ZAKON – vztrajati ali ne?

Hallo Meggy! Vsekakor moram reči, da si me presenetila z odgovori na posamezno vprašanje. Priznam, tega sploh nisem pričakovala, zato sem tudi napisala, da odgovori sama SEBI. Vprašanja so po svoje delikatna, vendar ne postavljena iz firbca. No, kar je , tu je. No meggy, naj zdaj še pokomentiram. Upam, da ne bom spet dolga.

Glede na tvoje prve odgovore bi rekla, da bi bile tvoje težave lahko marsikomu za poučne. Veliko parov, se mi zdi, zamenjuje zaljubljenost z ljubeznijo. Velika napaka! Kdaj pa se tudi zgodi, da le ta preraste v kaj globljega. V večini primerov pa se razvija nekako brez dolgoročne perspektive. Sploh pa, če dva “zaljubljenca” niti dobro ne vesta, kaj bi za bodočnost želela – vsak zase in oba skupaj. Morda je tudi otrok padel tu notri, kot nekakšna popestritev (s tem ne mislim, da ga nimata rada!).

Samo ugibam naslednje: praviš, da si doma podredila svoje želje njegovim. Morda pa je ravno to pretirano podrejanje, da ti ne delaš razlik med sabo in njim, pri njem ustvarilo ravno drugačno reakcijo, kot bi človek pričakoval.
Vsekakor, glede na to, kako hladno se obnaša do tebe in ti ne privošči niti trenutka, da bi poslušal tvoje mnenje, je morda res nekaj narobe z njim. Čudno se mi zdi, da bi se prej (pred poroko in rojstvom otroka – 7 let) lahko tako dobro pretvarjal pred tabo, da si ta popolnoma drug njegov obraz opazila šele potem.
Če je vse tako, mi to diši že na nekakšno patološko situacijo pri njem. Morda bi dejasnko najprej potreboval pomoč psihoterapevta on sam zase, nato pa vidva skupaj kot zakonca. Da se moški lahko tako ohladi, mi je resnično nerazumljivo. Padla mi je še ena, morda boš rekla, bizarna misel. V svoji okolici sem poznala par, ki se je po nekajletni vegetaciji v zakonu s tremi otroci, ločil. Po pripovedovanju njegove bivše je bil vzrok ločitve popolna odtujenost med zakoncema. Šele po nekaj letih, je pricurljalo na dan, da je bil kriv njegov ljubimec! Možak se je po ločitvi odselil in baje nekje v tujini živi z nekim tipom, tako rekoč poročen. Za otroke ni vprašal nikoli več, čeprav so že vsi odrasli.

Ne zameri, ker tako na dolgo pleteničim o tako delikatni stvari. Vedno sem mnenja, da je treba preiskati tudi zadnjo malenkost, da človek kaj ne spregleda. Danes se vse prehitro reče: dost mam, hočem ločitev! Ni to mišljeno zate, ampak posplošeno.
Dejansko pa, če že sama vidiš, da ni prav nobene perspektive za vaju, tudi s tujo pomočjo ne, ti morda res ne preostane drugega, kot končati tako farso od zakona. Danes morda otrok še ne bo tako prizadet zardi tega, iz leta v leto pa bo težje.

Upam Meggy, da mi ne zameriš mojega pisanja. Bil je čist namen pomagati s svojim videnjem tvojega problema. Če sem ti samo majceno pomagala, bom zelo vesela. Vsekakor ti želim: SREČNO!

Lej iskreno ti povem Meggy da si malo nora da si se sam to obrnila napisat. Tukaj ti svetujejo 10-15-20 let stari fantki in ti jih pomoznosti se poslusas… Obrni se na kaksnega psihologa ali kaj podobno pa naj ti on razlozi situacijo

In tebi Klemen se zdijo odgovori ki jih je dobila Meggy razmišljanja najstnikov in najstnic, malo si preberi pa razmisli, preden še drugič kakega kozla ustreliš! Ti pa tudi toliko nisi bil da bi vsaj svoje mnenje povedal, če že steguješ jezik, pa brez razloga nekomu o norosti, čeprav smo dandanes že itak vsi malo nori, ampak vsak na svoj smešen način! Pa brez zamere!

LP

P.s.:Biti mlad ne pomeni biti star 20 let in manj, da se razumemo!

Ne drzi. jaz sem stara 29 let in imam kar nekaj izkusenj v zivljenju.

Spoštovana Urša!

Na marsikakšno od Vaših vprašanj bi se dalo zelo veliko razpredati in o marsičem diskutirati. Vašemu mnenju nikakor ne zamerim! Vesela sem Vašega razmišljanja, saj sem sama sebi ta vprašanja, ki ste jih postavili Vi, zastavila že sama (seveda sem sama sebi prej že na to na dolgo in na široko razložila). Če bi razmišljala v tako smer, prvič nebi smela niti teme načet tu, drugič niti nebi bila zrela osebnost, ki bi želela o stvareh razmislit z različnih zornih kotov.

V preteklih 5 letih sem na temo mojega zakona veliko razmišljala in tudi kaj prebrala. V bistvu sem se sama pri sebi tako ali tako že odločila, saj ob vseh argumentih ostati v zakonu ali ne, sta mi na koncu res ostala samo še dva: otrok ima oba biološka starša pod isto streho in mnenje moje mame.

Zakaj tako dolgo? Mogoče ste kje med mojimi odgovori zasledili: vedenjski vzorci se ponavljajo! Tudi moja starša sta živela tako – en mimo drugega, brez ljubezni ali kakšnih koli čustev. Ravno zato mi tudi mama danes pravi, da je vredno ohranit zakon zaradi otoka, saj ga je tudi ona in tudi ona je potrpela. Vendar spomnim se same sebe, ko sem bila v najstniških letih sem opazila, da zakon staršev ne funkcionira tako kot pri drugih starših, tako kot bi moral. Velikokrat sem takrat rekla, da bi bilo po mojem bolje, da bi se moja starša ločila. Kaj pa delam danes jaz? Točno tako kot moja starša in posledice za mojo hči – tudi njej bom dala enako popotnico v življenje, kot sem jo jaz dobila od svoje mame.

No kakorkoli, veliko se je v preteklosti zgodilo, kar je tako ali drugače zaznamovalo moj značaj, moje videnje sveta, moje želje v življenju, … Prepričana sem, da vem kaj želim, upam, da napake ne bom ponovila in da sem se iz neuspelega zakona tudi kaj naučila, vem da ljubezen sem sposobna dajata in da sem jo vredna tudi prejet…

Da bi se on pretvarjal? Mislim, da se ni. Bolj si mislim, da sem se poročila iz zaljubljenosti in ne zaradi ljubezni. V tistem času sem si ustvarjala življenje, dom, družino in ko sem potem hotela poiskati še sebe sem ugotovila, da to ni to, se ni hotel pogovoriti, celo več – kazal je, da mu je tako popolnoma OK in vseeno če ostane tako, kot bi mu bilo za moje občutke popolnoma vseeno. Z mano, kot osebo je šlo potem vse navzdol in iskala sem si drugo zadovoljstvo – neke vrste sem začela bežat v delo … pa tudi to te notranje ne zadovolji na dolgi rok. Se strinjam, velika napaka, ampak, kar je, tu je – vprašanje je le kako naprej – mislim, da lahko izbiram svojo pot le, če sem sama pri sebi popolnoma prepričana kaj delam, da sama pri sebi vem kaj od življenja pričakujem – le tako lahko potem s polno odgovornostjo začnem novo pot in dam sama sebi možnost, da kdaj tudi pridem do željenega cilja. Samo, če sem se na svojih napakah česa naučila, da napake ne bom ponovila (žal je to najdražja šola, ampak …), potem imam pravico zahtevati kaj več …

Za ohranitev zakona ali ločitev pa sem v vseh pogledih na koncu koncev pomembna samo jaz in poznavanje same sebe. Nikakor se nebi odločilaza ločitev zaradi nekoga tretjega, ker potem ravno tako delaš nekaj zaradi drugih: neločitev zaradi drugih, ločitev zaradi drugega – to nikakor ni rešitev za doseganje polnega življenja – kaj pa je to, pa ve vsak sam zase (lepo pa je, če polno življenje lahko s kom deliš).

LP
Meggy

Spoštovani Klemen!

Nikakor ne mislim ubogat kar bo tu napisano. Odločitev bo na koncu koncev tako vedno moja, nihče se namesto mene ne bo odločil! Sicer pa mislim, da niso tu samo 10, 15 ali 20 let stari fantki! Isto temo sem odprla v treh različnih forumih: starši staršem, srednja leta… in tem, tako da je spekter odgovorov zelo širok.

Iščem samo različna mnenja in poglede. Mislim, da tudi mladi znajo razmišljati, predvsem pa vejo, kako so se sami počutili, ko so živeli v družinah brez ljubezni ali v enostarševskih družinah ali v družinah brez biološkega očeta oziroma matere.

LP
Meggy

Meggy, SKORAJ sem prepričana, da točno veš in si vedela, kaj ti je storiti. Vprašanje za nas ne tem forumu je bilo bolj namenjeno diskusiji o tem, kaj je v takih primerih enemu od zakoncev narediti. Glede na izraženo izoblikovano mnenje o svojem možu, sebi, otroku in ne nazadnje tvoji mami, se mi zdi, da kaj veliko nasvetov nisi niti želela. Morda si le želela še ostala mnenja, ki pa mislim, ne bodo kaj dosti vplivali na tvoje mišljenje. Konec koncev pa jaz niti ne želim, da bi koga prepričevala ali živi prav ali ne (tako in tako vsak zase najbolje ve, kaj je zanj tisto pravo). Ker pa je bilo vprašanje postavljeno, SMO forumovci samo izražali svoje poglede na stvari,ki si jih pač predočila ti.

Pravijo, da se ljudje od živali ločujemo (sedaj ne mislim po fizionomiji) tudi ali predvsem po tem, da oni svojih slabih izkušenj ne dovolijo ponavljati. Star pregovor: “osel gre samo enkrat na led”, v večini primerov za ljudi ne velja. Pogosto se zgodi, da svoje napake ponavljamo, čeprav smo prepričani, da jih ne bomo (sama omenjaš miselni vzorec tvoje mame in nato tvoje hčerke). Žal je tako, da se slabe stvari (po nekem čudnem naključju) lahko lepijo na potomce v večih generacijah. Zakaj tako, bi bilo potrebno vprašati kakega strokovnjaka na tem področju.

Imam občutek, da si trdna osebnost, ki točno ve, kam mora iti in do kje. Prav iz tega razloga me je malo zmedlo to, da si toliko let prenašala tako neosebno vedenje tvojega moža do sebe.

Upam, da si ugotovila, da nisem tiste sorte ženska, ki bi ob najmanjši krizi v zakonu tekla k odvetniku. Vendar, to sem skoraj prepričana, toliko let v negotovosti (čustveni) ob osebi, ki naj bi bila druga polovica mene same, ne bi vzdržala. Sem pač oseba, ki brez občutka, da je ljubljena, ne bi mogla niti dihati kaj šele živeti. Hvala Bogu, da je tudi moj dolgoletni zakonski partner podobnega mišljenja, saj se le tako lahko dobro dopolnjujeva.

Meggy! Kakorkoli si boš uredila življenje v bodočnosti, iz srca ti želim, da boš imela ob sebi “srčnega kralja”, ki te bo znal spoštovati in ljubiti tako kot si, istočasno pa, da mu boš to tudi ti vrnila enakovredno. Pa sedaj niti ni pomembno, ali bo to storil tvoj “ohlajeni” mož ali kak drug moški, ki bi ti prekrižal tvojo življensko pot. Želim tebi in hčerkici več “sončka” in nič “sončnih mrkov”. Lp Urša

Spoštovana!

Moje vprašanje ni bilo namenjeno zgolj in samo diskusiji. Namenjeno je bilo pridobivanju drugih stališč in pogledov. Res je, da sem si sama sebi na marsikaj kar je bilo tu napisano že odgovorila. Nasvetov nisem želea, to drži in sicer iz enega samega razloga – nasveta mi nihče v bistvu ne more dati, ker pozna le delček zgodbe in samo mojo plat medalje – vsak nasvet bi bil pristranski. Pomembno mi je bilo videti kako drugi razmišljate. Marsikakšen moj odgovor ste mi v Vaših razmišljanjih potrdili, tudi kakšnega ovrgli. Zaradi vseh teh razmišljanj sem šla še enkrat skozi vso proceduro sama pri sebi. Še enkrat sem šla koncentrirano skozi argumente za in proti.

Zakaj sem toliko časa prenašala tako vedenje moža? Prva štiri leta sem se trudila odpreti pogovor, samo sebe sem prepričevala, da saj nekako pa bo, mogoče samo nima dobrega dneva,… Lani avgusta, ko me je končno zavrnil, sem se v sebi odločila, da si poiščem svojo pot in ves ta čas sem si odgovarjala na vprašanja, ki ste mi jih zastavili v vašem prvem razmišljanju. Kakorkoli odločitev za ločitev sigurno ni lahka odločitev (čeprav nekaterim gre to zelo enostavno), marsikaj si moraš pred tem odgovoriti. Jaz sem potrebovala 4 leta, da sem sprevidela, da zakona rešit ne morem, ker na drugi strani ni volje in eno leto, da sem sama pri sebi razčistila da je bolje ločeno, kot skupaj.

Spoštovana Urša! Iz Vašega pisanja sem razbrala, da ste še kako odgovorna oseba, zato cenim in spoštujem Vaše mnenje! Hvala za Vaša mnenja!

LP
Meggy

Meggy, nekaj me zanima, o čemer nisem še nič zasledil.

Kakšna predvidevaš, da bo moževa reakcija ob seznanjenju s tvojo odločitvijo o ločitvi? Bo ravnodušen, malo prizadet, čisto sesut, mu bo v olajšanje? Bo grozil, se zapil? Moledoval?

Še o tem napiši kaj.

Vsem najlepša hvala za Vaša mnenja!

LP
Meggy

Ja lepo in prav. Ona je mati, kaj pa bi rekla meni. Pri meni je vse popolnoma enako kot je opisala Meggy, le da sem jaz moski – moz. Otroka bosta sla njej.
kaj naj naredim jaz – custven moz potreben ljubezni, ki se ne vraca. Otroka mi jo vracata. Vendar rabim zensko, ki bi me ljubila – to ustrezno pokazala. Ali je resitev v tehnicnem zakonu in ljubici? Bojim, se posledic na otrokih ce bi si res poiskal ljubico.
Life is so complicated! So crual!

Spoštovani Poli
Prav resnično je to ko pišeš kaj bodo rekli drugi. Takšna sem bila jaz pa nisem nič dobila samo sem v težavah živela, lahko bi ti pisala mojo zgodbo, kako mi je bilo samo zaradi tega kaj bodo drugi rekli nato pa porem zboliš, in te nihče ne mara saj veš kaj mislim.Sedaj sem si pa najdla ponovno srečo in po domače rečeno boli me kuuu, prej sem pa živela z hudobnim človekom lahko bi mu se reklo hudič. Samo da boš vedel da taki dolgo živijo, kareri so hudobni.Zato pa rečem apsolutno glavo gor nič več, kaj bodo rekli to mi gre ful na živce. Ko sem jaz osebno propadala sem skoraj imela 42 kilogramov tako me je mož grizel če bi lahko še tisto bogo kožo in kosti bi oglodal. Ampak sama sebi sem si rekla ne nebom trpela. Prej so se oziroma katere smo poznali so me ogovarjali kako sem suha a veš kako to boli? Kolkokrat mi je povedal pogledi se v ogledalo, trgalo mi je srce, sedaj sem se pa zredila imam 67 kilogramov postavna čedna, sedaj mu je pa hudo za mano samo takrat, ko sem trpela pa jaz pa nihče me ni vprašal zakaj sem obupana. Sedaj pa dam glavo pokonci ne da bi bila važna, ki nisem take sorte, da se ispostavljam, ampak to hočem povedati, naj vidijo sedaj vsi znanci, da se je podal v alkohol saj prej tudi ni bil boljši. Sedaj pa propada mu privoščim nisem hudobna ampak ko se spomnil kaj je delal z mano, in ko je govoril stalno poglej se v ogledalo, ampak vidim da se sedaj laho samo on gleda v ogledalo. Hvala bogu, da tako ostanem za sedaj sem srečna, stari pregovor pravi po dežju tudi sonce posije, ali pa po špotočju je prepozno zvoneti. Upam da ti bo to moje pismo všeč, kar sem vse doživela, lahko mi tudi pišeš vesela bom tvoje pošte. PRAV LEP POZDRAV
MAGDA

En nasvet! LOČI SE! Zaradi otroka se ti ne splača ostati z njim, saj se hladnost moških lahko stopnjuje. Če se noče pogovorit je to znak, da je hladen. Nisi še toliko stara, vedno si lahko najdeš novega BOLJŠEGA partnerja.