Najdi forum

zakon in ljubezen

V zakonu sva 19 let imava dve krasni hčerki 10 in 15 let. V njega sem se zaljubila na pri pogled. Hitro sva začela skupno življenje, bila sem zelo srečna in ljubljena. Nisva poznala prepirov tudi ko bi se kaj začelo je zanl to prekiniti z poljubi.

On je bil večinoma tiho. Včasih, ko sem omenila konec je spustil solzo, danes pa reče pojdi. Kaj se je zgodilo z nama. V vseh letih sva premagala veliko ovir na najini skupni poti. Vedno sem bila bolj skrbna do njega in do otrok.

Nič mi ni bilo žal dati za njih, sama sem bila vedno bolj skromna in nikoli zahtevna. Vse kar sem si želela je bila njegova ljubezen, pozornost, dotik tako čisto nehote spotoma kak objem, poljub……. za to sem živela, to mi je dalo moč, energijo.

Oh, ko se spomnem kako je včasih bilo, je moje življenje zelo žalostno.Ravno zadnjič kot že mnogokrat omenila svoje želje a mi reče zakaj mi ne rečeš. Ali res moram reči in prositi vsak dotik, poljub……..
Zakaj tega ne čuti sam, ko sem v njegovi bližini? Včasih niso bile potrebne moje prošnje? Sedaj se izogibava in sva oba tiho in tako minevajo najini dnevi, vpraša me kaj in jaz odgovorim. Seveda vpršanja niso vezana na naju.

Naj povem, da sem vedno jaz tista, ki mora prva stopiti do njega in ga objeti in začeti pogovor. Sedaj bom počakala na njegov korak. Vse je postalo enolično, kaj se je zgodilo z nama ne vem, kako naprej tudi ne vem.

Vem, da je težko deliti z nekom posteljo, ki ga neskončno ljubiš on pa ti kaže hrbet. Ali iščem preveč? To je moja edina želja, ker ga resnično ljubim.

Spoštovani,

vaše pismo se bere kot romantična zgodba, polna lepih, globokih čustev, močne zaljubljenosti in bridke prizadetosti. Morda ste eden tistih ljudi, ki doživljajo partnerja predvsem kot ljubimca. Med odlike ljubimcev spada tudi ta, da znajo jasnočutno zaznati potrebe svoje ljubljene … Toda pri večini ljudi je zaljubljenost faza, ki mine kmalu (različni avtorji se strinjajo, da v nekaj mesecih), potem pa se začne soočanje s stvarnostjo, s premagovanjem razlik med pričakovanji in dejanskim stanjem. Če imata partnerja pred očmi višji cilj, tj. njun odnos, rečemo temu »delo na odnosu«, ki obsega veliko poskušanja, delanja napak, razočaranj in zmagoslavij, občutkov poraza in ponosa, zlasti pa veliko POGOVARJANJA in POSLUŠANJA (in SLIŠANJA, seveda).

Morda je bolečina, ki jo doživljate, reakcija na nekoliko kasnejše soočenje s stvarnostjo. S tem, da vam niti vaša skromnost in nezahtevnost ne moreta več omiliti občutka osamljenosti in neslišanosti. Kajti takoj po (idealizirani?) podobi, ki jo naslikate v prvem odstavku, sledi nekoliko skrivnosten stavek: »Včasih, ko sem omenila konec, je spustil solzo, danes pa reče: Pojdi.« Torej vse le ni bilo tako idealno? Gotovo se spomnite, kdaj vam je postalo tako težko, da ste možu omenili »konec«. Vem, da vam je neizmerno bridko pri duši, ko je mož opustil svoj način izražanja ljubezni in naklonjenosti – dotike, objeme, poljube. Ostali ste brez njegovega dotika, toda tudi brez njegovih besed, ki jih ni bil navajen izrekati, ampak je to raje prepuščal vam. Kot da zdaj stojite pred prepadom in se vam krušijo tla pod nogami. Most, ki vaju je povezoval, se je podrl.

Čas je, da se lotita gradnje novega mostu, tokrat zares oba z besedami, ki bodo opisale vajine OBČUTKE (ne toliko, kaj ob tebi mislim, ampak kaj čutim). Očitno je njemu to težko, težko pa je tudi vam. Malo se ozrite v vzdušje, ki je vladalo v družinah, iz katerih prihajata. Kdo je molčal? Koga je bilo treba razumeti, razbirati njegove reakcije in si iz njih ustvarjati pravilne (ali pa tudi zgrešene) informacije o tem, kaj želi in česa ne? Komu ni bilo treba govoriti, ker se je nekdo drug znal tako vživeti vanj? Kdo je moral biti vedno skromen in nezahteven? Komu je bilo težko izgovoriti svoje želje? Za koga je bilo bolj varno molčati kot govoriti? Kdo se je pustil prositi in kdo si je vedno prizadeval za naklonjenost? Ko si boste odgovarjali na ta vprašanja, se vam bo kmalu začelo izrisovati, komu sta podobna, katere vzorce preigravata v svojem odnosu. In če so ti vzorci nefunkcionalni, bo treba začeti govoriti o njih. Jih prepoznavati in se odločiti, da jih zamenjata z boljšimi.

Spoštovana gospa, vaše bolečine me spominjajo na porodne popadke; mati ste in veste, o čem govorim. Porodne krče spremljajo bolečina, napor, velikokrat tudi tesnoba in strah, kdaj bo konec in ali se bo vse srečno izteklo. Ko pa se rodi otrok, je vse to pozabljeno, ker nas tako prevzame čudež novega življenja, ki si ga prej še predstavljati nismo mogli. Res je, za porod vemo, da je vprašanje ur, in v primerjavi z njim je zakonska kriza mnogo daljša in prinese več neprespanih noči. Toda kakor med porodom vemo, da obstaja samo pot naprej, je tudi kriza proces, ki ga ne moremo več obrniti, ampak se je najbolje prepustiti in kar najmodreje plavati z njegovim tokom. Rada bi vas spodbudila, da se ne bi bali tistega, kar bo prinesel – verjamem, da se boste počutili zrelejši in osvobojeni marsikaterega strahu. V človeški naravi je, da se oklepamo starega, ker je znano, domače. Ne zmoremo vedno vizionarsko videti pozitivnih posledic sprememb, primanjkuje nam zaupanja, da bi se predali poti v neznano. Zato nas k spremembi velikokrat prisili šele bolečina. In začetek spremembe je gotovo tudi to, da ste se odločili počakati, da bo mož storil prvi korak proti vam. Morda boste zmogli počakati nanj, morda ne – toda v vsakem primeru si vzemite pravico do jasno izražene želje, da se začneta p o g o v a r j a t i.

Želim vama srečno pot v novem obdobju vajinega odnosa.

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

New Report

Close