Pozdravljeni,

Sploh ne vem kako naj začnem. Z možem sva skupaj tri leta. Najin odnos je katastrofa. Začelo se je zaradi financ, imava kredit, sploh sedaj je težko, ko so taki časi. On pravi saj bova nekako, jaz sem pa vedno pod stresom, ker nisem navajena da dobim opomin, da me iz banke kličejo zaradi kredita. In takoj je tu slaba volja. Jaz se prepiram, on molči. Kadar mu prekipi pa se odseli. V bistvu se noče pogovarjat. Vse to pelje v slabo voljo in s tem tudi tako daleč, da ni spolnosti. On to pogreša, meni pa ni do spolnosti. Vem, da imam težave pri spolnosti, ker ne čutim potrebe, dokler se akcija ne začne, ne dam pobude in to ga moti. Pravi, da ne more delat, mislit, če ni potešen.
Spreva se zaradi vsake malenkosti, zakaj nisi pomil posode, neplačanih položnic, seksa,…
Tudi za otroka sva se nekaj časa trudila in končno je uspelo, je na poti. Ampak najin odnos je še slabši, sedaj se skregava na en teden. Pred kratkim se je spet odselil za par dni, sedaj sva spet na bojni nogi. Je pa razlika med nama, da jaz se ne kujam in ga pokličem po telefonu, samo on prekine oz. ne dvigne telefona. Predvidevam, da se bo spet odselil.
Tudi , če se pogovoriva, kar je redko, se spet vrneva na stare tire, mož pravi, si spet začela. Kaj mi svetujete?
Sva pa iz okolice LJ.

Hvala in LP.

Spoštovana Manja8!

Verjamem, da vam je težko v odnosu,kjer se mož noče pogovarjati, če mu ni kaj prav, se pa enostavno kot majhen,užaljen otrok odseli za nekaj dni. (Ampak on ni več otrok, je odrasla oseba in vi niste njegova mama, ki bi tega otroka šla iskat in tolažit.) Kam gre? Se gre potolažit k svoji mami, k drugi ženski…? Kako se vi počutite ob tem? Koliko ste razočarani, prizadeti in zavrženi? Kaj doživljate medtem, ko ga ni? Zakaj to kar dopuščate? In kako je potem, ko pride nazaj? Ga vsa vesela, samo, da je prišel nazaj, sprejmete in morate ob tem pokazati še hvaležnost, da je spet tu? On pricaplja nazaj sam ali ga morate vi še klicati in prositi, da pride? Koliko ste ponižani in osramočeni, če ga morate vi klicati in spet iskati stik z njim, on pa ne odgovarja na klice? In kakšno grozljivo zavženost doživljate? Se čutite krivo (da ste prezahtevni, premalo na razpolago…) za njegov odhod? Za svoja dejanja je odgovoren on sam in vi nikakor ne morete biti kriva, če on izbere način, da se izogne vsem problemom z odhodom. Sprašujem vas le, do kdaj mu boste to še dovoljevala? Vi imate vso pravico, da ste zahtevna (in sočutna obenem), da si želite pogovora in da vztrajate, da se o vseh problemih dogovorita in skupaj najdeta rešitev, pa naj si gre za finance, spolnost, starše, službe, otroke ali karkoli drugega. Spolnost brez odnosa je zlasti za žensko brez pomena (in je pogosto celo zloraba) in verjamem, da si je ne želite. To je povsem normalno in dobro je, da ste s sabo toliko v stiku, da ne greste čez sebe. Ko bosta uredila čustveni del odnosa, bo tudi spolnost funkcionirala tako kot je treba.

Zakon je enakovredna zaveza (in predvsem odločitev) dveh odraslih, da bosta skupaj preživljala lepe, pa tudi težke trenutke svojega življenja. Ti zadnji po končani začetni zaljubljenosti vsekakor pridejo, saj je vsak odnos namenjen zdravljenju, preraščanju starih ran in s tem nosi priložnost, obljubo rasti. Vsak od vaju je sam v celoti odgovoren za svoj del tega odnosa in kaj z njim stori. Težavam lahko pobegneta in se jim izogneta, kot to počne vaš mož (oblike so zelo različne, lahko tudi v pretirano delo, hobije in šport,alkohol, afere, pretirano ukvarjanje samo z otroki…) ali pa se z njimi soočita in nekaj predelata (čeprav je to boleče in zelo naporno). Mož bi torej lahko izbral tudi drugačno pot reševanja problemov in ne le pobeg pred soočenjem. Za to je odgovoren sam. Lahko bi se poskušal pogovoriti z vami, če pa to nikakor ne gre, pa bi si lahko poiskal strokovno pomoč. Vaš del odnosa je v tem, da vi takšno njegovo vedenje tolerirate in se ob tem še počutite krivo,da niste dovolj dobra žena. Ne vem od kod so vam ti vzorci reagiranja poznani? Kako je bilo v izvorni družini? Kakšen je bil odnos med vašima staršema? Kakšen je bil odnos staršev do vas, ko ste si kaj želeli, zahtevali? In koliko ste se že doma počutili krivo in prezahtevno? Ni vam več treba, da se tako počutite, saj je bila do vas kot otroka totalna krivica, da ste čutili krivdo in vašo pretirano zahtevnost, sicer bi ostali sami in bili popolnoma zavrženi. Koliko vas je strah, da vas bo mož zapustil, zavrgel in boste ostala sama? In koliko pred tem bežite v načine, da vi greste čez svoje dostojanstvo in iščete z možem nazaj stik, samo, da se to ne bi zgodilo? Ne vemo kakšne strategije si je izbiral mož v otroštvu, očitno pa se je naučil, da se da pred odgovornostjo pobegniti. O tem, kar se dogaja med vama tukaj in sedaj, kar si vidva zdaj samo prebujata in vama je že zelo poznano in se prenaša iz odnosov v izvorni družini, se bo potrebno začeti pogovarjati.

Verjamem, da si vi želite v vajinem odnosu neke stvari postaviti na nove temelje. Do tega imate vso pravico, na nek način pa tudi odgovornost, saj pričakujeta tudi otroka in bosta postavljena (poleg zakonske vloge) še v povsem drugačno vlogo staršev. Ti dve vlogi (zakonska in starševska) pa sta medsebojno prepleteni in od kvalitete zakonskega odnosa je odvisno tudi koliko bosta lahko funkcionirala kot starša. Verjamem, da boste moža uspela soočiti z dejstvi, da otroški način reagiranja (užaljen odhod) za vas ni dopusten, da vas prizadane, užali in poniža in ga prepričati, da je nujno, da se resnično začneta soočati s stiskami vajinega odnosa in se o njih pogovarjati. Vse dobro vam želim pri tem.