Prosim za pomoč, nasvet, kako rešiti družino, problem dveh različnih svetov.
Ker je doba skupnega življenja že kar dolga, bo še tole pisanje moralo biti malo daljše.

Uvod:
Redno berem rubrike o odnosih in zakonu, družini.
Sem v stiski, kaj narediti, kako začeti, ko sem ženo besedno zelo prizadel. Ves čas sva si govorila, da morava priti na zeleno vejo do pogovorov, ki bodo peljali na višje nivoje, a nama nekako ne uspeva.
V zadnjem letu ogromno delam na sebi in tik pred zdajci, ko sem začutil, da pa je zdaj to to in da bova končno uspela, se začela meniti na višji ravni, je en neljub dogodek (ponavljajoče besedno obtoževanje) vse obrnil na glavo.
Za večjo razjasnitev prosim preberite spodnjo zgodbo o problemu in vas vljudno naprošam za nasvet.

Najprej splošna obrazložitev:
Sem poročen, dva otroka, skupno razmerje traja cca dve desetletji. Kot se opisujejo dolga razmerja je vmes bilo vsega pomalem. Veselja, žalosti, radosti, razumevanja in nerazumevanja. Ampak lepo je tako in tudi normalno. V bistvu je bilo še pred kratkim (tednom dni) kar v redu. Oba sva si želela in to tudi povedala, da morava delati na odnosu. Da sva drugače na koncu tunela, kjer ni luči. Nasilja v družini ni bilo nikoli, alkohol ni problem, problem je edino vez med nama, način in začetek pogovora.

Seveda je to težje storiti kot povedati. Med nama vedno obstaja čustvena blokada. Prevečkrat sva oba ranjena, da bi začela pogovor. Problem je načeti teme in stvari, ki te težijo, saj je prisotem strah, reakcija, posledice, nestrinjanje. Pa niso ne vem kaki veliki problemi, stvari, samo povedati je težko. Strah pred nečim neznanim in ne vem zakaj je tako. In seveda, povedati jih na pravilen način, kar pa mi ne gre dobro od rok. Vedno sem narobe razumljen, kot sem povedal, mislil povedati. In potem se raje da bi govoril, zavijem v molk, pogovor teče samo o tekočih zadevah, otrocih. Skratka nič globljega, partnerskega. Tudi žena ne načenja takih tem, čeprav si to oba želiva.

Kje tiči bistvo vseh problemov:
V bistvu vso breme prelagam nase, saj imam ob preplavljanju čustev burne reakcije. Verblane, nikoli fizične, da ne bo kdo narobe razumel. In to kar leti iz mene. Nekontrolirano. Obtoževanje, morda tudi poniževanje … Ženo imam zelo rad, jo ljubim (kar mi seveda nikoli ne verjame – kar tudi nekaj prispeva k vsemu problemu), a vedno znova jo prizadenem, čeprav nočem. Vedno enak način, enaki vzorci iz katerih ne morem, ne moreva. Nobeden. Vedno vojna za svoj prav.

Opažam da je krivo to, da se ona vedno umika. Nikoli ne pove nobene besede. Čustveno in telesno se vedno umika. Vedno dlje in dlje. Kar potem zna povedat je to, da mi je samo za seks – kar spet najbolj zaboli in to ona dobro ve. Želim pa samo njeno fizično bližino, da bi lažje začela odpravljati to blokado oz. problem njenega umika in mojega verbalnega napada, ki ga sicer ne bi bilo, če bi vsaj za milimeter nakazala naklonjenost.

Vrsta problemov:
– žena: umik in tišina, čustven odklop, fizični odklop, hladnost
– mož: večno iskanje pozornosti, fizični kontakt, dotik, ker sem extremno tehničen tip sem ‘skoraj vedno’ v svojem svetu-razmišljanju, saj je problemov vsak dan preveč od preveč
– oba: za popotnico od staršev v skupno življenje sva dobila, da sta si mož in žena nasprotnika, tekmovalca, da se je normalno kregati celo življenje, si iti na živce celo življenje, da je juha vedno preveč/premalo soljena. Če analiziram starše so zelo dobre osebnosti, samo skupaj ne delujejo sinhrono. Letos je umrla njena mama, kar je morda spet prispevek k posledicam, saj se ne znajdem/znajdeva ob izgubi najdražje osebe, kar je posebna in zelo žalostna izguba, izkušnja. Mislim, da si ne znava/ne znam ji stati ob strani ob najbolj pomembnih trenutkih. Prisoten je nek strah, ki si ga ne vem razložiti. Ko se partnerja najbolj potrebujeta sta vsak na svojem bregu. Zakaj? Če zavsetno veš da to ni v redu?

Če povzamem knjigo 5 jezikov ljubezni, ki sva si jo oba prebrala, ona govori jezik posvečen čas – pozornost, jaz pa dotik in besede potrditve (verjetno kombinacija večine parov M/Ž). Seveda vsakemu človeku ugajajo tudi darilca in usluge s katerimi kažeš drugemu pozornost.
Prebrala sva več knjig na teme partnerstva, zakonov, vse znava, vse veva, razumeva vso delovanje en drugega in kako bi moral odnos izgledati, ampak ne gre in ne gre. Ne moreva zagnati kolesja. Skupaj in složno.

Lahko bi rekli, da gre za čustveno zlorabo iz obeh strani. Za prevlado, ki jo ona kaže z umikom, ker ve da jo bom začel gnjaviti in iskati, a ker ni nobenega odziva (s čimer kaže na svoj način premoč + vzorec njenih staršev), pride to točke, da besede kar ekslodirajo iz mene (ker želim verjetno kontra premoč). Tega priznam ne bi bilo, če bi vsaj malo nakazala, da si želi odnos izboljšati. Za kar sicer trdi, in ji tudi verjamem, da si ga želi, vendar tako kot jaz tako ona ne moreva zečeti, zaradi prevelike ranjenosti, ki se vleče že vso dobo. Čakava en na drugega, večno čakanje, ki počasi tone v vodo, čeprav si noben tega ne želi. Podzavest (vzorci iz otroštva) ustvarja konflikte ki jih zavest noče.

Problem zadnjih dni – želi ločitev:
Seveda je to problem celotne preteklosti ne samo tega trenutka.
Pred nekaj dnevi pa se je zgodilo kot bi odrezal varnostno vrv plezalca. Imeli smo obisk. Med obiskom sem dal nekaj pripomb, kar je pomenilo star vzorec obnašanja (moč pred drugimi – kar pa je bila posledica nekaterih njenih besed, za katere trdi da niso bile slabonamerne. Tudi moje ne, ampak so bile hudomušne pripombe). Pozneje zvečer sem želel drug pristo. govoriti o sebi in mojih občutkih, kar ni bilo dobro razumljeno. Povedal sem ji, da me moti ta njena odmaknjenost in hladnost do mene že celo obdobje najinega odnosa (kar itak ve/čuti že celo dobo, vendar so sedaj bili izpostavlljeni). Povedal, da se počutim takrat zelo slabo, psihično in fizično. Jaz sem opisoval trenutke, ko med nama odnos ne štima, ona pa je seveda to razumela kot celih 20 let (vse dni 24/7*20 let). Kar pa seveda ne drži, saj se kot družina imamo zelo lepo, otroci so odlični, sanjski, samo najin odnos škripa vsake toliko. Moram priznati, da vmes na veliko, a ga želim/želiva popraviti. Zanimivo in hkrati žalostno je to, da to že traja 20 let.

Ironija:
Da sem se pa opogumil in ji to povedal, sem pa vzel načelo terapevtov, da vedno govori o sebi in svojih občutkih, ne obtožuj in podobno. In ko sem jih izrazil je prišlo do meni nerazumljive reakcije. Morda je to krč, ker sem končno začel z druge strani, pa vendar je situacija resna in zelo narobe, da me spet razume da pa sedaj celo življenje trpim in podobno….so pa dejansko samo male stvari, ki jih je potrebno razčistiiti in smo cela družina na konju. Ker kot pravim ni nobenih drugih problemov kot ‘zaštekana’ komunikacija.

Trenutno stanje staro nekaj dni:
Sedaj mi ponuja svobodo – ločitev. Seveda me je spet odrezala od sveta, noče se pogovarjati, ničesar več noče slišati od mene. Deluje pa smrtno resno. Nikoli ni bilo take hladne prisotnosti. Strah me je. Želim si jo nazaj, da se res odkrito o vsem pomeniva in začneva končno sprejemati en drugega taka kot sva in da sprejmeva kompromise. Ona pa, kao imel sem čas 20 let, da je prepozno. Da se sedaj zastonj trudim. Jaz pravim, da sva ga imela oba 20 let ne samo jaz, da sva sedaj na točki ko se res lahko pogovoriva o vsem, da se dejansko morava če želiva skupaj naprej. In spet sliši narobe, oz. me noče poslušat.
Daje mi občutek kot da sem jaz vsega kriv, oz. ji je sedaj vseeno kdo je kriv, da je dovolj. Da je prišel čas, ko je treba narediti konec, da me po teh besedah več ne vidi kot moža (ker pač razume, da me 20 let psihično zlorablja). Da me bo sedaj osvobodila vsega trpljenja 20 let, da bom svoboden.

Jaz pravim da se bo trpljenje šele začelo. Vsaj zame, ker je to zadnje kar si želim. Ona je odločna, da je konec. Ne vem če lahko samo tako odžagaš vejo, kot je naenkrat nastala jedrska katastrofa na Japonskem. Meni se zdi nepravično, ker je totalno nepričakovano, brez opozorila, da sva na vrelišču, ker nisem mislil nič slabega. Kar je najbolj nejasno je to, da mi pred dnevi piše ”kako kaj ljubezen moja….”, dva dni kasneje pa da je konec. Nič mi ni jasno zakaj tak preobrat, brez možnosti razlage, pojasnil. Takega preobrata v ženi/morda splošno v ženski pa res ne razumem. Izgleda da moški res ne vemo kako delujejo ženske.
Sedaj vse valim nase, da bi bilo boljše da bi bil tiho, oz. se drugače izrazil. Ampak ker se učim izražati čustva, se morda res ne izrazim s prve na pravi način, ona pa je oseba, ki sliši samo tisto prvo, vse ostalo so za njo izgovori.

POMOČ
Glavni problem je, da sem jo verbalno, besedno prizadel (vzorec mojih staršev). Ker se ne znam pogovarjati ampak vedno prizadanem z besedami. To se dogaja zato, ker so posredi čustva in bolj si želim stanje popraviti, slabše je, večja je stiska v prsih.
Prosim za pomoč, kako pristopiti k reševanju, začetku pogovora, ko je res vse na dnu, saj spet ni tako slabo kot mi želi prikazati. Otroci naju bodo kot starša najbolj potrebovali ravno zdaj. Prihajajo v najstniška leta. Oba ju imava zelo rada in so nama v veselje.
Verjamem, da potrebujeva samo odkrit in predvsem miren pogovor. To sva si že večkrat dokazala, da se samo malo pogovoriva in je že bolje, že sva bila na konju, vesela, ponovno ‘zaljubljena’, ljubljena. Vse je izginilo, ni bilo problemov … in potem je prišla spet nevihta … potem spet sonce …. sedaj se pa kaže cunami.
Prosim pomagajte rešiti 4 dobra srca, družino.

Od terapevta, o zakonski svetovalnici slišati noče. Daje mi občutek, da ona dela vse ok, jaz pa naj grem če želim, oz. sedaj mi je prepozno, edino če želim kaj za bodoče zveze. (oz. pravi da bi jo moral v preteklosti sprejemati takšno kot je.). Torej trdi, da je mene sprejemala takšnega kot sem, kar me ni nikoli užalila in podobno. Ampak povem vam, da je njena tišina večji ubijalec kot kakršnakoli beseda ali morda povrh še kak krožnik v glavi. Vse bi prenesel. Rajši to kot tišino, s katero dobro ve, da ima moč, a hkrati ubija odnos in vse drugo po vrsti. Ne razumem take trmoglave ubijalske tišine a hkrati, da je to pravilno kar počne.

Moja resnica:
Ženo imam resnično rad, ljubim jo, želim si samo njo, posebej imam rad tudi otroke, ki so čudoviti in pametni. A mi vedno govori, da jaz samo to govorim.
Rad imam vse prijatelje, obe strani družine, z nikomer nisem v sporu in nočem biti. Rad pomagam vsem, kar je problem, da dajem občutek, da so vsi pred družino in šele potem družina.
Čutim in vem, da ni prepozno. Morda mi na ta način postavlja ultimat: ”češ ali boš začel sam govoriti in se spremeniti ali pa greva narazen!”. Vendar kje in kako začeti?
Čutil sem še pred tednom dni, da sva na točki, ko lahko tudi to prerasteva in greva stopnjo višje. Šla sva skozi ogromno problemov, vem, da se lahko ujameva če se hočeva, saj sva se vedno, ko sva to želela.
Ne midva in posebej ne otroci, si ne zaslužijo razdora družine, saj smo drugače zelo fajn družina. Imamo se odlično, a vedno je prisotna neka senca v najinem odnosu.

Spoštovani Izgubljen,

pred nami se izrisujeta portreta dveh zelo ranjenih posameznikov, dveh ljudi, ki sta vsak zase povsem v redu, skupaj pa sta si zadala toliko bolečin, da sta prišla do točke … vrelišča? Ledišča? Vsekakor preobrata, ko tako, kot je bilo, ne gre več. V vajinem odnosu je čutiti veliko garanja, veliko prizadevanja, veliko poskusov kontrole, ki pa se ji, kot ste tako dobro opisali, vajin čustveni del izmika. Počutite se, kot da ste izgubili ljubezen in da ste sploh povsem odrezani od partnerstva, od vsake možnosti komunikacije. In tako v tem odnosu nimate več nobene oporne točke – kljub temu, da ste jih v izredno organiziranem pismu vestno in pregledno nanizali. Toda miselna ostrina in organiziranost ne gresta vedno z roko v roki z »urejenimi« čustvi, in to mora biti za vas še posebej huda preizkušnja. Kakšen paradoks – tako dobro znate opisati situacijo, njeno zgodovino in simptome, a ostajate nemočni, praznih rok, prav kot ste se podpisali: izgubljeni. Morda pa je to priložnost, da dvignete roke od poskusov, da bi skušali kaj doseči z redom. Da se mirno in pogumno soočite s kaosom svojih neobvladljivih čustev (pod jezo, ki je vidna na površini, brbota še toliko strahu in dvoma vase, vse do žalosti in občutkov nevrednosti) in ta kaos čisto iskreno vprašate: »Kaj mi pravzaprav sporočaš? Tako težko mi je, da sem te pripravljen poslušati.«

Vas ženejo nepredelane čustvene vsebine v verbalno nasilje, ženo v molk. Ne da bi hoteli, jo »vabite« v odnos z besednim orožjem. Ona se odziva z begom, odmikom. Ko se ozračje vendar toliko otopli, da bi skoraj že lahko začela miren, konstruktiven pogovor, ko bi se čustveno odprla drug drugemu, se napetost med vama spet zgosti in enostavno mora počiti. Prisilno ponavljata vedno isti vzorec, ki vaju poveže na globljih ravneh kot vsaka pozitivna komunikacija. Povezuje pa le tako dolgo, dokler se odnos ne utrudi. In zanimivo je, da se je žena prav tedaj, ko ste z njo spregovorili drugače, tudi ona odzvala drugače – le da ne tako, kot bi si želeli, ampak vas je s svojim odzivom kar pretresla. Morda ste prebrali kako knjigo dr. Christiana Gostečnika, Srečal sem svojo družino ali pa Poskusiva znova, v kateri so opisani ti mehanizmi, plastično ilustrirani s primeri, podana pa je tudi pot k rešitvi, k presekanju tega začaranega kroga.

Kadar zakonec drugemu predlaga zakonsko terapijo, partner pa ga zavrne, velikokrat misli, da je vse izgubljeno. Redkokdaj je zares tako. Če ste za ta odnos res pripravljeni storiti toliko, kolikor ste zaradi njega prizadeti, bi vam toplo svetovala, da se obrnete na terapevta. Morda se vam bo žena pridružila, ker bo videla, da mislite iskreno resno in da ste dobre sklepe podprli tudi z dejanji. Pa tudi če se vam ne bo, je treba vedeti nekaj. S terapevtskim pogovorom ne boste samo pripravljali terena za svojo prihodnost (morda brez žene in z morebitno drugo partnerko). Predvsem boste najprej predelali prej omenjene čustvene usedline in vzorce, se jih naučili prerasti, tako da bosta z ženo lahko komunicirala drugače. Tudi če bo namreč res vztrajala pri razvezi, bosta ostala starša. Otroci pa bolj kot starše, ki stanujejo skupaj kljub verbalnim izbruhom in kaznovanju z molkom, potrebujejo starše, ki se znajo (po razvezi pa sploh) pogovoriti in ceniti drug drugega; ki jim dajejo zgled, da se da ustaviti uničujoče vzorce v odnosu, da jih otrokom ne bo treba prenašati v svoje življenje in na svoje otroke. Verjamem, da imate iskrene namene in močno voljo, a na oboje ste se opirali že doslej, pa ni bilo dovolj. Potrebna je tudi strokovna pomoč, tako kot bi jo poiskali, če bi vam telesno kaj manjkalo. Ko zaboli duša, pa je pomoč ravno tako potrebna in mora biti ravno tako strokovna, dosledna in zanesljiva.

Kje in kako začeti – torej na zakonski (ali individualni) terapiji. Ne v svetovalnici, kajti nasvetov ste prebrali in slišali že dovolj, pa še vedno iščete rešitev. Terapija pa je delo, včasih garanje, in prepričana sem, da ste mož, ki se tega ne bo ustrašil.

Vso srečo vam želim.

Ko sem prebrala vaš post, Izgubljen, sem najprej pomislila na odnos, ki temelji na patološki simbiozi, katera črpa energijo iz nepredelanih stvari iz preteklosti obeh. Vajina psihodinamika nakazuje, da igrata igre v katerih se nihče od vaju ne počuti dobro, a vendar vztrajata v takšnem odnosu, ker sta se v njem navadila delovati samo na takšen način. Včasih je pri parih še mogoče popraviti odnos tako, da se pričneta pogovarjati in delovati na nivoju odraslih, a vendar obstaja tudi možnost, da ugotovita, da nista za skupaj. Želja po ohranitvi odnosa mora izhajati iz želje po tem. Če na eni strani te želje ni, potem je morda čas, da se naredi korak v drugo smer.

Iz prebranega sem razbrala, da vaša žena s svojim molkom in odmikom doseže kar želi, in sicer tako, da z njim povzroči pri vas slabo počutje. Predvidevam, da v trenutkih njenega umika občutite kot da vam odteguje ljubezen. V partnerskih odnosih se čustveno izsiljevanje pojavi najraje. Čustveni izsiljevalci (berite vaša žena) pa pritisnejo na točko za katero vedo, da je pri drugem boleča ter vedo, da bo druga stran popustila že samo zato, da se neprijetnega občutka, ki sledi izsiljevanju, izmakne. To je njen način, da poskrbi zase, da doseže kar želi. Molk in ignoranca sta prikrita, ali pasivna agresivnost. Vi takrat občutite jezo, bolečino, prizadetost, zato odreagirate z odkrito agresivnostjo in napadom. Razmislite, ali so bile vaše dosedanje reakcije prave. Ste kdaj pomislili, da bi bilo morda bolje, da se postavite zase ter ne dovolite, da se vas to izsiljevanje dotakne? Ste pomislili, da bi bilo morda bolje, da na njeno izsiljevanje ne odreagirate, da pustite, da se kot otrok še naprej kuja v kotu? Razmislite tudi, ali je vaš občutek krivde na mestu, ali pa ga občutite le kot posledico ponovnega čustvenega izsiljevanja. Vsekakor iz prebranega razbiram, da je vajin odnos izredno nezdrav, poln občutkov krivde, strahu in dolžnosti. V takšnem odnosu pa ni pogojev za intimen in ljubeč odnos, temveč le za nezdrav in odvisen odnos.

Vsekakor bi vam priporočala, da stopite do psihoterapevta, saj imata oba težave predvsem z razumevanjem lastnega delovanja, to pa se posledično kaže tudi v vajinem odnosu. Kot pravi gospa Lavtižar, ni pomembno, ali bo šla žena z vami. Pojdite sami, poiščite se, ugotovite kdo ste. Dajte si možnost, da presekate vzorce. Četudi se bo razmerje prekinilo, si boste z obiskom pri terapevtu dali možnost, da osebno zrastete, da si daste možnost za novo srečo v drugem, bolj zdravem razmerju.

Da pokomentiram še sledeče: “Sedaj mi ponuja svobodo – ločitev. Seveda me je spet odrezala od sveta, noče se pogovarjati, ničesar več noče slišati od mene. Deluje pa smrtno resno. Nikoli ni bilo take hladne prisotnosti. Strah me je. Želim si jo nazaj, da se res odkrito o vsem pomeniva in začneva končno sprejemati en drugega taka kot sva in da sprejmeva kompromise. Ona pa, kao imel sem čas 20 let, da je prepozno. Da se sedaj zastonj trudim. Jaz pravim, da sva ga imela oba 20 let ne samo jaz, da sva sedaj na točki ko se res lahko pogovoriva o vsem, da se dejansko morava če želiva skupaj naprej.”
Ste pomislili, da vaša žena zopet igra svojo igro čustvenega izsilevalca? S tem morda želi doseči, da boste plesali točno tako kot želi ona. Druga plat pa je, da morda resnično ne želi več biti z vami? Ste pomislili, da dejansko morda ne čuti več potrebne ljubezni ter želi nadaljevati pot sama? Ne silite v njo. Razmislite predvsem, ali vaša bolečina res izhaja iz ljubezni do nje, ali pa je prisotna le odvisnost, navada sama. Razmislite, ali si želite živeti še nadalje 20, ali 30 let na enak način. Ste pripravljeni živeti glede na njene pogoje, na njene igre in izsiljevanje? Dobro razmislite česa si resnično želite.

Lep dan vam želim!

Čustveni izsiljevaljec žena?!Lepo vas prosim,če jo mož verbalno zmerja,kar tudi sam povedal.Mislim da ta žena že utrujena njemu odgovarjati in sploh se z njim pogovarjati,enostavno je izmučena psihično,ker karkoli bo povedala in naredila,za njega ne bo dovolj dobro v njegovih očeh.Jaz osebno to doživljam in si predstavljam kaj doživlja tudi ta ženska .Kar se tiče takih moških,menim da taki ljudje v resnici niso srečni in rušijo vse okoli sebe,nažalost,eni to razumejo pri sebi in želijo spremembe,drugi pa ne.V mojem primeru delam na tem da se ločim od take osebe,enostavno ni vzdržno.Ni noben idealen,kar je preveč pa je odveč.Življenje imamo za to da ga živimo,brez trpljenja v medsebojnih odnosih.

Ja, žena je po skoraj 20 letih ‘utihnila’. Njegove besede so zadele v polno, in je rekla dovolj je. Ker tudi je.

Rada prebiram komentarje v smislu drugih mnenj.. ampak samo mnenj. Lucidna – prebrala si eno plat in ugotovila vse to? Pa nič ni narobe z moškim, ker se je pač tu oglasil, je sigurno super mož,.. ampak ona, ona pa je nekaj drugega. Čustveno izsiljevanje ali umik? A je to eno in isto? Njemu priporočaš umik oz. ignoranco,.. ko pa to ona naredi, ker zelo bolijo njegove besede in ker je po njegovem opisu najslabši človek na svetu,.. potem pa je to čustveno izsiljevanje? Ni vse črno in belo,.. in nikoli ne sodi, če nisi v tistem odnosu.

Pa še komentar na tole: zanimivo je, da se je žena prav tedaj, ko ste z njo spregovorili drugače, tudi ona odzvala drugače – le da ne tako, kot bi si želeli, ampak vas je s svojim odzivom kar pretresla. Tudi to je napačen vtis, ki ga je dal ‘izgubljen’. NI se pogovoril drugače, ravno ta pogovor je bil plaz, ki se je usul na ženo z vsem, kar je bilo pri roki in je bila najslabši človek, ker jih je (po njegovem mnenju). Mogoče katera res ne bi rekla dovolj je,.. ampak ta žena pač je.

Riva – moja stran zgodbe je napisana tukaj:
http://jazsemvredu.si/forum/ljubezen-partner-odnosi/zakon-v-veliki-krizi-druzina-na-kocki-t375.html
Zaenkrat sva se odločila vztrajati oz. predvsem popraviti stvari, ki so naju privedle tako daleč,.. vmes je prišlo še kaj,.. upam, da bo trud uspešen.

Lepo pozdravljeni!
Sprašujete, kako začeti pogovor, kako pristopiti k reševanju težav, kot ste jih opisali. Omenili ste, da vas je strah, da se ne znajdete, čemu preobrat v ženinem obnašanju. Hkrati pa tudi »saj ni tako hudo, kot mi želi opisati«. Da vam »ona daje občutek…, da ste vi vsega krivi, da ona dela vse prav, itd….« Vi pa se trudite, kajne? Zapisali pa ste stavek, ki se meni zdi ključen in ki je, vsaj zame zelo iskren, na katerem lahko gradite, ga poveste ženi, in to je: » Deluje pa smrtno resno. Nikoli ni bilo take hladne prisotnosti. Strah me je. Želim si jo nazaj, da se res odkrito o vsem pomeniva in začneva končno sprejemati en drugega taka kot sva in da sprejmeva kompromise.« Ga lahko poveste ženi v prvi osebi: »Žena strah me je, želim si te nazaj, rad bi se odkrito pomenil…« in tako naprej o vsem, kar ste zapisali na koncu: v »moja resnica« in »Pomoč«. Le s pristnostjo in iskrenostjo boste prišli do nje, oz. bo ta ključna za vaše morebitne druge odnose.
Ob tem morda samo še, da se sprejmita, kakršna sta, da ne poskušata spreminjati drug drugega, hkrati pa ob spreminjanju SEBE vztrajate tudi, ko mine resnost ultimata, o katerem pišete.
Dejstvo je, da se zavedate, da ste ženo prizadeli, ne enkrat ampak večkrat. Kaj boste naredili s tem zavedanjem? Zveni mi kot, saj vem,da sem te prizadel, saj vem, da ne bi smel, kot opravičilo »za vnaprej«. Saj vem, da sem naredil narobe, ampak ne morem si pomagati, kaj pa naj….
»Med nama vedno obstaja čustvena blokada. Prevečkrat sva oba ranjena, da bi začela pogovor. Problem je načeti teme in stvari, ki te težijo, saj je prisotem strah, reakcija, posledice, nestrinjanje. Pa niso ne vem kaki veliki problemi, stvari, samo povedati je težko.« Kar meni asociira na povedano je ranljivost in pristnost.
Kadar človek nastopi s svojo ranljivostjo, je to izjemno težko zdržati en ob drugem. Človek bi se najraje zaprl, ne pustil drugemu do sebe, hkrati pa hrepenel po razumevanju partnerja, da bo ta kar sam od sebe vedel, kako se on/ona počuti. Ravno s to ranljivostjo PA MORAMO pristopiti do drugega, povedati: počutim se kot…, težko mi bo tole povedati, ampak čutim, da moram…, ne vem, če bom lahko zdržal/a do konca pogovora, ampak res bi želel, da me slišiš…. Morda v vašem primeru: Res bi želel, da me slišiš, da bi čutil, da se me trudiš razumeti, da bi imel občutek, da sem slišan. Sicer se branim tako, da se zavijem v molk, ker drugače ne znam. Vem, da je molk moje orožje, ki prizadane tebe, zato bom s tem prenehal (odločitev). Sprva se boste morda počutili smešno, ali kot le zakaj bi treniral tako gledališko, morda celo nič ne boste čutili… Verjemite, ko boste začeli govoriti iz sebe, bodo tudi čustva.
» Kje tiči bistvo vseh problemov:
V bistvu vso breme prelagam nase, saj imam ob preplavljanju čustev burne reakcije. Verblane, nikoli fizične, da ne bo kdo narobe razumel. In to kar leti iz mene. Nekontrolirano. Obtoževanje, morda tudi poniževanje …« Se zavedate, da to, kar počnete je nasilje? Morda se kot družba premalo zavedamo, da je tudi izražanje burnih verbalnih, nekontroliranih reakcij, nasilje. Da za nasilje ni opravičila. Nekaj je prepir, kjer argumentiramo, nekaj pa je nasilje, kjer je toleranca 0. Besede, ki ranijo bolijo – včasih bolj kot klofuta. Besede, ki ranijo so težko dokazljive. Naredijo globoke brazgotine, ki mnogokrat potonejo globoko v podzavest oz. se skladiščijo nekje v telesu in od tam delujejo v obliki nečutenj, molka, odmika, zamere… V obliki, ki ima moč zato, ker se tega »odlagališča« mnogokrat niti ne zavedamo (pa če smo prizadeli ali bili verbalno prizadeti). Imamo pa ljudje to sposobnost, da se lahko z zavestno odločitvijo odločimo nasilju narediti konec. Da se ob preplavljanju (nasilnih) čustev ustavimo, nehamo žalit, poniževat. Nato se vprašamo, kaj lahko naredim drugače. Zadnja faza pa, da to drugačnost udejanimo v praksi. Jaz razumem, da je tudi vas strah, saj nekontroliran bes tudi v besnečem sproži sram, strah (strah ga je samega sebe, da se ne bo zmogel ustaviti) in potem, ko se enkrat ustavi, z obžalovanjem gleda za nazaj kaj je naredil. Začne se začarani krog: preplavijo me burne čustvene reakcije, obtožujem, ponižujem, nato mi je žal, občutim krivdo, res ne vem, kaj mi je bilo, ker imam slabo vest, se še malo bolj zaprem pred ženo, dokler spet ni nekaj, kar sproži nov »napad«.
Vojna za svoj prav, kot ga opisujete: Ta svoj prav v odnosih, je sploh pomemben? Kdo ima prav, dokazovanje, kdo ima bolj prav, zakaj ni moj prav bolj prav kot tvoj prav in tako v nedogled. Mislim, da je tu potrebno narediti konec dokazovanju in svoj »prav« pričeti s stavkom: »saj sploh ni pomembno, kdo ima prav, oba po svoje vidiva situacijo, jaz vidim situacijo tako….«, kar bistveno pripomore k razelektritvi napetosti.

»Opažam da je krivo to, da se ona vedno umika.« Čustveni ples umika in približevanja, molka in pritiska. Jaz osebno to občutim kot prikrito obtoževanje in iskanje krivca zunaj sebe, ter prelaganje odgovornosti na ženo.
»Nikoli ne pove nobene besede. Čustveno in telesno se vedno umika. Vedno dlje in dlje. Kar potem zna povedat je to, da mi je samo za seks – kar spet najbolj zaboli in to ona dobro ve.« Kdaj in kako se ženi približate? Če je to samo pred »akcijo«, potem povsem razumem ženo, da se počuti, kot da vam je samo za seks. Seks se prične včeraj, z odnosom, ki je spoštljiv, ki zna ustvariti varnost, ki ne ustvarja pritiska, da je treba pristati na odnos. Mimogrede, že nekaj časa me žuli vprašanje, kako moški dojemajo seks, ali ljubezen in seks enačijo oz. ali je za moške višek dokaza ljubezni, če ženska, kljub temu, da ji ni, z njim seksa. Je seks za moške dokaz, da je z odnosom vse v redu? Na to misel sem namreč prišla, ker moški v vprašanjih velikokrat zapišejo, da je seks laufal, ampak ne razumejo, zakaj žena beži iz odnosa.
»Želim pa samo njeno fizično bližino, da bi lažje začela odpravljati to blokado oz. problem njenega umika in mojega verbalnega napada, ki ga sicer ne bi bilo, če bi vsaj za milimeter nakazala naklonjenost«. Glede fizične bližine pa je tako, da jo rabimo tudi ženske (vendar ne s figo pod kovtrom, češ, še malo se bova stiskala, potem pa akcija) in kadar gre res samo za izražanje nežnosti, brez pritiska, da bi se fizična bližina razvila v nadaljevanje (spolni odnos), je prav to lahko močan motivator (in afrodizijak), da se ženska ne bo več umikala. Pa še nekaj se mi zdi v tem plesu pričakovanja pomembno: razlikovati je potrebno med negotovostjo, strahom, nelagodjem, kadar želimo partnerju pokazati željo po (samo) fizični bližini ali začutiti, kdaj partner vse to občuti in potrebuje samo to (čeprav bi morda “jaz” več in na tej točki ne izvajamo prikritega pristika na partnerja in se tu ustavimo) in med skritim pritiskom kot češ: daj stisni se že enkrat k meni, da bom imel/a občutek, da ti ni vseeno zame, da dobim potrdilo, da mi ne boš (čustveno) ušel/ušla.
Problem umikanja na ženini strani in iskanja pozornosti na vaši strani pa jaz vidim kot diametralno nasprotje, kjer se ustvari krog umikanja in iskanja pozornosti. Bolj ko se išče pozornost, bolj to lahko doživljam kot zmanjkovanje mojega prostora, zato se umikam. Bolj ko se umikam, večji pritisk se ustvari z iskanjem pozornosti. Poskusite ženi dati samo svojo prisotnost, brez vaših predstav, kako bi moralo biti. Prisluhnite ženi; res je, da se umika v svoj svet, da ne komunicira, ampak z razumevanjem NJENEGA sveta, se bo (morda) odprla, začela komunicirati. Sprejmite njen svet, brez vrednotenja, brez, kako bi moralo biti prav….
Zapisali ste, da se žena umika, vi pa želite, da bi vam pokazala vsaj malo naklonjenosti in ker tega ni, pričnejo besede kar eksplodirati iz vas. Enako velja za »hudomušne« pripombe med obiski (lahko da ste jih vi tako dojemali, vendar jih žena ni). Bistveno se mi pri tem zdi, da sami pri sebi ustavite besedno eksplozijo. Vem, da je to lažje napisati kot storiti, vendar… Ali sedaj v tem trenutku, te eksplozije pripomorejo k dobremu odnosu? Ne, torej?! Niti hudomušne pripombe sedaj v tem trenutku niso tiste, katerim bi se oba z ženo lahko smejala, zato bi bilo morda bolj modro samo sprejeti njen način pogostitve obiskov in sprejeti, da bo »ona« še nadaljnjih 20 let na tak način gostila obiske. Lahko pa ji po obiskih poveste, da ste sicer zelo veseli, da je takšna gostiteljica, ampak…

Želim vam, da na situacijo ne bi gledli kot samo: nekaj bom naredil drugače, pa bo vse v redu, žena bo spremenila to obnašanje, pa bo…, ampak da poskusite gledati kot na »dolgotrajno drugačnost«, da vedno, ko čutite, da se bo pričel čustveni ples najprej ustavite sebe v svojih reakcijah. In morda najpomembnejše, kar v mojih razmišljanjih niti nisem zajela, da samo zato, ker ste vi naredili spremembo na bolje, ne pričakujete kar avtomatsko »povračila«, da bo tudi žena, ker si vi tako želite, spremenila obnašanje. Ko vam bo žena zaupala in verjela, ko ne bo pritiska, takrat se tudi pri njej lahko prične sprememba.