Pozdravljeni,
Pa sem tudi sama prišla v situacijo ko ne vem kako naprej a gospodu ni do pogovora raje ima igrice in TV.
Na kratko, par sva 17 let od tega 14 let poročena, 3 otroci, najina hiša, dopusti, zurke z prijatelji a sedaj vse samo tone in tone.
Ni več komunikacije, ni več seksa, za vsako stvar mi reče da kompliciram (srednji otrok ima rahle zdravstvene težave, ki pa so rešljiv-sprememba prehrane in živik; tako da tedensko sestavim jedilnik in grem v nakup – njemu je to že komoliciranje)…. Ko ga karkoli vprašam pravi da sem tečna in sitna…. Dotikov, nežnosti, poljubov že nekaj časa ni več, celo vzglavnik je postavil na sredino postelje da slučajno ne pridem na njegovo polovico.
Kaj naj? Želim si zakona, zveze, pogovorov, smeha in ostalega kar sva imela in gradila.
Otroci samo gledajo, hudo mi je zaradi njih.
Danes oba doma a razen “dobro jutro” nisva izrekla drugih besed, celo za kosilo je postavil le 4 krožnike, mene kot da ni.
Boli, boli za znoret, solze kar same od sebe tečejo

Mi je znano. Isto pri meni, s tem da je spol obrnjen. Imaš več možnosti,
ali se navadiš na tako stanje,
poiščeš družbo, ki ti občasno popestri življenje,
ali pa odideš in začneš na novo.
Če želiš podrobneje poklepetali o tem, se oglasi.

Poznam situacijo. Nekaj je predhodnik že napisal. Stvari se da dokaj enostavno urediti, če si odpreš um. Drugače je za popiz.dit, kar pa že sedaj čutiš. Je pa vse v človeku, to kar si želiš so popolnoma normalna občutja, katere si želiš. Imaš zs. Uporabi jih.

Ja, res je za popiz…. Ampak kr tako spakirat in it, ne vem…so pa čustva ki jih imam kr ogromna in želje velike
Je pa izredno težko it skoz dan, ko je tišina v hiši

Bil v taki situaciji. Sva se nekaj trudila ampak ko se custva ohladijo je zelo tesko.
Sva se locila. Ce se lahko navadis na to ostani. Ce ne mores preko tega je bolje iti narazen.

Ločitev je le redko samo to, da kar spakiraš in greš.

Čustva so … in kaj boš z njimi? Zakon je group effort, torej morata sodelovati dva. Tole, kar počne tvoj mož, ni samo ohladitev ljubezni, tole gre že kar v sovraštvo in prezir. Kakšen dokaz bi ti poleg 4 krožnikov še rada? Niti pred otroki se mu ne da vljudnostno pretvarjati, da ste družina.
Čim dlje boš to pasivno dopuščala, tem težje se bodo stvari normalizirale.

Nisi pa nič napisala, kaj se je zgodilo. Tako daleč ne gre čez noč.

Še sama ne vem kaj še je zgodilo…. Pravi da ne čuti takih potreb kot jaz in da sva že odrasla…. Ne vem, najbrž je krivo vse po malem…. Jaz sem sicer čisto kontra njegovemu karakterju-meni npr.je pomembno da je hiša čista, urejena, stvari na mestu kar ne pomeni da imam 24 ur metlo in krpo v rokah ampak naredim stvari sproti, njemu je čisto vseeno če so npr.oblacila po kavču…. Pol npr.je njemu čisto ok če ostane dlje v službi in ne javi pa ga recimo jaz čakam z večerjo…. Ne vem…. Njemu malenkosti ne pomenijo kaj dosti, kaj pa vem

Čimprej se morata vsesti in pogovoriti kako naprej, že zaradi otrok. Težko je tako živeti, eden mimo drugega, tudi otroci ti vidijo in čutijo. Čustva pa, no, pridejo in gredo, vem da je težko, ampak misli naše in otroke.

KOt je rekel že en pred mano – tole ni ratalo čez noč. Nekje na poti sta vidva nehala biti vidva; da se obuditi nazaj stvari, ampak morata biti OBA za to. Pomaga dober seks, hrana, cajt samo za vaju brez otrok blizu, brez pucanja bajte.

Pojdi cimprej stran.tako sem zivela cca 4 leta.se malo pa bi zbolela…zdaj locena..pocutim se odlicno.situacija je bila identicna.se pa poskusi pogovort..pri meni se ni hotel…v upostev pride da ima drugo…
Postavi se zase..boli te ko to gledas..ko vec ne bos..bos na novo zazivela.to ni zakon…in ne zatiskaj si oci.pa srecno…aja..verjetno se spremenil ne bo….bog ne daj..da ostaneta skupaj samo zaradi otrok.glej nase.

Zavedam se, da moram mislit nase ampak otroci so izredno vezani nanj, sploh ta najmlajši in že ko čez dan 100x vpraša po očetu pa kljub temu da ta dela, mi je hudo a ne predstavljam si da njegovega očka ne bi bilo zraven…..

Ja, nekje na tej poti sva se zgubila ampak se vedno nekje globoko v sebi čutim da lahko to resiva ali pa se globoko motim in bežim od resnice

Živjo.
Otroci pravis da so navezani nanj…lepo.Sicer pa vedi,da ce bojo gledali sliko tebe kako si zalostna…in to zacutijo..vidijo kaj ti moz dela..ta tvoj kroznik so sigurno opazili….bo se slabse.otroci rabijo mamo ki je samozavestna ponosna na sebe.moz ste s tem ponizuje…
In z locitvijo otroci oceta ne izgubijo…imajo oba starsa.razen ce se seveda po locitvi zavestno izmika stikom..
Torej locita se zakonca in ne otroci.otroci nimajo pri tvoji odlocitvi nobene veze,besede.žal.
Ne pusti se ponizevati,odlocno zberi 1x pogum,z njim se poskusaj pogovorit.tudi za zensko ga prasaj.ponavadi so znaki ze taki kot jih opisujes…opazuj mobitel kaj z njim pocne.tipicni znak..da ga cakate za vecerjo…halo…
Ali mu res verjames?zal si moramo priznati,da vcasih ni tako in ce se porocis tako tudi bo…danes pa locitev ni sramota…bolj je zalostno gledati otroke.. ki odrascajo v nemem hladnem in necustvenem zakonu.
Kam bos sla?isci potiho.takticno.kaj sta ustvarila skupaj….se ureja po locitvi…preberi zakone.sparaj potiho denar.v stumfu..ker drugace gre na pol.
Bodi mocna..zmores.lp

Ni nujno, da otroci po očetu sprašujejo, ker ga pogrešajo, lahko tudi zato, ker se ga “bojijo” oziroma čutijo nelagodje, ko sta vidva skupaj.
Imam občutek, da se ti bojiš resnice in zato niti ne upaš začeti tega pogovora.
Ko sem prebrala tisto o blazini med vama in 4 krožnikih, je MENE stisnilo pri srcu. Meni se to zdi strašno, kot da te je že odpisal. Ampak lej, takole životarita že nekaj časa, menda ti je kot odrasli ženski jasno, da ne zaradi preveč ljubezni. Zavedam se, da zadeve zabolijo še bolj oziroma včasih šele, ko jih poveš na glas, samo bo treba. Verbalizirajta, kakšen je vajin odnos, kaj pričakujeta od njega in magari določita nova pravila. Takole, da te ponižuje pred otroki, ni v redu, sploh ni v redu.