite vse, kar vas veseli. Verjamem, da vam bo uspelo. Srečno!

Lilija,preživela boš.
Vem,da se ti zdi to ta trenutek nemogoče,a mnoge smo že bile v podobni situaciji kot je tvoja in smo preživele.Ene celo zaživele.
Moja prva spodbuda na poti” preživetja” je bila,da imam možnost preživeti še del življenja drugače.Tistih 18 let s partnerjem in otrokom je bilo eno obdobje,lepo,polno novega in vznemerljivega(predvsem zaradi poroke,rojstva otroka,gradnje našega doma,itd,itd).
Tega je bilo potem konec.K sreči je bil otrok relativno velik,tako da ni več toliko potreboval mene in sem se lahko spet posvetila sebi in razmišljanju,kaj želim še v življenju početi.
Si predstavljaš širino možnosti,ki se ti ponujajo,lahko izbereš kar hočeš.List praznega papirja,ki čaka,da ga popišeš s svojo novo zgodbo.Zavedla sem se,da sem po eni strani srečnica,ker imam možnost”dvakrat v življenju”,da bi prav lahko tudi obtičala pri življenju,ki mi je bil sicer ok,ampak…
Zdaj raziskujem.Še vedno ne vem kakšen je Triglav,vem pa,kako piha veter na surfu.Si misliš,da sem se po 40 -ih vpisala v tečaj surfanja in noro uživam!Če bi me pred ločitvijo vprašala,če grem na tečaj,bi s teboj prekinila vse veze,ker sprašuješ tako nemogoče stvari…
Lilija,življenje je neizmerno lepo in padci so zato,da vstanemo in gremo naprej.
Želim ti vse dobro.

Povsem se strinjam z odgovorom ga. Suzana, ki ste ga posredovali ga Liliji.
Če je moški odločen oditi, je najbolje, da gre. Vi gospa Lilija pa si postopoma zgradite svoj – nov svet. Vstrajat v zvezi, kjer mož nima oz. ne izraža ljubezni do vas, je brez smisla. Ker prej ko slej bo šel, vmes pa vas bo še žalil, poniževal tako, da boste še bolj na tleh , kot ste sedaj.

Verjetno je za vas v tem trenutku zelo hudo, vendar vedite, da čas celi rane. Ne obupajte, zrite naprej , nikakor ne nazaj.
Veste kako ljudje rečejo: ko se zapro vrata, bog pusti odprto okno.
Vso srečo vam želim

berem in se sprašujem kako naprej.tudi moj zakon po 25 letih je na dnu.Sem ob službo,otroke imam stare 19.,21 let,mož me ne prenese,ker sem zamorjena mi pravi,tako na tleh ,kot sem sedaj ,ne pomnem ,da sem kdaj bila.Nimam ne volje ,ne moči sploh še s kom govoriti,ko se mi utrga ,se samo še derem,otroka me sploh ne upštevata,mož pa kot da meni,on živi po svoje.Pravijo ,da sem nora.Celo življenje sem jim stala ob strani,otrokoma pomagala in stala ob strani,sedaj ko pa jaz koga potrebujem ,sem pa sama

Spoštovana ljudmila28!

Žal mi je, da ste se znašli v tako težki situaciji, ko nimate službe, ko je vaš zakon v krizi, ko vas domači ne spoštujejo, vam niso v oporo, potem se derete in začaran krog se ponavlja. Verjamem, da zelo trpite, če v vaši družini vladajo takšni odnosi. Potrebno bi bilo izstopiti iz tega začaranega kroga.

Ena možnost je, da se za določen čas odmaknete od svoje družine. Za začasno namestitev lahko prosite v materinskem domu. Tam si zbistrite misli, se odpočijete od vseh napetosti in razmislite kako naprej.

Druga možnost je, da ostanete doma, a si najdete krog ljudi izven družine za druženje, klepet, se morda pričnete ukvarjati s športom in na ta način sproščate napetost, da se vam ne bo “utrgalo”, kot pravite, da se dogaja. Če pa ste resnično tako na dnu, da nimate ne volje, ne moči za karkoli, bi vam svetovala, da preko svojega zdravnika najprej poiščete psihiatrično pomoč.

Za osebno svetovanje ali za vključitev v samopomočno skupino pa se lahko obrnete na Žensko svetovalnico: http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/vabljene-na-skupino-za-zenske-ki-so-ali-dozivljajo-vse-oblike-nasilja.

Obstaja tudi možnost družinskega svetovanja, če bi bili vaš mož in otroka le pripravljeni vključiti se.

Nakazala sem vam več možnih smeri za reševanje vaših težav, vi sami pa boste najbolj vedeli, katera je najbolj prava za vas.

Pomembno je, da poskrbite zase in poiščite podporo zunaj družine, če je v družini ne dobite.

Veliko moči in poguma vam želim!

Jana Metelko, dipl.soc.del.