Najprej vam zelim lep pozdrav!
Moj problem morda ne spada pod ta forum, toda ker imam z vaso posvetovalnico pozitivne izkusnje, se najraje zatecem k vam.
Stara sem 26 let, za seboj imam hudo depresijo in tako rekoc cudezno terapijo, po kateri sem se dodobra spet postavila na noge. Zdaj ko svojo pot nadaljujem brez terapevtke, pa se mi zdi kot da je vse spet nekje v luftu. Mislila sem, da se bom kmalu financno postavila na svoje noge, se zaposlila in pocasi odjadrala od doma, vendar se mi pri eni nalogi vedno znova in znova ustavi. Vsega sem se sposobna lotiti, tudi tezjih miselnih del, poprimem za marsikatero ctivo in marsikaj me zanima, toda s pisanjem diplome nikakor ne morem nadaljevati. Pa ne zato, ker bi mi bila ta naloga tezka, temvec ker se mi do kraja upira in se sama ne vem dobro, zakaj. V pisanju in predstavitvi seminarskih nalog sem bila vedno dobra in tudi moja diplomska tema je zanimiva. Ta rec pociva ze 2 leti in 2 leti , vsakic znova si dopovedujem „zdaj pa res!“ Vendar se tega ne drzim. Ce pa se ze drzim, kmalu spet obupam in se ponovno lotim cesa drugega. Ko sem se zivela v Ljubljani s studiranjem nisem imela posebnih problemov, ko je voda tekla v grlo sem se vedno znala dobro disciplinirati, tako da sem med tednom delala za studij, med vikendom pa si privoscila sprostitev. Cim sem zacela z diplomo, se mi je zataknilo.
Ali vam je ta problem kaj znan in ce ja – le KAKO NAJ DOBIM VOLJO in se postavim za svojo prihodnost vsemu temu uporu navkljub?

Srcno upam na vas odgovor!

Lidija

Določenih stvari se včasih ne upamo lotiti ali jih zaključiti, ker se vede ali nevede bojimo posledic. Toda kakšne slabe posledice bi lahko imela zaključena diploma? Poskušajte si sebe predstavljati z zaključeno diplomo oz. zaključenim študijem. Kaj bi se s tem spremenilo? Izgubili bi alibi-razlog, da ste še naprej doma, da ste odvisni od drugih. Zaključen študij bi pomenil točno to, kar ste napisali: »da se bom kmalu financno postavila na svoje noge, se zaposlila in pocasi odjadrala od doma«. Je možno, da vas je tega tako močno strah, da kar naprej odlagate z diplomo? Vas pri tem »zavlačevanju« morda potiho celo podpirajo vaši starši, ki jih je tudi groza, da jih boste zapustili? Ste morda edinka ali tista od otrok, ki najbolj skrbi za starše? Vas je mogoče strah, kaj bo z njima, če vi odidete?

Ne vem, koliko od napisanega drži v vašem primeru. Toda te stvari se dogajajo in na zelo podoben način. Otroci se odpovedo sebi, najprej svojemu otroštvu, potem pa še svoji poti v samostojnost, da bi skrbeli za svoje starše. Pri 26 letih imate za sabo že težko izkušnjo z depresijo, kar pomeni, da je zelo verjetno močno depresiven vsaj eden od staršev. Če pa ni, pa staršem nekako ni uspelo poskrbeti za vas na ustrezen način.

Če ste se vsaj malo prepoznali v zgornjih vrsticah, potem verjetno že veste, v kateri smeri iskati rešitev. Za starša boste najbolje poskrbeli, če se boste nehali skrbeti za njiju. Ko bosta prepuščena samo drug drugemu (ali sam sebi, če imate samo enega starša), se bosta končno morda začela ukvarjati s problemi, s katerimi bi se morala že zdavnaj. Vi pa boste edino na ta način ustvarili možnost, da morda enkrat dobite vsaj nekaj pravih staršev. Začnite se posvečati sebi, poslušajte svoje potrebe in želje in jih jemljite resno. Vse to in še več, česar si sploh še ne upate želeti in predstavljati, si namreč zaslužite. Zato se ne bojte poti v samostojnosti, saj jo boste zmogli. Vsak jo zmore, tudi vi jo boste, precej lažje bo, kot si ta trenutek predstavljate. Samo odložite bremena, ki niso vaša in končno začnite skrbeti predvsem zase. Za starše ne morete poskrbeti, pustite to iluzijo. Če bodo na tej poti v samostojnost strahovi in stiske prehude ali se bo morda spet začela pojavljati depresija, se naslonite na prijatelje ali si poiščite pomoč družinskega terapevta. Uspelo vam bo, diploma pa bo na tej poti samoumeven in lažji del.

Lepo vas pozdravljam

draga Lidija,

najprej hvala za temo, ki ste jo odprli, saj ste spregovorili o dilemi, ki otežuje življenje velikemu procentu študentov, ki nikakor ne morejo spisati diplomske naloge in tako zaključiti študija.
diploma je veliko breme in hkrati izziv, saj z njo potrdite, da ste sposobni dokončati proces šolanja na univerzitetni ravni in aktivno vstopiti v svet odraslih univerzitetno izobraženih ljudi.je zaključek nečesa velikega in to verjamem, da vas plaši in dela nesigurno. naj vas spomnim, da ste svojo zagnanost in sposobnost premagovanja študijskih mejnikov dokazali že s tem, da ste izdelali vseh 30 in več izpitov, v času študija… in, da ste s tem dokazali , da ste zreli še za ta zadnji izziv.

že to, da ste resno odločeni, da diplomirate in da se zavedate, da imate resen odpor in problem s pisanjem, je ogromen korak k razrešitvi problema. ampak, da se problem razreši ga je treba obravnavati, kot razrešljivega!
moj predlog je sledeč…
vizualizirajte in ozavestite si postaje nastajanja naloge. postavite ji strukturo. in izkoristite pomoč profesorja, mentorja, ki vam jo bo pomagal realizirati!!! obrnite se k njemu po pomoč. razložite mu, kakšna je vaša dilema, da že 2 leti zbirate pogum, da bi se naloge lotili in vam vselej spodleti.spoprijateljite se z njim in ga prosite , naj vam pomaga z delnimi nalogami, ki mu jih boste tedensko oddajali in tako boste nalogo sestavili v nekem določenem realnem času. ni važno, če vam bo to vzelo še leto-dve, važno je da se naloge lotite na način, ki vam bo omogočal, da zdržite do konca.

zadeve hitro obvisijo v luftu, ko smo sami prepuščeni da zakrmarimo s projekti, na posebne vrsto stiske in nemoč pa naletimo, ko vidimo da enostavno ne najdemo zemljevida, po katerem bi projetk izpeljali.

z jasno strukturi mislim: izberite si temo, ki vas zares zanima; dodelite nalogi naslov,ki bo jasno opredeljeval katero temo obravnavate, v kazalu si zastavite cilje (katere teme je potrebno obdelati, da bo tema zaobjeta in utemeljena), pomagajte si z bibliografijo, ki vam jo bo priporočil profesor (ki je strokovno podkovan v področju iz katerega pripravljate diplomo).

vso srečo!
theo

Če želiš, da bo diploma diploma in ne seminarska, jo narediš tako, da se najprej zakoplješ (glede na temo, ki ti je zanimiva) v knjige in bereš, bereš, bereš. Vzporedno si delaš izpiske, ki se ti zdijo koristni in zanimivi za raziskovanje problema naloge. Hkrati paziš, da če dobesedno izpisuješ citate, da zraven pripišeš avtorja in stran v knjigi, kjer je naveden citat. Ko imaš že veliko takih zapisov, lahko glede na poglavja sestaviš kazalo. Na koncu, po smislu napišeš še primeren naslov. Edino na ta način NE zgrešiš smisla naslova naloge. Pa čimprej se loti branja knjig, to ti bo v užitek. LP!

Spostovani g. Izidor!

Vse kar ste napisali, je res. Nisem pa verjela, da je lahko skrb za starse tako mocna, da bi to lahko bil edini razlog, ki tako mocno blokira moje trenutno delo. In glede na to, da s studijem sicer nikoli nisem imela velikih tezav, si moram priznati, da je prav ta strah tisti, ki mi preprecuje, da bi naredila bodisi manjse ali vecje korake. Tezko mi je verjeti, da bo na koncu diploma prinesla dobicek ravno meni, pa ceprav so me tudi doma veckrat na ocitajoc in kasneje na prijazen nacin opozorili, da zavlacujem. Zdi se mi kot da jo delam za zadovoljstvo nekoga drugega.

Vsako jutro, ko se zbudim in se avtomaticno znajdem v skrbeh, kaj bo z domacimi, si dopovem, da lahko koncno pozabim nanje in mislim nase. Vendar ne gre in ne gre, NEHOTE se mi vsiljujejo misli, ki imajo veze s potrebami drugih in se dalec ne z menoj. Resnica je res taksna, da s tem skodim najbolj sebi – a kaj ko je takrat, ko ti nekdo ne da obcutka varnosti, obcutka, da lahko svojemu zivljenju na pot odides mirnega srca, to tako tezko razumeti – berite: cutiti.

Slutim, da je v Sloveniji precej otrok, ki nikdar niso smeli biti otroci in veliko starsev, ki so pozabili, kako je biti otrok. Predvsem pa veliko tistih starsev, ki sploh nocejo misliti na to, kako je, ce je njihov otrok se dalec po 18. letu „prisiljen“ skrbeti zanje. Najlepse je, ko se ti zgodi nekaj, o cemer nisi smel niti sanjati: to, da ti nekdo – pa ceprav tuja oseba – pove, da imas pravico ustreci TVOJIM zeljam in TVOJIM potrebam. Da je to ne le dovoljeno, temvec nujno za tvoj zdrav obstoj. Vaso spodbudo hvalezno sprejmem!